Jadransko morje

Nedelja, 30.03.2008

Izpluli smo. Po nekaj tednih priprav, takšnih in drugačnih, smo končno izpluli. Janko, Dare in jaz. Danes ob desetih dopoldne. Vreme, kot bi si ga lahko samo želeli. Sončno, še kar toplo in skoraj brez vetra. No, to zadnje, ni ravno tisto, kar želimo, je pa tudi prav, da se spoznamo z barko. Majhna je. In v vetrovih, kot jih imamo (1-2 Bf) prav enostavna za upravljat. Ročke smo pustili kar v kabini. Vse gre na roke. Bom videl do kakšnih vetrov bo tako. Plujemo mimo Savudrijskega svetilnika proti Italiji.

Prejšnji mesec je bil precej naporen. v eni enačbi z veliko neznankami je vse prej, kot enostavno. Pa je mimo. A bo delovalo ali ne, bo pokazal čas. Zdaj je, kot je. Sigurno bo kaj narobe, sigurno bo treba še kaj popraviti, pa se bom že česa domislil.

Barko so mi pripravili zelo dobro, opremili z dodatno opremo, uredili in priredili mojim željam. Zelo sem zadovoljen. Tudi do časa je bilo vse skupaj pripravljeno, česar, če sem čisto pošten, nisem pričakoval. Včeraj sem jo prevzel, napolnil s kramo za pol leta in danes zjutraj smo izpluli. Res je ogromno tega, kar vlečem s seboj. In to v tako majhni barki. Barčici. Samo knjig in kart je za eno veliko plastično škatlo. Pa raznoraznih začimb in ostale kuharske krame. Orodje in pripomočki, ki jih potrebujem za življenje. Zdravil je cel nahrbtnik. Še najmanj je oblačil.

Včeraj so se od nas poslovili prijatelji. Prišli so v Portorož, skupaj smo spili kozarec vina, nazdravili s penino, pojedli nekaj rib in se lepo poveselili. Krasni ljudje. In prijetno vzdušje. Danes se začne precej bolj resno delo. Vsaj do Jonskega morja se ne nameravam ustavljati. Če ne bo kaj nujnega, jasno. Nekako sem računal, da bomo v povprečju prepluli po 120 milj v 24 urah. S tem vetrom, ki ga imamo sedaj, bomo že takoj na začetku v precejšnem zaostanku. No, bomo že nadoknadili.

Bonaca cel dan. Več ali manj bonaca. Nikamor ne gre. Resno razmišljamo, da bi zakurili roštilj, vrtimo se na mestu. Na koncu malo pihne in roštilj odpade. Pihne pa toliko, da gremo dva vozla. Katastrofa. Zato pa v miru naštudiramo radar in ostale stvari. Zvečer pa v straže in prebedeti noč. V celem silnem dnevu smo naredili 26 milj. Groza.

Ponedeljek, 31.03.2008

Zbudimo se na sredi Jadrana med Istro in Italijo. Nikamor nismo prišli ponoči. In tako je tudi več ali manj cel dan. Nikamor ne gre. In, ko spet razmišljamo o roštilju, malo potegne veter. Da se razumemo, govorimo o 1-2 Bf. O vetrovih krepko pod 10 vozli, torej. Ta dan bi najraje pozabil. V 24 urah naredimo 60 milj, polovico tistega, kar smo načrtovali. Vreme je pa lepo že dva dni, nad nami je pač anticiklon.

Smo pa ugotovili, da nam telefoni ne delajo več in preklopili smo se na satelit. Računal sem, da je Jadran v celoti pokrit s signalom GSM, pa očitno ni tako. Thuraya deluje v redu. Le nežen je treba biti s tem telefonom. Zaradi cene. Nekaj SMS sporočil bo že v redu, pogovori pa so dragi kot žafran. Zvečer smo še vedno 60 ali 70 milj pred Ancono.

