Saipan, Severni Marianski otoki

1. februar 2026, nedelja

Dežuje. Domačini nama razložijo, da toliko dežja, kot letos, v januarju še niso imeli. Globalno segrevanje? Kakorkoli, v avtu ne dežuje in v skladu z ameriškim načinom življenja se z avtom odpeljemo v nekaj sto metrov oddaljeno restavracijo. Filipinsko restavracijo z menijem, debelim, kot je bil včasih telefonski imenik. Šarka z možem Martinom in sinom Gvidom so najini vodniki. Kasneje se nam pridružita še John in Elvira. On je potomec siciljanskega očeta in irske matere, ona je čistokrvna Bosanka (Čehi so nama ju predstavili kot slovenski par, ali pa sva narobe razumela?). Kar dogo klepetamo in zmenimo se, da pogovor nadaljujemo v naslednjem tednu, ko bo primerna prilika. Na mojo srečo ne vztrajajo več, da bi imela predavanje na mednardni šoli, ki jo vodi Martin.

Popoldan sledi turizem. Severni del otoka je pod kontrolo ameriških narodnih parkov in je temu primerno lepo urejen. Je pa za nas, Evropejce, večina zadev nezanimiva. Ameriško osvajanje Pacifika in poboj Japoncev med drugo svetovno vojno za naju, kot pacifista, res ni najbolj zanimivo. Lepši je pogled na lokalno Modro špiljo in lokalni Ptičji otok. Narava je tukaj lepa.

Večer zaključiva v kafiču z imenom Boter, Godfather. Po happy hour je živa glasba in na vhodu piše, da so openig hours »4:00 util closed«. Zanimivo. Imajo več vrst točenega piva, ki ga še nikoli nisva poskusila. Najprej torej naročiva sampler tray z vsemi vrstsmi, potem se odločiva, katerega bova pila in s tem nadaljujeva. Še nekaj snacka za dovajanje soli v telo in v happy hourju pustiva lokalu (brez tipa) 67 dolarčkov. Še dobro, da Trump dela za nas in da je z evrsko penzijo življenje v Združenih državah, kjer so cene v dolarjih, dokaj poceni.