Valaga, Fiji

3. maj 2025, sobota

Če je bil prejšnji hotel zelo dober za svojo ceno, je bil današnji zgolj povprečen. Odločiva se, da se ne vračava. Ampak, kam naj greva, ko je vse zasedeno? Odločitev je trivialna. Ostala bova na Mali. Nekako bova že plezala po lojtri gor in dol, da bova priplezala do stranišča. Vse ostalo je tako, kot v marini.

Zjutraj pride Willy, ki naj bi zaflikal zafleksano rano v podvozju Male. Pametuje. Ne zaupam mu. Na isto vprašanje ima različne odgovore. Preverim odgovore pri Morganu in imam že boljši občutek. Zvečer se pogovorim še s sosedom. Še korak bližje k konvegenci smo. Pikico na i doda Miha, ki mi točno razloži kaj potrebujem in kako naj to naredim. In predvsem zakaj naj naredim, kar je potrebno narediti. To sem potreboval. Sedaj lahko sam razmišljam in ustvarjam vmesne korake. Mah, nikoli še nisem plastificiral barke.

Spraviva se flikat dingi. Razstaviva ga in nekako ugotoviva kje je popustilo lepilo. Lepilo, ki ga nimava. In ga nimajo niti v nobeni izmed desetih fereterij v mestu. Osebno sem danes to že drugič preveril. Ne vem, koga bi lahko vprašal za nasvet, do Slovenije je deset ur razlike. Pogovorim se z AI-jem in ta mi lepo razloži, da brez pravega lepila ni lepljenja. Hja, to itak vem... Prespati bo treba in jutri improvizirati.

Večer mine v družbi Antistress s Francozom z Le Reuniona na krovu. Mala na škljocnih je lažja za nekaj flašk vina, ki so vse po vrsti šle v znanstvene namene. Testirali smo vsebino.