Torek, 01.04.2008

Ponoči je bila megla. Megla in veter. Strašno neprijetno. Je pa zato radar oddelal, kot se šika. Radar je delal, akumulator pa ne. Jok, brate, odpade, je djal in izklopili so se instrumenti, vključno z GPS navigacijo in radarjem ter, seveda, avtopilotom. Servis je enostaven, a neprijeten. Prižgati je treba motor in napolniti tisto, kar se je izpraznilo. Motor prede nekaj ur, barka pa leti na jadra najhitreje do sedaj. Daleč najhitreje! Tam preko 6 vozlov je ves čas. Zjutraj se tako (končno) peljemo mimo Ancone. Že drugi dan nismo naredili v 24 urah kaj bistveno več, kot 60 milj. Spet polovica planiranega. No, računam, da bo sedaj bolje. Veter je skoraj idealen in plujemo krasnih 6-7 vozlov, pol vozla nam doda tok ob italijanski obali, tako da računam, da bomo jutri dopoldan mimo Tremitov. Otrantska vrata, prihajamo!

Sreda, 02.04.2008

Otrantska vrata, uf kje ste še... Včerajšnji dan je bil najlepši do sedaj, prejadrali smo dobrih 130 milj, veter je bil več ali manj vse do zore. Moja straža je bila od polnoči do štirih zjutraj, ko je načeloma najtežje, pa je bila zaradi suhega vetra in jasne noči prav prijetna. Lep veter! Polkrma, 4 Bf, idealno za ponoči. Ampak sedaj ga spet ni več. Od kar sem vstal ga imamo 1-2 Bf. Trudimo se z genakerjem, pa tudi kaj dosti ne pomaga. Ja, danes smo ga končno obesili. Se mi je zdelo, da se je posadka začela dolgočasiti (samo hrana in pijača ji hodi po glavi) in sem jo moral z nečim zaposliti. Napoved za danes in jutri je sicer obetavna, samo nikoli ne veš – tudi za sedaj je bilo napovedanih 4 Bf, pa jih še pol toliko ni. Vreme se je včeraj popravilo in tudi danes je še vedno lepo. Toplo. V primerjavi s prejšnjimi dnevi je to že prava vročina! Smo v kratkih rokavih in prepoteni. Pa ne od dela. Morda malo od hranjenja, večinoma pa od sonca. Resno razmišljam tudi o kratkih hlačah.

Janko blesti. Takega kuharja si lahko samo želiš na barki. Ne, samo da odlično kuha, tudi z barko zna – zmagovita kombinacija. Res je tudi, da vsaj Dare ni zahtevna stranka – večinoma je le jabolka. Glede na stanje vetrov, je verjetno razumljivo, da gredo pičle zaloge alkohola proti koncu. No, ni se za bati za raznorazne šnopse, vina in viskija pa ni več kaj prida. Ok, ok, saj ni tako hudo, ob taki porabi bo trajal vsaj do konca aprila. Čeprav sem računal, da ga bo dovolj do konca oktobra... Glavna tema je Dare in njegova jabolka. Saj bo reveža še pobralo. Ko sem mu rekel, da mora biti posadka vedno sita, mi je mirno odgovoril, da se poleg putike on najbolj boji skorbuta. Kaj vem, mogoče poje zato toliko jabolk. Danes smo začeli tudi resno razmišljati, kako v pečici speči lepinje, saj čevapčiči brez lepinje niso niti pol tako dobri, kot čevapčiči v lepinji. Za popoln gurmanski užitek! No, to razmišljava midva z Jankom, Dare se ukvarja predvsem z jabolki...

Je pa večja težava z elektriko. Že drugo noč zapored je zmanjkalo elektrike za navigacijo, čeprav sinoči radarja sploh nismo vključili, ker je bila krasna jasna noč z ravno prav vetra. In izgleda, da plujemo daleč od ustaljenih poti, ker tudi kaj dosti prometa nismo srečali. Če bi se veter le malo dvignil, bi bili kmalu mimo Pianose in bi zvečer zajadrali v južni Jadran. Napoved je prijetnih 4 Bf NNE, no bomo videli.

Včeraj smo tudi prvič videli delfine. In smo kar malo razočarani, da nihče nima s sabo trnkov. Pri tej hitrosti, kot jo dosegamo bi bil ribolov sigurno uspešen.

