Saipan, Severni Marianski otoki

31. januar 2026, sobota

Dežuje. Cel dan dežuje. Ok, malo v presledkih, ampak cel dan je moker. Ob desetih sva zmenjena s Šarko na marketu. Ob sobotah je market in tam se prodaja vse, od doma pridelane zelenjave, do rabljenih oblačil in prešvercane kitajske tehnične robe. Klepetamo z njo in njenim možem. Prijeten klepet.

Potem greva na kosilo. Da bo malo drugače, je to korejska restavracija. Prava začetnika sva, ko je treba kaj naročiti. Še večja začetnika pa, ko začneva naročeno dobivati na mizo. Kakšnih ducat posod z različno hrano imava pred sabo. Od orožja so palčke in žlica. Kaj jesti s čim? Vesna si poleg tega naroči še sojo, pijačo po okusu podobno vodki, le z nekaj manj alkohola. To se pije z limono. Tako pravi kelner in na mizo postavi konkretno skledo na pol prerezanih limon. Hmmm? Kakorkoli, dobra izkušnja.

Po kosilu se odpeljeva na ogled južnega dela otoka. Nič si ne ogledava. Dežuje in ceste, ki naj bi pripeljale do raznih miradorov so zadnjo miljo blatne peš poti. Ne greva se "Singing in the rain". Plan B je, da jaz brkljam po barki, Vesna opere perilo. Na koncu še natočiva vodo. Tri cevi sem staknil skupaj in komaj je bilo dovolj do najbližje pipe. Menda je mišljeno, da bi se voda nosila od pipe do barke v kanistrih, hmmm… Tudi gorivo dotočiva, čeprav je to v marini prepovedano. Upam, da naju niso posnele kamere, sic.