Kwajalein, Marshall Islands

24. december 2025, sreda

Počasna sva bila, prepočasna. Brez radarja si nisem upal odpreti vseh jader, ob popolnoma krmenem vetru pa samo s skrajšanim glavnim jadrom nekako ne gre hitro. Tri ure zamude sva pridelala. Po nepotrebnem. Noč je bila prijetna brez kakršne koli (napovedane!) nevihte.

Kliranja so vedno malo drugačna. Tokratno je bilo zelo enostavno in hitro. Uradniki so bili prijazni, kljub temu, da sva prišla minuto do dvanajstih (na predbožični dan delajo samo do dvanajstih). Slovenca do sedaj še niso imeli prilike videti v živo. Od kod sta? Iz Evrope. Od kod iz Evrope? Iz Slovenije. A, iz Slovenije, domovine Luka Dončića! Združene države imajo tukaj velik vpliv. Zanimivo je pa to, da so Slovenijo poznali zaradi Luke Dončića in ne zaradi Melanie Trump. Očitno so nekateri pri predstavljanju svoje domovine bolj zavedni Slovenci od drugih...

Kliranje je bilo, kot rečeno, malo drugačno. Na izhodu države sva šla tudi skozi postopek karantene (tako so jo imenovali, dokument sva dobila od bio varnostnika). Nobene logike ni, da bi človeka pregledoval zdravnik, ko odhaja iz države (če je to quarantine). In nobene logike ni, da bi naju kontrolirali ali imava na krovu rastline in živali, ko odhajava (če je to biosecurity). Ampak, uradniki že vedo. In pokasirajo. Petinsedemdeset zelenih šuškavcev nama je pobral za pregled. Pregleda seveda sploh ni opravil. Toliko je torej stal listek, ki ne vem čemu nama bo služil ob prihodu v naslednjo državo.

V eni uri sva vse končala. In potem sva šla v šoping sveže zelenjave in kruha za na pot. Ampak. Tako slabo založene trgovine nisva videla niti na zunanjih atolih. Vse, kar sva lahko kupila, je bil kruh (no, če ameriškemu toastu rečemo kruh) in nekaj zelenega, ki bi lahko bila mešanica med zeljem in solato.

Sprehod po Ebeyu naju je osupnil. Drugo največje mesto v državi z deset tisoč prebivalci spominja na južnoameriške slume ali južnoafriške črnske predele za časa apartheida. Ali pa na Gazo danes. Ljudje so dobesedno natlačeni na majhnem prostoru. Tukaj živijo, na delo se vozijo pa na sosednji otoček, ameriško vojaško bazo. Midva tja ne smeva, po fotografijah sodeč je pa tisto popolnoma drugačen svet.

Ob pol dveh popoldan se odsidrava in izplujeva Mikronezijski federaciji naproti. Vreme je lepo, sončno, vetra je malo in še kar ga je, je točno od zadaj. Počasi napredujeva, prepočasi. Če se v kratkem veter ne dvigne, bova spet prepozna.