Četrtek, 03.04.2008

Nova lekcija. Tokrat o vremenu. Bolje, o vremenarjih. Tri različne vremenske napovedi sem preveril in nobena ni držala. Dve sta napovedovali 4 Bf, ena je napovedovala bonace. Bile so nevihte! Lekcija o skrajševanju jader ob dveh zjutraj je bila dobro izvedena. Se je pa izkazalo, da ekipa le ni taka, da bi ji lahko zaupal, da sama pošlihta neobičajne situacije. Dare ni točno vedel, kaj bi. Janko mu je priskočil na pomoč, njemu pa jaz. Upam, da sem nanju deloval pomirjujoče. Vse smo potem lepo naredili in Dare je nadaljeval svojo stražo brez težav. Je pa zato veter povsem ponehal ob štirih zjutraj in dvignilo se je morje. Začelo je deževati. Zmagovita kombinacija! Noč, bonaca, morja vsaj za 4 in dež. Spet me je rešil radar, že drugič v nekaj dneh. Dež sem preživel v kabini. Sta pa tudi fanta, verjetno zaradi nizkega pritiska in naporne noči, odspala porcijo spanca, kot še nikoli. Jaz sem odspal par ur preko dneva, da se izenačimo.

Za zajtrk meso. Ono, ki je ostalo od včerajšnjega roštilja. In še ga je nekaj. In česnov kruh iz pečice. Janko, bravo! Samo v kabini pa ni za biti. Vse smrdi po česnu... Se z Daretom sprašujeva na glas ali bi Vesno spustili v kuhinjo, ko pride, pa je Janko odločen, da »potem bo pa Vesna šefica in se on ne bo nič mešal!«.

Nič kaj se ne dogaja, pišem lahko samo o jadranju in hrani. Dan je kar se tiče ostalega, podoben dnevu. Bližamo se Brindisiju, še malo, pa bomo na toplejšem. Takrat se tudi ustavimo, če bo prilika. Ko bi vsaj dobili kaj dobrega vetra. Sedaj ga ni nič, bojim se pa, da ga bo potem preveč.

Danes bom delal, signal 3G je, komunikacije so v redu, bom pa moral najti kakšno rešitev za prenos podatkov. Tako, kot delam sedaj bo enostavno predrago. Svojo kvoto 40 MB na mesec bom porabil v desetih dneh! Potem je pa cena čisto druga in zame nesprejemljiva.

Petek, 04.04.2008

Včeraj popoldan nisem delal. Se ni dalo. Je bil signal in ga ni bilo. Čisto na meji smo pluli (kakih deset milj ali več od obale) in tako se ni dalo delati. Bom pa danes zato naprej. Kar nekaj je za postoriti. Na maile sem odgovoril zjutraj s plovbe, popravki softvera me čakajo pa sedaj.

Ponoči smo lepo jadrali. Krasen veter, 3-5 Bf, krma, polkrma. Barka je kar poletela. In mimo Brindisija se je spet izkazal radar in avtopilot. Na morju je tu kar gužva – kjub nemogoči uri. Kako manj naporno je, če se barko krmili kar iz kabine. Ven sem pokukal le tu in tam. In še to bolj iz radovednosti, kako se radarska slika vidi v resnici, kot pa iz potrebe. Če bi še jadra lahko trimal iz kabine, hej to bi pa bilo že preveč. Pred odhodom smo modrovali, da je slabo, da je ploter v kabini in ne na krmilni konzoli. Sedaj sem ravno nasprotnega mnenja. Ni treba biti zunaj na mrazu, da bi nadziral barko. Ponoči je še vedno kar hladno.

Po petih dneh in treh urah neprekinjene plovbe smo končno pristali. Čisto na koncu pete italijanskega škornja. Santa Maria di Leuca. Z vodo smo se že oskrbeli, z nafto in hrano se pa še bomo, Če bo šlo. Smo parkirani na črpalki, vendar tod ni žive duše. Mogoče pridejo le občasno. Kdo ve? Jug Italije, izgleda. Izven sezone je to povsem zapuščena vasica. Dare in Janko sta šla na ogled. Nabavila naj bi hrano in poiskala črpalkarja. Jaz sem ostal na barki in delam. WiFija tukaj nimajo, tako da z pregledom Vesninega bloga ne bo nič. Pa drugič.

