Chuuk, Mikronezija

23. januar 2026, petek

Ob svitu vstaneva, pozajtrkujeva, se očediva in odplujeva na klirens.

Immigration narediva tik-tak. In potem se začnejo težave. Saileen, zadolžena za port clearance, nama da račun za slabih 220 dolarjev. Od tega 95 dolarjev raznih uradnih port taks, ostalo pa za overtime. Ampak, priplula sva v delovnem času, bila klirana v delovnem času in sedaj odhajava v delovnem času. Zakaj torej overtime?

Menda zato, ker je imela vsak dan delo z nama, ker je morala spremljati, kje sva. Halo?! Kr'neki. APP, bi rekli temu bratje Balkanci. Klir-autamo se skupaj s Tomom, Pakia Tea, njegov račun je še višji. Pakia Tea bo izplula v Indonezijo, oni potrebujejo papirje. Midva greva v Združene Države, midva ne potrebujeva nobenih papirjev (samo B1/B2 vizo). Ima me, da bi teti razložil, da se vrneva v ponedeljek, ko bo popravila račun. In mirno izplul iz države. Nikoli nisva še tega naredila in ne bi niti sedaj. Midva zahtevava račun brez dodatkov, Tom ne more biti tako oster. Potem naredimo kompromis, na računu ne piše več overtime (ampak »prispevek za Saileen«) in znesek se zniža na dobrih 170 dolarjev.

Mislim, da Saileen sploh ni zaposlena na portu, kot se je predstavila, ampak, je to neke vrste siva agentka, plačana preko porta. Pokasira, kolikor zna in kolikor lahko. Espejevka. No, morda se motim, mislim pa, da ne. Saj, vse je vedno uredila hitro in v redu, tako kot bi uredila agentka, le povedala prej ni tega. Če bi nama rekla, da bo račun višji za njene stroške, bi se verjetno strinjala, tako je pa naredila precej slabe volje. Kakorkoli, Chuuk je bil kljub temu ena najcenejših destinacij do sedaj. Za nič drugega ni bilo možno zapraviti denarja.

Ob treh popoldan se odveževa, z močno skrajšanimi jadri v 3 Bf prav počasi plujeva skozi laguno, da sva v oceanu ob sončnem zahodu. Do naslednje lagune je le 60 milj in ne bi rad prišel prezgodaj, ne bi rad vplul skozi reef ponoči.