Sutera Harbor Kota Kinabalu, Sabah, Malezija

2. november 2026, ponedeljek

Ponedeljek je in uradniki so spet nazaj na delu. In skupaj z njimi tudi midva. Klirautava se. Začneva zgodaj zjutraj. Na seznamu marine, ki so nama ga dali v te namene je pet postaj s točno določenimi lokacijami in urnikom. No, štiri, karanteno pri izstopu izpustiva. Pri teh zadevah je tako, da običajno nekje dobiš en papir in ga neseš do naslednje uradniške postojanke. In tako naprej, vse do konca, kjer te pričaka zveličavni zarpe. Torej je vrstni red obiskov uradnikov pomemben. Ampak, tukaj nihče ne ve, kje naj začneva. Na vprašanja po telefonu dobiva tipični odgovor: yes!

In zato se odpraviva po najini logiki. Najprej do nečesa, kar bi lahko bilo port kapitanija. Pa ni v redu. Najprej morava do port kapitanije. Ampak, a ni to port kapitanija? Ja, je (yes), ampak v Kota Kinabalu sta dve in morata do one druge (tri četrt ure vožnje s taksijem je do tam). In potem? Potem pa do nas. A-joj! A se ne da obrniti vrstnega reda? Seveda se da (yes), ali želita obrnjen vrstni red? Ja. Seveda, ni problema (yes), potem bomo pa mi najprej naredili papirje. Torej sva prav naredila, da sva najprej prišla do vas? Seveda (yes). Neverjetni so!

V oni drugi (ali prvi) kapitaniji nama razložijo, da ne moreva narediti klirauta, da morava najprej narediti klirin in potem iti na tisto kapitanijo, kjer sva že bila. Aha, ampak tam sva že bila brez vašega klirina. A lahko sedaj naredimo oba papirja hkrati. Seveda lahko (yes), ampak najprej morata narediti klirin. Kako? Na internetu. Ampak, spletna stran vam ne dela. Ja, ne dela, vemo (yes). In kako sedaj? Naredita prijavo na internetu. A-joj! Sva poskusila in ne dela. Yes. Pa probaj še ti. In fant proba in slavnostno izjavi, da je ugotovil, da aplikacija ne dela. In kaj sedaj? Pripravil bom papirje ročno. A jih lahko. Yes. Pa jih daj. In potem jih. Brez aplikacije in interneta. Očitno mu je treba dati le prava navodila.

In končno se lahko odpeljeva do carinikov, imava papir za njih od port oficirjev. In taksi naju pripelje na cilj četrt ure pred kosilom. Prepozno. Oni so že na malici. Pa greva še midva, itak je ura že ena popoldan in nekaj morava pojesti tudi sama. In se vrneva nekaj čez drugo uro, ko je kosilo mimo. Za čuda so tudi uradniki že nazaj. Ampak. Namesto, da bi naredili en papir, nama teta na steni pokaže dopis, kjer piše, da se carina s pleasure craftom ne ukvarja in da nama ne bodo dali nobenega papirja. In zakaj nama to niso portovci povedali, jih takoj pobarava? Zato, ker to vemo samo mi. Mi smo carina in to je interni podatek! Ah, ja…

Še do imigracionistov stopiva, to je na srečo v isti zgradbi. In na srečo sva takoj na vrsti. Tokrat kaže, da bo vse hitro končano po klasičnem postopku. In tudi je. Popolnoma enake papirje, kot za vstop sva morala napisati še enkrat. No, morala bi jih v dveh izvodih (originalih), pa je fant le pristal na to, da bo uporabil fotokopirca.

Ura je tri popoldan, ko sva končno pretaksirana v shopping mall, da bi kupila curtesy flag za Malzijo (eden izmed port oficirjev nama je zagotovil, da jo tam dobiva). Seveda jo imajo. Tako, za panamax kontejnerico. Ah, ja... Azijci... Zato se pa Vesna spet sprošča pri nabavi hrane, jaz pa med tem počivam z razbolenim gležnjem na Grab pick-up lokaciji.

V marini še tik pred zaprtjem recepcije poravnava enotedensko bivanje v five-star resortu po končni ceni z vsemi pribitki (elektrika,voda), davki in taksami v znesku manj kot 33 evrov na dan. Pošteno! In potem še na zadnji pičer in zadnji snek v marinski kafič.