Pohnpei, Mikronezija

7. januar 2026, sreda

To, da sva dobila prostor v marine je prečudovito. Že po dveh dneh se marina prikaže v svojem polnem, sijaju. Kot vedno, ko sva tukaj. Pred dvanajstimi leti sva servisirala motor, sedaj nama je počila palica, ki povezuje pripone s trupom. Na istem mestu, kot je počila prejšnjič na pasaži med Panamo in Markizinimi otoki. No, počila je verjetno že pred nekaj dnevi, opazil sem pa šele danes. Še dobro, da nisva izplula že pred tem.

Torej, potrebujem varilca, ki zna variti nerjavno jeklo. Pa grem do lastnika marine, da mi pove, kje naj ga iščem. Lastnika ne najdem, najdem pa ameriškega upokojenega riggerja iz San Diega. Rocco ima kar nekaj idej, kako bi zadevo naročili iz Kalifornije, pa se z njim ne strinjam. Potrebujem le varilca. V petek bo na voljo. Potem se lotim demontaže. Ker sem sam in so vijaki na palubi, matice pa precej težko dostopne pod palubo, traja kar nekaj časa, da je polomljena palica na palubi.

Vesna se med tem ukvarja s plinom in uradniki. Z obojim je na pol uspešna. Plin ji po uri priprav natočijo v plinsko steklenico nekje do polovice, več si ne upajo. Pri uradnikih pa dobi podaljšanje crusing permita do aprila, po papirje za bližnje atole pa naj pride drugič.

Sledi kosilo za oba v kao najboljši restavraciji na otoku, restavraciji v sklopu Joy hotela. No, ja… Po kosilu je na sporedu šoping hrane za Vesno ter popravilo furlexa za mene. Rocco me je naučil, kaj naj naredim. Ob mraku sva spet skupaj in se prestaviva v marinsko-hotelsko restavracijo na polnenje baterij najinih mašinc in naju samih. Računalnika se napijeta 110V/60Hz župce, midva zaužijeva zasluženo pijačko in mezico. Danes je bil za mezico na sporedu Sashimi Ponphei Style.