Majuro, Marshall Islands (RMI)

29. november 2025, sobota

Naš paket FedEx še vedno varno čuva na Guamu. Brez sidra pa midva ne moreva nikamor. Zato potrpežljivo čakava. Vizo imava za 90 dni. Z možnostjo podaljšanja.

Glavna današnja zanimacija so polinezijski plesi in petje v izvedbi tuvalujske skupnosti, ki živi v Majuru. Vesno je pred nekaj dnevi med vožnjo povabil taksist. Taksist, za katerega se je danes izkazalo, da je v prostem času pastor in v rednem taksist. Težko bi rekel, da je obratno, prosti čas je vendar v nedeljo, mar ne? On je iz Tuvaluja, žena iz Ameriške Samoe, živita na Marshallovih otokih.

Že zjutraj sva bila tam in sva bila deležna zajtrka. Dobrega zajtrka. Obilnega zajtrka. Popoldne se vrneva in sva deležna kočerje. Zelo-zelo obilne kočerje. Nekaj miz je bilo popolnoma obloženih z jedmi. A to niso bile glavne jedi. Glavna jed je, kot se za Polinezijce spodobi, kraljevska. Dva konkretna pujska sta ležala na svoji mizi. Takole bi rekel, skupaj vsaj 200 kg, raje več. Spečena sta bila v luknji v zemlji, umu v samojščini. Podobno, kot so meni za rojstni da spekli odojka Tongovčani. Odlično! počasi razumem, zakaj so vsi Polinezijci tako okrogli. Za vso to hrano pojesti nas je bilo le okoli 30 odraslih in trop majhnih otrok. Že brez znanja matematike je jasno, da je na vsako dušo prišlo, hmmm... morda celo 10 kg hrane? Več kot tri četrt hrane je ostalo. Neka se vidi raskoš!

Vendar za naju hrana ni bila najpomembnejša. No, pomembna, a ne najpomembnejša. Pomembno je bilo, da je bila hrana v veliki meri lokalna in ne anglosaška. A vseeno sva bila bolj navdušena nad tem, da sva spet lahko poslušala polinezijske pesmi in gledala polinezijske plese. Moški so bobnali po nekem podestu in na glavo obrnjeni kanti, ženske so plesale. Oboji so peli. Popolnoma amatersko, a presunljivo. Vsaj nama. Če bi le plesalke bile malo manj sodčkaste...

Vrstili so se tudi takšni in drugačni govori, takšnih in drugačnih uglednežev. Od povabljencev smo bili predstavitve deležni avstralski ambasador in midva, iz Evrope. Kaj sva tudi midva pomembneža? Ali pa morda ambasador ni pomembnež? Deležni smo bili uniforme, majice z napisom Vaitupu (ime tuvalujskega atola, od koder prihaja starešina skupnosti). In prireditelj je bil deležen majice z napisom S/Y Mala, Slovenia. Da bo vedel, da je Slovenija eden izmed atolov v Evropi.

Pastor-taksist Fajnana je do glavne vloge prišel šele čisto na koncu. Nikogar ni vozil. Imel je vlogo predmolilca. Molitev za hrano je bila izvedena, ko so bile mize pospravljene in plesi odplesani. Pragmatično. Le kdo bi pri polni mizi čakal, da si vsi nadevajo na krožnike? Pastor-taksist bi bil ob taki politiki kmalu le še taksist. Fajnana si je nadeval prvi in začel jesti še preden je naslednji sploh prišel po hrano. Naslednja je bila Vesna in za njo jaz.