Maloelap, Marshall Islands

12. december 2025, petek

Ob treh zjutraj naju zbudi sidrni alarm. Nevihtica je obrnila veter in naju pripeljala blizu koralnih glav. Sidrni alarm je bil nastavljen na to opcijo. Če bi se veter obrnil še za deset ali dvajset stopinj, bi se morala odsidrati in počakati zoro na plovbi po laguni. Ponoči se pač ne da sidrati. Tukajšnji satelitski posnetki niso tako dobri, kot na nekaterih francoskih atolih, kjer je resolucija taka, da se vidijo tudi majhne koralne glave.

Ob kavici me preseneti množica domačinskih čolnov, ki pripluje na najin nenaseljen otoček. Za njimi pride še tovorna jadrnica. Fantje s svojimi čolni pripeljejo kopro z otoka in jo pretovorijo na ladjo. Pol ure in vse je narejeno. Ladja se premakne naprej, na naslednji s palmami porasel otoček na koralnem obroču. Čolni jo spremljajo.

Midva se premakneva dobro miljo na sosednji otok, kjer je malo večji jezik mivke, da naju ponoči ne bo spet budil telefon. Potem narediva vodo. Enkrat na deset dni jo morava, več zaloge v plastenkah nimava. Štiri do pet litrov vode na dan popijeva v takšni ali drugačni obliki (drugačna oblika je npr. kava). Za tuširanje in pomivanje pa je gre še nadaljnjih 30 litrov dnevno.

Sicer je pa današnji dan že drugi dan zapored, ko se Mali ni posrečil skok skozi hiperprostor.