Lelu, Kosrae, Mikronezija

27. december 2025, sobota

Razmere so se spremenile že takoj po zaključku včerajšnje redakcije. Vremenska napoved je držala. Dežja, razen nekaj kapljic, ponoči ni bilo, veter je bil konstantno 17-18 vozlov, smer okoli deset stopinj od zadaj. Z enim jadrom sva napredovala s šestimi vozli. In spala. To je najpomembneje. Ob osmih zjutraj sva vplula skozi reef, z uradniki sva zmenjena ob devetih pri gospodu Smithu doma.

Ampak. Samo polovica udeležencev kliranja je takrat pri Smithu. Midva. Najin gostitelj jih sicer kliče po telefonu, pa jih ne prikliče. Sobota na sredini kolektivnega dopusta je, uradi so vsi po vrsti zaklenjeni. Pa naju nabaše v avto in odpelje do imigracionista Teroe domov. Če ne gre Mohamed na goro, potem... Ampak, gospod Teroa mirno odgovori, da ve, da sva prišla in da bo prišel on do naju k Smithu domov. Najprej pa gre v drugo luko klirat ribiče.

Pa se lepo odpeljemo nazaj, spotoma ustavimo v FSM Telekomu in kupimo SIM kartico. Mlada punca da iz rok svoj telefon, ki ga med službo udarno uporablja za četanje s prijatelji. In potem nama to takoj uredi. Vse zna. Zaplete se pa, ko je potrebno plačati. Keš-or-kard. S kartico, seveda, ji razložim in v roke porinem moj telefon. Pa ne ve kaj bi z njim. Jaz, starec penzionist potem učim mlado punco, uslužbenko Telekoma, rojeno s telefonom namesto cuclja, kako se plača z Google Pay. Kako se ji je obraz razširil v nasmeh, ko je takoj, ko je prislonila telefon k POS terminalu, telefon zacingljal in pokazal veliko zeleno kljukico. Pa bo imela kaj napisati prijateljicam. Voila!

Imigracionist Teroa pride s kolegom. Damo si roke in se predstavimo. Kolega se predstavi: Anton. Jaz odgovorim: Anton. Ne, Anton sem jaz, poskuša razjasniti situacijo. Jaz tudi, razjasnjujem jaz. In tako smo postali prijatelji.

Ko končamo, naju zapeljeta do oštarije na kosilo. Ampak. Ob sobotah imajo zaprto. Pa greva v naslednjo. Zgodba se ponovi. V tretji je enako. V državi menda obstaja še ena, je pa ta predaleč za peš. Nekdo sicer ustavi avto in se ponudi, da naju zapelje, samo midva morava potem priti tudi nazaj. In sploh ni garancije, da tudi ta ni zaprta ob sobotah.

Prestaviva se v liquor store in kar na vrtu pod palmo ob morju spijeva prepotrebno mrzlo pivo. Do tja naju je zapeljal mladenič, pribit kot mina. Nisva pa ugotovila ali od alkohola ali od betelovih oreščkov. Pomembno je bilo, da se je vsakič, ko je kdo pripeljal nasproti, spomnil, da se pri njih vozi po desni strani. Sprehod do zelo dobro založene trgovine je bil potem precej lažji. Spotoma naju je posvojil kužek mladiček in naju določil za vodjo njegovega tropa. Žal to ne bo šlo, kolega.

Ker projekt gostilna ni uspel, zaženeva plan B, žar. Ta uspe. V marketu na odročnem otoku sredi oceana v srcu ameriške (ne)kulinarike sva kupila čevapčiče. Čisto prave čevapčiče, le da so bili pakirani 2 x 8 in ne 2 x 10, kot pri nas. Razumljivo, oni podajajo težo v funtih (okoli 0,45 kg). Čevapi z okusom po kečapu, sicer, a vseeno je to nekaj, česar nisem pričakoval niti v sanjah. Cene uvožene hrane so navite, za eno vrečko nič posebnega, sva plačala skoraj sto zelenih šuškavcev. V sosednji, lokalni, trgovini sva dobila živo rakovico za štiri dolarčke.