Pri pristajanju se je videlo, da to počnemo prvič v takšni postavi. Dare kar ne ve, kaj je treba narediti, Janko sicer funkcionira dobro, če gre vse po planu, če pa kaj ni, kot bi moralo biti, je pa takoj živčen. Moral bi jima točno naročiti, kaj naj naredita, pa to ni v moji navadi. Se bomo že navadili.

Vreme se je ustalilo in je lepo sončno in tukaj v zatišju toplo, za kratke hlače. Zunaj sicer malo pihlja, 2, mogoče 3 Bf.

Lepo na delo in potem na en popoldanski sprehod po vasi.

Diesel so mi natočili in me nagnali stran. Ok, ok, saj grem. Počakam Janka in Dareta, se odvežemo in probamo privezat na ponton za goste. Bočni veter naredi svoje, zapleteni in prepleteni mooringi pa tudi. Rezultat: nič ni s privezom, gremo drugam. In ko smo lepo sparkirani pride šef marine in – opa, tole pa ne bo v redu, kar na ponton za goste pojdite. Dobro, gremo, ti pa mooringe prej zrihtaj. Aha, no saj ste lahko tudi tukaj. In smo. In gremo na večerjo. Samo, oštarije začnejo delati šele ob osmih. In gremo na pijačo. Ali dve. In popijemo kar nekaj vina pri večerji. In spijemo še flaško viskija na barki. In grem spat. Pa me Janko zbudi, mi pomoli pred nos kozarec viskija in ga moram spit. In potem zaspim.

Jonsko morje

Sobota, 05.04.2008

Zbudim se v krasno jutro. Samo jaz, onadva sta še vedno mrtva. Pa grem malo na sprehod, zapuščeno mesto. Ima pa eno zanimivo zgradbo – od daleč izgleda kot grad iz kakšne arabske zgodbice. Jasno da zadevo poslikam že od daleč, s svetilnika na gričku nad mestom. No, ko jo hočem še od blizu, se izkaže da je to enostavno zasebna hiša in da v njej ljudje živijo. Sploh ni to, kar sem mislil, da je. In sploh ni več zanimivo. Disneyland.

Po tradiciji ob desetih izplujemo in imamo lep veter cel dan. Zelo dobro napredujemo. Dare in Janko sta sicer precej zdelana od prejšnjega večera, Dare več ali manj spi. Valovi so kar visoki za našo barčico, se vidi, da je zadaj veliko morja, vetra ni ne vem kaj, okoli 4-5 Bf, je pa to očitno meja za ugodno plovbo. Imeli smo tudi prvi primer morske bolezni z bruhanjem. Neprijetna stvar.

Grem spat, čaka me nočna straža.

Nedelja, 06.04.2008

Noč je bila burna. Kar nekaj neviht smo imeli, pripluli so policaji, nas obsvetili, si nas ogledali in šli dalje svojo pot. Pred spanjem vzamem mendramin in spim kot otrok. Izkaže se, da je bila to prava odločitev. Moja straža je bila sestavljena iz samih neviht, Jankova tudi. Oba sva morala biti v akciji, da je bilo vse, kot mora biti. Imeli smo dobrih 8 Bf. Janko je krasen, če ima ob sebi nekoga, ki ga reši v neobičajnih situacijah. Ne vem, kako bi se končalo, če ob nenadnem naletu vetra ne bi priskočil za krmilo, jasno povedal Janku, kaj naredi in odkrmilil tako, da smo zbežali z vetrom. Mislim, da Janko ne pozna najbolje taktik, ki se uporabljajo v nevihtah.

Ob desetih dopoldan je točno en teden, kar smo na poti. Smo na jugu Italije in prejadranih imamo dobrih 580 milj.

Pa ni pravi čas za slavje. Tudi današnje dopoldne je v stilu neviht in šele popoldan sem si lahko privoščil uro počitka. Pa ne za dolgo. Janko je pravkar spekel pizzo in jo bo treba pojesti. Tukaj se ne da čakati...

Mesina in Tirensko morje

Ponedeljek, 07.04.2008

Mirna noč, če izvzamem, da je Dare moral vsake pol ure menjati uzde, kar je imelo za posledico, da sem se prav tolikokrat zakotalil iz enega kota kajute v drugega in na tej poti z glavo srečal padajoči notebook. S spanjem ni bilo skoraj nič. Janko jo je odnesel še slabše. Ker spi v salonu, mora za vsako menjavo uzd zamenjati posteljo. Vmes se mora izogniti mizi...

