Rock Islands, Palau

27. marec 2026, petek

Zbudiva se v sončno jutro. Pravzaprav naju telefon zbudi v sončno jutro. Pozabil sem ga izklopiti. Dve boji sta v zalivu in na sosednjo se za dve uri priveže manjša kruzerica. Zrasla so mi oslovska ušesa. Bojo sem testiral s polnim plinom nazaj. Zdržala je. Logično. Sedaj vem, da je to logično.

Odplujeva do Milky Way. Morje je menda kot mleko in to je must see oh in sploh. Dostop je pa preko minskega polja. Pravzaprav to ni klasično minsko polje koralnih glav sredi globoke vode, ampak labirint koralnih grebenov. Brez satelitske slike ali lokalnega znanja nikoli ne pridem skozi. Za dodatek k veselju je vidljivost v vodo slaba in medla lisa temnejše barve pomeni oviro, ne pove pa, kako globoka je. Ni bilo enostavno, čeprav na koncu izpade, da je bilo piece of cake. Najmanjša globina na plovbi je bila šest metrov. Ampak. Šest metrov, ki se v trenutku dvigne iz globine. Ni šans, da se ustavim ali odvijem, ko ugotovim, da je plitvo.

Potem sledi izlet z dingijem. Še z najinim majhnim čolničkom sva enkrat udarila v nekaj. V tem mleku se ni videlo v kaj. Mogoče je bil pa krokodil. Čeprav dvomim. Palavški krokodili se imenujejo saltwater crocodiles in ne milk crocks. Bila sva (skoraj) sama, očitno pa sem vozijo turiste kot po tekočem traku. V najbolj zaprtem delu, ki je hkrati tudi najbolj mlečen, sta bili sidrani dve plavalni ploščadi. Kakorkoli, ko se zapeljeva na drugi konec zaprtega zaliva, je vidljivost v vodo boljša in Vesna naredi nekaj podvodnih fotk kar z dingija.

Kot sva vijugala pri vstopu, sva vijugala tudi pri izstopu. Vstop in izstop nista po isti poti. Le zakaj bi bilo enostavno ozpluti, če je pa lahko v te namene speljana druga pot skozi labirint? Morda zato, da si labirint ogledava v celoti.