Tinian, Severni Marianski otoki

15. februar 2026, nedelja

Elvira naju pokliče takoj po zajtrku. Po najhitrejšem, a še vedno počasnem postopku, pridingirava na ponton in skočiva v avto. Čakala sta naju, da prideva na obalo in gremo skupaj naokoli. Avto imata do odhoda letala ob enih popoldan.

Mesto je zanimivo. Toliko dreves in nasploh zelenja ni nikjer drugje. V glavnem mestu otoka. Občutek imam, kot bi se vozil po gozdu. No, roko na srce, mesto je bolj vas, kot mesto. Tudi imenuje je San Jose Village.

Poleg nedelujočega casinoja, reliktu iz časov kitajskega turizma, je čudovit park in plaža. Taka, s pečinami za skok v morje, čudovito mivko za poležavanje in koralnim grebenom za snorklanje. V lepem vremenu je to idilična počitniška destinacija. John posnorkla, ostali ga le opazujemo.

Poslovimo se ob pijači v restavraciji JC, enem večjih sponzorjev festivala Pika. John in Elvira se odpeljeta na letališče, pustita tam avto in se vkrcata na privatni let. To je bil sicer redni let, le da sta bila edina potnika na letalu.

Midva se odpraviva na sprehod. Najprej pa na vece. V oštarijo, kam drugam. In da si kupiva pravico uporabe stranišča, naročiva pivo. In pogledava meni. Nekaj malega finger fooda bi se pa le prileglo k pijači. In tako meziva in pljuckava celo popoldne. Plačava njihovega stotaka. Zahvaljujoč modrim odločitvam DT, je ceha za naju precej manj, kot stotaka. V našem denarju. Nasploh ljudje nimajo radi svojega šefa. Celo več, prav grdo se izražajo o njem. Kdor le more, ga popljuva. Morda upravičeno, ne vem. In me niti ne zanima. Le, da je dolarju zbil ceno, dokler sva midva še na dolarskem področju.

Sprehod po vasici. V glavnem vidiva drevesa. In nekaj hiš. Preseneti naju zelo razbit objekt s križem na strehi. Za razliko od ostalih cerkva v Mikroneziji, ta ni videti niti najmanj reprezentativno. Če to sploh je cerkev? Ampak, drugega objekta, ki bi bil podoben cerkvi, nisva videla. In ja, vse trgovine so v lasti Kitajcev, gostilne pa Filipincev.