Noč je bila lepa, jutro še lepše. Pred mano se dviga povsem zasnežena Etna, dalje proti severu pa mesinski preliv. Kaj naj rečem, spet je radar glavni član ekipe. Že včeraj smo se pozanimali za tokove. Podatek je treba pridobiti z neta in to prosim Ireno in Vesno. Irena odgovori takoj, Vesna šele zvečer, ko pride do računalnika. Podatka sta za eno uro različna, Irena je očitno pozabila, da je sedaj že letni čas. Kakorkoli, skozi Mesinski preliv plujemo uro prepozno, tako da se že malo pozna nasprotni tok. Pa ni panike. Zanimiv pa je prvi odgovor na moje vprašanje, poslano po SMS: »A mi lahko prosim pogledate na net, kdaj je high water Gibraltar jutri dopodan – po UTC?«. Odgovor je: »Zakaj pa to rabiš?«. In sem moral pač klofat v telefon razlago, preden sem dobil številko, ki sem jo rabil za izračun.

Vremenska napoved je krasnih 4 Bf južnih vetrov, realnost je bonaca. Upam, da kasneje ujamemo kakšno sapico, sedaj se na mirnem morju lahko lotim dela.

Smo torej v Tirenskem morju. Če se malo ozrem nazaj, je vse skupaj precej večja katastrofa, kot sem mislil, da bo. Vetra ni skoraj nič! V Jadranu smo imeli samo en dober dan, vse ostalo bonaca, več ali manj. Jonsko morje je bilo dobro, tudi nevihte so bile in enkrat smo morali celo bežati pred njo (kakih deset minut pri 8 Bf, nič resnega). Drugače je bilo pa v redu.

Gremo do Ustice. Če pridemo še do konca tega stoletja do tja... No, računam da bomo jutri enkrat preko dneva prispeli. Zvečer naj bi se dvignil ugoden veter. To mi pravi NOAA model. Zanimivo, Američani, ki pokrivajo cel svet so se izkazali za bistveno boljše napovedovalce za ta del Sredozemskega morja, kot lokalci. Niti francoski ALADIN, niti italijanski model ne špilata – Italijani napovedujejo ves čas 4-5 Bf (kar je zame, mimogrede, idealno), rezultat je 0 Bf. In Američani nam napovedujejo bočni veter okoli 3-4 Bf. Ponoči, zato gremo kar naprej in računam, da se bomo do jutra kam premaknili. In potem po NOAA spet bonaca (Italijani 5 Bf!). In če bomo še kakšnih 10, 20 milj do Ustice, smo zmagali. Vžgemo motor, napolnimo akumulatorje in se podnevi privežemo.

Potem imamo pa pred sabo prvo daljšo etapo brez kopnega – 200 milj do Sardinije in tej sledi – vsaj meni se zdi tako – najtežja, okoli 250 milj dolga plovba do Balearov. Ma, saj ne, da sem usrane, samo mistrala se vseeno malo bojim. Tale barčica je precej bolj nebogljena, kot sem pričakoval. Kaj dosti preko 7 Bf jo ne bi rad teral, mistral pa, ko pihne, pihne. Običajno 8+, pa še bočni val bi imeli in kar nekaj 100 milj morja, da se ima val čas razviti. Ni prijetno. Verjetno bomo čakali na Sardiniji, da bo napoved čim bolj zanesljiva in potem takoj čez. Vremenske napovedi aprila, pa vsi vemo, kako zanesljive so...

Torek, 08.04.2008

Ustica. Otoček sredi ničesar. Točneje, sredi Tirenskega morja. Do Cagliarija na Sardiniji nas loči še okoli 200 milj morja. Morja brez kopnega. Brez telefona. No, Thuraya bo spet pokazala svojo moč. Ob enih popoldan smo se privezali na obali. Na pomolu, ki težko zasluži svoje ime. Tega smo z Eolskih otokov že vajeni. Vajeni izpred let, ko smo bili tu na novoletni plovbi. Računam, da si obnovimo zaloge vode in hrane, morda tudi goriva. Drugič na poti smo na obali. Naslednjič, računam bomo na Sardiniji in potem na Balearih. Če bomo dovolj hitri, gremo dalje, sicer se nam Vesna pridruži kar tam. Zaenkrat dobro kaže, v desetih dneh smo naredili slabih 850 milj, polovico načrtovane poti.

