Lelu, Kosrae, Mikronezija

30. december 2025, torek

Plan A: danes bova vzela rentiča in se zapeljala malo naokoli. Kaj dosti več, kot malo, se itak ne da. Več ali manj je na otoku ena sama cesta. Pa naju presenetijo imigracionisti, neke papirje imajo za naju, čakajo naju pri Smithu. Vendar. Ko hočeva stopiti v dingija se ulije. Pošteno ulije. In traja tudi neobičajno dolgo. Ko končno le prideva (mokra) do Smitha, nama dajo papirje. Papirji so račun. Plačava naj ga v državnem uradu. Ah, ja... Usedeva se torej v rentiča in najprej odpeljeva plačati. Ampak. Oni ne delajo, kolektivni dopust imajo do srede naslednjega tedna. Kako in kdaj bova to poravnala, ostaja za sedaj še skrivnost.

Nadaljujeva okoli otoka. Pa se ne da. Južni del ni prevozen. Vrneva se po isti cesti in nadaljujeva do letališča/pristanišča. Tukaj je to vse skupaj. Vzletno pristajalna steza za letala je na umetno narejenem nasipu na koralnem obroču in za tem nasipom je zgrajena tudi luka. Logistični vozel za šest tisoč prebivalcev. Kdo je bil sponzor tega podviga, nama ni uspelo ugotoviti.

Potem se usedeva v (odprto) gostilno. Končno! Pod stropom imajo obešeno slovensko zastavico, nimajo pa elektrike. Če ni elektrike, jim ne dela WiFi. Naju to ni motilo, da le hrano pripravijo na plinu in da je pivo še vedno hladno. Bilo je tako in z elektriko je prišel tudi Starlink WiFi. Moram reči, da je bila hrana čisto spodobna, jaz sem jedel tuno, Vesna poke (surovo ribo v kokosovem mleku). K ribi paše japonsko pivo. K pici tudi paše pivo, ni važno kakšno. Eno pico sva na koncu posnekala in spet moram reči, da ni bila slaba. Seveda, glede na lokacijo, kjer sva. Daleč, daleč je to od južne Italije. Približno tako dobra (ali zanič) je bila, kot je tipična slovenska pica.