Guam

24. februar 2026, torek

Ponoči so nekajkrat prihrumele nevihte z močnim vetrom in konkretnim dežjem. V takih primerih je lepo, da sva varno privezana v marini, čeprav bi tudi na sidru verjetno ne bi bilo nič hudega.

Prvič od oktobra lani, ko sva zapustila Nawi marino, sva priklopljena na elektriko. Na pol elektrike, če sem točen. Guam je ameriški in napetost je 115 V. Predlani, ko sem v Panami kupil 110 V inverter, sem preflintal instalacijo in od takrat nimam več stikala za preklop med 110 V in 220 V, kot ga je imela Mala od začetka. Bil sem prelen, da bi to zvezal nazaj, ker se zelo redko uporablja. Super-truper Victron pa ne zna delati s pol elektrike. Mastervolt, moj rezervni polnilec, pa zna. In tako imava sedaj polnjenje akumulatorjev preko Mastervolta in praznenje z Victronom (ki misli, da nisva priključena na shore power). Spet lahko poje indukcijski štedilnik. No, poje samo za zajtrk, ostali obroki niso skuhani na Mali.

Marina je čudovita. Za mene. Sidrni vinč je zadnje čase začel delati malo počasneje, kot bi smel in sem se ga lotil. A-joj! Poln je blata, ki izhaja verjetno še iz Kosrae. Tudi prostor pred sprednjo kabino, kjer si mesto pod soncem (v večni temi) delita sidrni vinč in sef, je zasut z blatom. Semering je popustil. Elektrokorozija je naredila svoje. Cel dan sem ga razstavljal, čistil in sestavljal, da dela kot je treba. En semering sem zamenjal, bo pa potrebno ob priliki zamenjati kar celotni zgornji del, preden dokončno ne razpade. Sef, ki je pod blatom izpustil elektronsko dušo, sem odprl s ključem, rešil vsebino in ga poslal v večna lovišča. Na Guamu imajo Home Depot, kar pomeni, da ima Mala nov sef.

Vesna je imela bolj zanimivo delo. Zanjo. Po prevzemu avtomobila, ki so ga (z zamudo, sicer) le dostavili v marino, se je odpeljala v šoping. Najprej v tehnične trgovine, potem v trgovine z oblačili in na koncu še v špecerijo. Nekaj je dobila, ni pa s kupljenim neskončno zadovoljna. Oblačila so bila res poceni, vse ostalo je pa na tem otoku drago. Vse, razen grških sarmic (Made in Turkey), ki so bile iz 4 dolarjev znižane na 50 centov. Zakaj? Zato, ji razloži prodajalka, ker tega tukaj nihče ne je. Pa saj je logično. Zraven hamburgerja paše kečap in majoneza, ne pa sarmice.