Zadnje dneve vsak dan srečamo delfine, danes smo jih celo trikrat. In to cele jate. Če so delfini, potem so tudi ribe. Bolje: se bile tudi ribe. In mi brez trnkov. Za Ustico piše, da imajo veliko dobrih rib, zvečer preverimo, ali podatek drži. Žal ne drži.

Sem pa odločen, da ne odplujemo, dokler se ne dvigne veter. Pravi veter. Včerajšnji in današnji dan je bil prava nočna mora. Vetra nič, skoraj nič. Le včeraj nekaj ur in danes ponoči prav tako. Vse ostalo: bonaca. In potem brezupen primer: valovi so se srečali iz dveh smeri, mrtvo morje in bonaca. Katastrofa. Nikamor ne moreš pluti, da te ne razbije. Ustica je slaba luka, čisto odprta na E in NE. Upam, da ga ne bo, sicer bomo morali ponoči ven. Ponoči in danes smo fasali še puščavski pesek. Barka, ki je bila v originalu bela je sedaj prečudovite oker barve. Prav tako naše obleke. In še kaj. Bomo poskusili danes to sprati z vodo, nisem pa siguren, če bo šlo, ker je pranje prepovedano. Če ne bomo mogli oprati s sladko vodo, bomo pač to storili z morsko vodo. Bomo videli.

Moja straža je bila do polnoči v bonaci, nadaljeval je Janko in potem še Dare. Ob polnoči se je dvignil veter in trajal do jutra. Tako sva bila nesrečna dva: jaz, ker sem bil brez vetra na svoji straži in Dare, ki ga je imel. Imam občutek, da se boji preveč vetra. Janko mu je v vetru ves čas pomagal. Vse bolj se mi dozdeva, da je vse skupaj nama z Jankotom v užitek, Daretu je pa muka.

Popoldan je minil v vedrenju, deževalo je kot za stavo. Zvečer je le posijalo sonce, je bilo pa prepozno za kakšen foto sešn. Preden sem uspel priti na hrib, je sonček že šel spančkat. Pa drugič. Recimo, jutri.

Sreda, 09.04.2008

Jutro je krasno. Ob sedmih sem vstal in začel delati v svoji kabini, fanta sta se dvignila krepko uro kasneje in se čudila, da tako dolgo spim. Hja, ona dva sta na dopustu in sploh ne razumeta, da jaz nisem. Pa jima tudi ne bom razlagal, tako ali tako ne bi razumela.

Ni napovedan idelen veter, je pa vsaj približno toliko dober, da bomo danes odpluli. Nekaj časa bo SW, potem W, neslo nas bo proti severu. Je pa zato čez dan in pol napovedana bonaca in bomo na koncu prižgali motor za nekaj ur in prejšnja smer ne bo igrala tako pomemben vloge. Če bo napoved seveda držala. Tokrat gledam samo še NOAA, se mi je izkazala kot najzanesljivejša.

Četrtek, 10.04.2008

Napoved je bila tokrat točna. Morda so bili le malo močnejši vetrovi, kot sem računal, pa še toliko bolje. Prekrasno jadranje vse do Sardinije, ko so nam ugasnili veter nekaj ur pred ciljem. Pa bomo to naredili z motorjem, da gremo spat vsaj za nekaj ur. Preko 180 milj krasnega vetra odtehta zadnjih 30 milj motorja, se mi zdi.

Delfine vidimo večkrat dnevno, novost je bila želva kareta kareta. Takoj smo v hecu predlagali Janku, da gremo nazaj in jo ujamemo za juho. Pa je bil užaljen, češ tega pa že ne. Jasno, da ne, bil je štos. Kakorkoli delfinov je bilo na plovbi med Ustico in Sardinijo bistevno več, kot ladij. Teh pravzaprav sploh ni bilo. V celem času moje nočne straže (štiri ure) nisem videl na obzorju ene same luči. No, ena ladja je bila in plula je proti meni. Preverim na radarju – tole bo tesno. Kje si se hudiča našla prav na tem kurzu! In z moje desne, pozicijske luči se lepo vidijo. Jasno, da se ne meni za to, da sem na jadra. In moram spremeniti jadra, odviti mimo in za njo in spet naštimati jadra. Izgleda, da skrbijo za mojo fizično kondicijo.

