Majuro, Marshall Islands

18. november 2025, torek

Američani nama počasi najedajo živce. Tako zelo so neodzivni, da mi ni jasno, ali želijo kaj prodati ali ne želijo. Avstralci tudi. Edino ljubljanska Tramontana je trgovina, kot se šika. No, bo trgovina, kot se šika, ko bodo dali paket na pošto. Razen sidra, ki je na poti (na prvi postaji poti, sicer), vsi ostali paketi sploh še niso predani prevozniku. Če bo šlo tako naprej, bova morala na Majuru zaprositi za rezidentstvo.

Kljub vsemu mine dan, kot bi mignil. Vesna gre v pralnico, v šoping hrane in po permite. Uspešno, razen permitov. Po pričakovanju. Jaz nabavim diesel po slovenski ceni. Kupim 24 galon po 6,60 USD. Pa vedi, človek, po čem je to? Po prepračunu je 1,50 evra na liter. Še stotaka pustim v ACE Hardware. Pa sploh ne kupim vsega, kar bi rad kupil.

Na barko oddingiram južnoafričanko Glyn. 74 let stara gospa je ostala brez moža, brez denarja in brez dingija. Skupnost ji pomaga, kolikor ji pač lahko. Se pa na Marshallovih otokih pozna dediščina ZDA. A nima denarja? Pojdimo stran! Žalostno in hudo za evropsko razumevanje sociale.

Potem greva na kosilo. Na torkovo večerjo se ne bova odpravila. Pravzaprav se ni odpravil nihče iz petih živih bark. Srečanje je tokrat v kitajski restavraciji. Robert je takoj komentiral, da nimajo hamburgerja s kečapom in majonezo. On tja ne gre. Robert je Američan. Zavedni trumpofan že ne bo nosil denarja Kitajcem! No, midva sva tam jedla pred nekaj dnevi in je bilo čisto v redu, vsekakor bolje, kot če bi jedla hamburger v ameri-like birtiji.

Večer mine za Vesno delovno, za mene fijigoldovsko.