Tinian - Rota, Severni Marianski otoki

18. februar 2026, sreda

Zgodaj dvigneva sidro in izplujeva. Napoved je ugodna, kar se tiče vetra tiče in neugodna, kar se tiče dežja. Napoved tradicionalno na tem koncu sveta drži samo na pol. Vetrovna je bila v redu, deževna je zgrešena v celoti. Dežja ni bilo. Vsaj ne pri nama. Nevihte so bile v okolici. Hvala, Moana.

Na pomolu naju pričaka luški šef Ben in nama pomaga pri privezu. Pravzaprav sva ga poklicala in prosila, da pove, v kateri slip med finger pontoni naj greva, pa je kar prikorakal in pomagal pri privezovanju. Bedasto vprašanje sva mu postavila po telefonu. Ampak to veva sedaj. Vsi privezi, razen enega, so bili prazni. Nisva še dobro privezana, ko prideta naokoli Dr. Melody in John. Veza je drug John, Elvirin mož, ki jima je sporočil, da prihajava. Ona je zdravnica v lokalni kliniki, on je upokojenec. Na vsak način se moramo dobiti in poklepetati, povesta.

Po večerji v restavraciji z napačnim nazivom (pizzaria namesto pizzeria) in obsežnim menijem, kjer so pizze v manjšini, se nama pridružita na klepetu John in Angela. Ko nas iz oštarije deložirajo, druženje nadaljujemo na Mali. Iz t.i. pizzarie na Malo naju odpeljeta s službenim avtomobilom klinike, ker v Združenih državah menda ni vljudno hoditi peš po cesti (hmmm...). Kakorkoli, večer je bil prijeten in se je zaključil še preden se je danes spremenil v jutri.