Vuda marina, Viti Levu, Fiji

30. julij 2025, sreda

Odpeljeva se v Lautoko v šoping. Predvsem v šoping denarja. Tujega denarja. Rada bi kupila avstralce in solomonce. Niti na Tuvaluju, niti na Solomonovih otokih ni bankomata v vstopni luki. Ampak. Malo se zakomplicira. Denar v menjalnici imajo, vendar midva nimava povratne letalske karte. Brez tega nama tujega denarja ne smejo prodati. Red je red! Obstoja sicer možnost, da zaprosiva za dovoljenje pri njihovi centralni banki in v enem tednu nama ga morda izdajo. Potem lahko kupiva tuj denar. Ah, ja. Ne vem, ali se bova to šla. Ali pa bova ob pristanku rekla, da denarja (razen ameriških dolarjev) nimava. Pa naj se odločijo. Ali plačava vstopnico v državo z doloresi ali pa ne je ne plačava. No, če bova sploh plula v te dežele? In kdaj bova plula, če bova plula?

Nabaviva pa zato nekaj potrebnih zadev (meso za roštilj) in nekaj še bolj potrebnih zadev (oglje in prižigače) ter nekaj manj potrebnih zadev (kuhalnik za kavo in podobno kramo), pa je že čas za povratek.

Doma me preseneti sporočilo prijateljev, ki so sidrani blizu Deneraua. Tsunami warning. Ob Kamčatki je bil resen potres in zvečer ob devetih (ravno, ko je pri nas visoka plima), naj bi nas zadel prvi izmed potresnih valov in visoko plimo povišal še za meter. No, bomo videli, kako bo. Z Lynn in Brianom z Ariela gremo zato še pred tsunamijem v bližnji resort na večerjo. V oštarijo na obali, da bomo opazovali tsunami. Ampak. Ne opazujemo ga. Razloga sta dva. Tsunami nam ne NOAA napovedala za ob 21:57, oštarijo pa zapirajo ob 21:30. Opazujeva ga potem z barke. In ga ne opaziva. Ah, ja... Pa spet ne bo zgodbe, ki bi jo lahko pripovedovala ob tabornem ognju. Zgodbe, kako je preživel božični tsunami leta 2004, ki nama jo je pripovedoval Brian pri večerji.