Nawi, Savusavu, Vanua Levu, Fiji

2. september 2025, torek

Po službovanju se lotim popravila sidrnega vinča. Samo magnetno stikalo na gypsyju je bilo potrebno zamenjat. Pis-of-kejk. Imam jih kolikor hočem. Vsakič, ko sem kupil daljinec, sta bila stikalo in magnet priložena. In Quickovi sidrni vinči ter njihovi daljinci se kvarijo še bolj kot Starlink ali Victron. Pet daljincev in dva vinča sem kupil v karieri Male. Naloga bo torej enostavna. Ampak, da pridem do tega stikala, moram razdreti vse možno nad in pod palubo. Nad in pod palubo! Tolikokrat, kot danes, že dolgo nisem plezal iz sprednje kabine v kokpit in od tu na premec. In potem nazaj po isti poti. Sto krat. Brez kladiva in tolkača itak ne gre. Jasno, da se pri tem vse naokoli vsuva prah, ki se je zajedel v vse možne in nemožne pore med sidranjem v blatno dno. Najbolj uporabljano orodje poleg ključev je sesalec za prah. Kakorkoli, na koncu daljinci spet delajo, števec verige kaže metre. Ob štirih popoldan je narejeno. Po kosilu grem poiskat koga v kafič, da se mu ob pivu malo potožim. Pa razen kelnerice Marije tam ni nikogar. Prečudovita marina!

Vesna preko dneva malo uraduje, malo čisti notranjost in se popoldan odpravi po nakupih v Savusavu. Kupi lignje za kosilo. Novozelandske lignje. V naprej pripravljene lignje. Speče jih perfektno, a kaj ko je roba, milo rečeno, zanič. Anglosaška hrana. Veliki lignji so razkosani na mahne koščke, povaljani v nečem, kar naj bi bilo masa za cvrtje. Masa z konkretnim dodatkom čilija. Na lignjih? Kaj takega lahko pogruntajo samo Kiwiji in njihovi somišljeniki Aussiji. Čudno, da v paketu ni bilo še vrečke kečapa v prahu. Samo ta stud je še manjkal.