Sunset moorings, Busianga, Filipini

30. april 2026, četrtek

Danes se je potihoma že na vse zgodaj v najine denarnice priplazila penzija...

In spet imava problem. Kam naprej? Nekam, kjer bo Vesna čim lažje prišla na obalo. Preveriva resort z majhno marino, ki je na NFL slabo ocenjen. Najprej nimajo prostora, potem ga imajo za en dan in ko sva privezana povedo, da lahko ostaneva kolikor časa želiva. Cena je resortska, dobrih 5 evrov na dan. Hmmm...? Današnja plovba je bila ena najkrajših do sedaj. Manj, kot miljo. Pol poti naju je spremljal marinero na čolnu, pokazal privez in pomagal pri privezovanju. Luksuz.

Najprej v resortno gostilno. To je potrebno preveriti in se na podlagi tega testa odločiti, koliko časa bova tukaj tudi dejansko ostala. Kaže da dlje, kot sva najprej planirala. Kosilo je bilo dobro. Po kosilu se ločiva, Vesna gre v recepcijo urejat papirologijo, jaz se odpravim na barko službovat. Potem se spet dobiva v recepciji, visoko na hribu. Od pontona do recepcije vodijo stopnice. Štejem jih. V smeri navzgor jih je 120, v smeri navzdol (po isti poti) jih je 100. Najprej sem zmeden, potem mi je v trenutku jasno, zakaj je od nekdaj hoja po stopnicah navzgor težja od hoje navzdol. Vse je logično.

Še celo popoldne preživiva v oštariji in urejava (Vesna ureja) nekatere stvari preko telefona. Pojeva še nekaj dražjih jedi in spijeva nekaj cenejših pijač (happy hour traja od štirih popoldan do osmih zvečer). Edina gosta sva. Spet. Torej sva tudi najboljša gosta. Poceni privez se jim je lepo obrestoval. Ocene na NFL so očitno napačne. Ali pa so jih pisali tečni ljudje, ki niso bili zaželjeni v marini in so jih na lep način odslovili.