Mislim tudi, da bi morali za nekaj dni prekiniti tempo. In tu bo prilika. Če vreme ne bo najboljše za prečkanje do Balearov, bom čakal. In kot kaže bo jutri pihnil mistral in po takem vetru ne bi šel. No, bomo videli. Dare je precej utrujen, se vidi, da je imel dieto in je podhranjen. Moči mu manjka za kakršnokoli resnejše delo, pa tudi energije. Niti Janko, niti Dare, ne znata najbolje z jadri. Osnovno jih sicer že nastavita, se pa kar malo bojim, da jih poškodujeta. Danes sem našel vang tako zategnjen, ko sem prišel malo pošpegat, da je pravo čudo, da je jadro še celo. Sta mi ga pa čisto raztegnila. Če je le prilika, jima poskušam razložiti stvari, kolikor jih znam – konec koncev tudi jaz nimam prav veliko pojma, več ali manj vem tisto, kar sem prebral (v kar nekaj) knjigah in kar sem se naučil iz lastnih izkušenj. Manjka mi pa osnov, ki bi se jih naučil kot otrok v kakšni jadralni šoli.

Jutri bomo imeli tudi šoping dan za nekaj opreme, ki jo rabimo na barki (od zastavic do rezervnih žarnic – ena nam je že pregorela - in še česa). Tudi motor moramo preveriti, pri določenih obratih os propelerja čudno cvili. In to ravno pri obratih, ki bi jih najraje uporabljal. Če mi serviser pri Jonathanu po telefonu ne bo znal svetovati kaj narediti, bom pač moral najti tu nekoga, da zadevo pogleda. Tudi na netu si moram pogledati Harkenov vinč. Da vidim kako je narejen in kako se ga popravi, če spet zataji. V Cagliariju, mislim, to ne bi smela biti kaka večja težava. Vsaj nekaj zanimacije za jutri.

Sardinija

Petek, 11.04.2008

Cagliari, Sardinija. Končno smo se privezali brez zapletov. Danes, drugič v tej marini. V popolni bonaci in stisnjeni med dve barki, da itak ni možno karkoli faliti. Nikoli do sedaj ni bilo tako. Neskončne težave imamo z mooringi.

Napoved za te dni je v redu in če ne bo sprememb, bomo jutri izpluli za Baleare. In bo, kar bo. Če bo pa vremenska napoved zvečer slaba, bomo pa ostali še kakšen dan. Marina je čisto OK, le stranišče in tuš sta ena sama za štiri ali pet pontonov bark. Dobro, sedaj smo skoraj sami, samo kako to izgleda v sezoni si pa težko predstavljam.

Govoril sem S Sandijem glede motorja in pravi, da je vse v redu. Samo meni to kar ropota. Bom preveril še olje v peti in menjalniku. Če je tudi to v redu, bom pa pobaral kakšnega serviserja tukaj. Za onega v Portorožu je vse brez problema. Samo on ni tukaj.

Lovim WiFi, končno. In to celo nekriptiran, samo nikakor se ne morem nanj priključiti, niti s telefonom, niti z računalnikom. Izgleda da je blokiran na MAC. Škoda. Dare in Janko sta šla v mesto. Končno. Kar čakala sta name, mene pa časovno bašejo stvari in mi je ogled mesta v tem trenutku zadnja stvar.

Sobota, 12.04.2008

Zmanjka plina ravno, ko si pripravljamo jutranjo kavo. Ko bi ga vsaj včeraj zvečer, v Cagliariju bi ga takoj dobili, tako pa bomo imeli spet »projekt plin«, da ga dobimo v manjših vasicah. No, v naslednjem tednu ga že bomo kje, saj se ne mudi.

