Guam

23. februar 2026, ponedeljek

Kay z Bad Bunnyja naju je včeraj zvečer posvarila, da sva sidrana v military zone. No, nisva. Nekaj metrov izven te zone sva. Seveda, če Navionics kaj ve. Najbrž ve, ker je bilo dovolj, da imava mir. Zjutraj odplujeva v luko, kjer naju že čakajo uradniki in postopek je narejen hitro in enostavno. Teta iz Porta Authority Vesno odpelje še v marinsko pisarno in to-je-to.

V Agat marini naj bi naju teta, Vesnina šoferka pričakala in pokazala, kje je najin slip. Pa naju ni. Zato nama pa slip pokaže moj soimenjak, ki je bil slučajno na enem izmed pontonov. In pomaga pri privezu. Notri je šlo enostavno, kako bova pa Malo spravila ven, mi pa ni jasno. Med dvema vrstama pontonov je manj prostora, kot je Mala (ki nima bow thrusterja) dolga. Nekaj podobnega sva imela v Barceloni in če me spomin ne vara, marina v Korčuli ni narejena kaj bolj na komot. Bova pa o tem razmišljala kdaj drugič. Manjana.

Agat marina je sredi ničesar. Brez rentiča nimava kam iti. Le oštarijo ima tik ob pontonu. Pa jo preveriva. Povprečna zadeva po visokih cenah, ki jim na koncu pribijejo še postrežnino. Rečejo ji tip. Napitnina, torej. Mandatory. Če je bil prvi vtis na (ameriških) Severnih Marianskih otokih izredno pozitiven, je prvi vtis na (ameriškem) Guamu prej slab, kot dober. Cene so višje. Lokalnih prijateljev še nisva spoznala.

Človek brez avtomobila je ničla. Popolnoma enako, kot v Združenih državah. Taksiji so eksotika po eksotičnih cenah, javnega prevoza ni. Avto morda dobiva jutri. Ni bilo enostavno najti firme, ki bi avto dostavila v marino. In kako naj ga prideva prevzet v njihovo pisarno na 26 km oddaljenem letališču?