Saipan, Severni Marianski otoki

4. februar 2026, sreda

Dežuje. Dežujejo tudi opravičila domačinov zaradi dežja. Vsakdo, s katerim govoriva (ali si dopisujeva) se opravičuje. Ne razumem pa, zakaj se čutijo krive za vreme. So morda povezani z božanstvi? Ali pa so tako razvita družba, da vreme kar sami delajo?

Kakorkoli, med dežjem midva urejava notranjost barke in premetavava bite med pomnilniškimi celicami na mašincah. Po kosilu se končno spraviva na ogled muzeja. Najini predhodniki so ga močno priporočali. Po ogledu pa mi ni jasno, zakaj? Le prijeten klepet sva imela s kustosom, ki je na naju navalil »ko mutav na telefon«. Na vsak način je hotel, da njihovi lokalni novinarji z nama delajo intervju. Ker sva Evropejca in sva sem priplula. Ah, ja...

Potem se razdeliva. Vesna gre v šoping hrane, kjer jaz nimam kaj početi. Tam sreča Iva iz Hrvaške s katerim smo zmenjeni jutri na večerji pri Johnu in Elviri. Iva ne poznava in naj bi ga spoznala šele jutri. Ah, ta svet je res majhen.

Sam odpešačim domov in si spotoma ogledam potencialne oštarije za naslednje dni. Saj sem jih sicer vse že videl iz avtomobila, sedaj sem si pa v miru ogledal tudi menije. In naštudiral termine veselih uric (ne samo koktajli, tudi hrana je cenejša v času happy hour).

In spotoma naštudiral avtobusni prevoz. Ja, Saipan ima mestni avtobusni prevoz, čeprav se nahaja v ZDA! Eno linijo, na eni cesti, prikazano kot štiri (iz središča mesta proti severu, od severa v središče mesta, iz središča mesta proti jugu in iz juga v središče mesta). In na netu je celo živa slika s pozicijami avtobusov. Štirih avtobusov, od katerih sta dva »not in service« in dva se premikata. Na štirih linijah, na eni cesti...