Kiribati - Marshall Islands, 2. dan

6. november 2025, četrtek

Ob osmih zvečer se je začelo. Ker sem prejšnjo noč prebedel, sem preventivno skrajšal jadra za veter jakosti 6 Bf in šel počivat. Pihalo je prijetne 4 Bf polkrma in s skrajšanimi jadri sva počasi napredovala. Itak imava čas. Ampak. V nekaj sekundah se je veter dvignil iz 12-13 vozlov na 30 vozlov. Kolikor sem uspel, sem še dodatno skrajšal, zunaj sta ostala le "viharna" konca glavnega in prednjega jadra. A ni bil samo prednevihtni sunek. Veter se je še krepil, ulivalo je kot za stavo. Do jutra ni padlo pod 8 Bf (gale force), velikokrat je bilo preko 40 kt, tja do 43 sem jih videl. Nikoli pa ni bilo pod 27 kt.

Kljub jadralnim oblekam sem bil moker do kože in kljub tropom, me je fino zeblo. Pa to niti ni bilo najhuje. Glavno jadro sem lahko pospravil, genoa se je zataknila. Tam je ostala 5 m velika krpica. Bežala sva skozi nevihtno noč pred razbesnelim morjem. Še Moana je bila nemočna, da bi nama pomagala. Potem je počilo. Dingi je razpadel in obvisel na štrikih nad morjem. Kolikor sva lahko rešila, sva rešila, predvsem toliko, da ni opletalo in razbilo še kaj drugega. Vesla in nekaj delov podnic so pa pristali na dnu oceana. Kako je vse skupaj izgledalo, najlepše pove podatek, da je veter dvignil dingi tako visoko, da je udaril po sončnih panelih nad kokpitom. Manjše okvare so tudi strgana pripona (baby stay) in bimini, odplavljen bokobran in še kaj. Deset (pre)dolgih ur je trajala nevihta!

Pa še ni bilo konec. Nadaljevalo se je zjutraj. "No Pilot" alarm. Ostala sva brez avtopilota. Na morju, kjer so valovi iz več strani in dosegajo spoštovanja vredno višino. Na srečo (hvala, Moana) se je začelo daniti in tudi veter je padel na vsega 6 Bf (tam okoli 25 vozlov) in po uri dremanja sem se postavil za krmilo. Do zavetja sva imela še okoli 170 milj. In kdo bo ponoči spal? Poleg avtopilota sva ostala tudi brez vsega, kar je na chartplotter priključeno preko SeaTalka. Torej je tam napaka. Najverjetneje. Lotil bi se popravljanja, pa ne morem zapustiti krmila. Zoprn občutek, da sem nebogljen. Le SeaTalk v pedestalu lahko pogledam. Z eno roko krmarim, z drugo kontroliram spoje. Kje ste tretja, četrta, peta... roka? Nekaj preklapljam in začne delovati. Ne v celoti, a avtopilot dela. Če ne vidim loga, mi je pa v danem trenutku čisto vseeno. S tem se bom ubadal, ko bova varno na boji v Majuru. Ne diraj lava dok spava! Očitno je torrential rain, kot bi rekli Angleži, našel špranjo do kablovja v pedestalu.

Med tem, ko sem se igral biti avtopilot, sem Vesno naučil, kako se dela z glavnim jadrom in kako se pogleda vremensko napoved. Do sedaj nikoli ni imela časa za te nepomembne stvari. Danes je bila zelo odprte glave. Hja, vsaka stvar je za nekaj dobra. Vremenska napoved je taka, kot je bila za včeraj ponoči: 11-17 vozlov polkrmnega vetra brez dežja (po izkušnjah na tem koncu sveta to pomeni 9 Bf). Bomo videli, kako bo tretjo zaporedno noč. Moana, prosim, ne se tokrat igrati z nama in ne izklapljaj nama avtopilota!

Mala je Fidži zapustila v popolni kondiciji. Na Majuro bo prispela kot wreck brez dingija, sidra, s strgano pripono in brez popolno delujočega alternatorja. In najin proračun bo manjši za kar nekaj jurčkov. Nabava bo preko neta in bo treba plačati tudi DHL za dostavo. Nekaj malenkosti pa računam, da bova lahko dobila lokalno. Varovalke, na primer.