One Dollar bay - May Sunset, Naviti, Yasawas, Fiji

10. avgust 2025, nedelja

Obetajo se lepi dnevi, torej se lahko premakneva kamorkoli. In se. Dve ali tri milje okoli ovinka. Sidrišče pred resortom obeta no-sevusevu event. Zaliv ima lepo turkizno barvo in sama sva (ja, tudi to se zgodi na Fidžiju). Ampak, ko se sidrava, nama domačin nekaj maha s čolna v bližini in potem pripluje do naju. Že vidim težave, prelepo je, da bi lahko bilo resnično.

Vendar, ne! Jay je iz resorta in naju povabi v njihov bar ali na večerjo. Tudi sadje in zelenjavo nama bo priskrbel. Lepo. Običajno resortovci jadralce odganjajo, da jim ne kvarijo posla. Njihovi gosti so pač naivni turisti in ni dobro, da se družijo s kom, ki jim pove, npr. kakšna je povprečna plača na Fidžiju. Ali kaj še hujšega. No, začelo se je vzpodbudno, bomo videli, kako se bo razpletlo s cenami.

Pozajtrkujeva. Ribji namaz, jasno. Še za dva dni ga imava. Od tu dalje se najine obveznosti razlikujejo. Vesne obveznosti so jasne in so vsak dan enake. Snorklanje. Moje so danes po nekaj tednih spet vodonosne. Ustekleničena voda je že na LWM (low water mark), voda za pomivanje in tuširanje je pa tudi že na tretjini. Natočila sva jo pred odhodom iz Vuda marine. Do sedaj nisva bila nikoli sama na sidrišču in če ni nujno, pač ne zganjam hrupa z generatorjem. Sedaj je prilika, da se napolniva za naslednja dva tedna.

Vesna plava med koralami, jaz pod koralami. Ogledam si podvozje. Katastrofa! Tako obraščena ni bila od takrat, ko sem uporabil Jotun Coppercoat pred desetimi leti v Maleziji. Z eno razliko. Saildrive, ki je aluminijast in ga nisem barval s fidžijsko barvo, ki vsebuje baker, je kot nov. Propeler tudi. Za saildrive sem uporabil SeaJet 038, ki ga imam še kak liter, za propeler pa PropSpeed. Kakorkoli, nujno se moram začeti obnašati neekološko in se znebiti koralnega grebena pod nogami.

Popoldan se odpraviva v resort na obali. Jay pripluje še preden prispeva in nama prinese ogromno vegi robe, ki jo promptno skupaj zloživa na Malo. Kar se mene tiče, sva dobra s tovrstno robo vsaj za en teden. Potem se usedeva v resortno oštarijo in naročiva. Izbirava lahko med jedmi za kosilo. Če želiva jesti pico ali burger (ne, ne želiva), bi moral počakati na večerjo. Ne bova čakala. Nekaj pojeva, nekaj popijeva. Račun za vse skupaj je bil po pričakovanjih zmeren. Resort vidi le nekaj gostov z bark na leto in se temu primerno obnaša. Itak sva bila pa celo popoldne edina gosta v restavraciji. Poklepetava še z managerjem, Kiwijem, ki za razliko od mnogih ljudi na tem delu sveta, pozna Slovenijo. Prepotoval jo je še za časa Jugoslavije.