Nawi, Savusavu, Vanua Levu, Fiji

3. september 2025, sreda

Polno sva zaposlena. Logično, saj sva penzionista. Vesna gre v Savusavu, malo po trgovinah, malo po uradih. Mene naroči pri zobozdravniku. Naroči me zato, ker danes nimam časa, oni ga imajo. Pravzaprav me ne naroči, ampak najavi. Jaz dopoldan službujem.

Popoldan Romanu pomagam v dokaj močnem bočnem vetru prestaviti barko iz marine v boatyard in nazaj. Sam je in manevrirati šestdeset njegovih čevljev je večji zalogaj, kot mojih šestintrideset. Pa ni bilo nobenih zapletov, Morgan je spet oddelal svojo vlogo izredno profesionalno. Le koliko časa bo še vodil boatyard? Če se nekaj radikalno ne bo zgodilo, ga bodo zaprli. Boatyard, namreč. Na ogromnem prostoru, kjer je prostora za sto bark, če jih stisnejo pa za tristo, sta bili samo dve. Tolažijo se s tem, da je sedaj mrtva sezona. Ampak, Vuda boatyard je tudi sedaj nabito poln. No, dokler bo tako, bo za nas odlično. Cene so zelo ugodne, čakalne vrste ni.

Zvečer se usedemo na pivce in večerjo. Jefrey s Floride je spet razočaral. Kot že neštetokrat. Jefrey je general manager oštarije. Zaposlenih ima dvajset-ali-toliko ljudi, strank ima dvajsetkrat manj. Z razlogom. Amerju res ni za zaupati restavracije. Meni je, bolj kot ne, na nivoju fastfuddžinjice z nekaj dodatki. Vnaprej smo naročili steke, pa se potem izkaže, da ima samo še dva. In še od teh je en pripravljen za peko in drugi še vedno v zamrzovalniku. Točeno pivo je fejkano. Soda nimajo, pa v kozarce natočijo pivo iz piksne. Prestižna marinska restavracija? A-joj! No, družba je bila pa luštna.