Prve milje delamo v idelanem vetru, brez vala, hitrost barke je neverjetna. Potem se pa začne. Po dvajsetih miljah je treba obrniti okoli rta, jasno točno v veter. Vetra ni ne vem kaj 4-5 Bf, je pa zato morja ogromno! Val je dolg in visok, vali se točno z zahoda. Sam ta val niti ni tako zoprn, čeprav ga je krepke tri metre, bolj moti dodano valovanje zaradi lokalnega vetra, ki se neugodno sešteva in ima za posledico kratke in strme valove, ki se pojavijo od nikjer. Ali pa voda pod barko enostavno izgine in pademo v luknjo. K zabavi doda malo še tok, ki je proti vetru. Grozna vožnja. Barka trpi in mi trpimo.

Za povrhu pa nekje na pol poti strgam še jadro. Genovo. Ne veliko, ampak toliko pa le, da je treba nadaljevati le z glavnim jadrom in motorjem. Genovo zvijemo, da se bolj ne poškoduje. Poleg nabijanja v valove in orcanja proti vetru imamo sedaj še hrup motorja. Da bi zvili glavno jadro in vozili samo z motorjem niti pomisliti ne moremo, saj direktno v val nikakor ne gre. Vozim tako nekako 45 stopinj na veter in to je največ, kar lahko. Slabe volje sem. Jutri je nedelja, pristali bomo v manjši luki in vprašanje, kako bo s popravilom jadra. Nisem optimist, bom verjetno moral jadro popraviti sam. S tem, kar imam na barki. K sreči sem včeraj kupil trak za lepljenje jader.

Nedelja, 13.04.2008

Vstanemo in takoj v boj za gorivo, plin, šivanke. To dela Dare, Janko se spravi v kuhinjo, jaz pa na jadro. Le Janko je uspešen. Dare ne najde plina, črpalka za gorivo je tudi zaprta. Jutri, danes je nedelja. Jaz potegnem iz svoje škatle trak z jadrovino in – ugotovim, da ni pravi. Je za lepljenje mylarskih jader za surfe. In v nedeljo ni šans, da najdem odprto trgovino z navtično opremo. Jutri. Poizvemo, da sta dve, upam da vsaj v eni najdemo trak. Janko je bolj praktičen, on se je namenil poiskati jadrarja in naj jadrar to šiva. Bilo bi res krasno, če bi bil tudi tokrat uspešen.

Mi je pa jasno, zakaj se je genova strgala. Vrv, ki formira spodnji rob je všita v začetek jadra in tu je popustil šiv. Nit je preperela. Pri sili, ki smo jo imeli v orco, je čisto normalno, da samo jadro, brez vrvi to ne more zdržati. Strgalo se je pač na najšibkejšem koncu, bilo je pa načeto na vsaj desetih koncih. Če ne bi šlo tu, bi šlo pa kje drugje, celo ni moglo ostati, to je jasno. Jadro je tudi po drugem robu precej slabo. Verjetno je res najbolje, da se najde jadrarja in jadro generalno popravi.

Preverim še vreme. Danes ne glede na vse skupaj ne bi izpluli, saj imamo zahodnik, veter, ki nam piha točno v nos. Jutri bo severnik in bo bolje, se bo pa razvijal v močan veter ponoči na pojutrišnjem in bi bilo lepo, če bi čim prej izpluli, da mu uidemo. Če še sploh lahko. Za njim prihaja za en dan ugodnih vetrov in potem spet močno zapiha z zahoda. Najprej nas bo neslo proti jugu, morda celo falimo Baleare in gremo direktno na celinski del Španije. Ali pa nas zahodnik dvigne do Malorce. Bomo videli. Sicer pa, kolikokrat pa je napoved sploh držala?

Danes bomo torej na dopustu. Saj to pa tudi ni tako slabo.

Ponedeljek, 14.04.2008

Najprej po nakupih seta za šivanje jader. Neuspešno. V navtični trgovini ga nimajo. Kupiva pa z Jankom zato mast in silikonski kit za popravilo vinča. In nazaj na barko.

Janko se spravi popravljat vinč, jaz pa lepit in šivat jadro. Dare ne ve, kaj bi s sabo in ga pošljeva po plin, žal ga ne dobi. Janko sicer meni, da je vinč popravil, pa se na prvi plovbi izkaže, da ga ni. Bomo morali najti mojstra za te reči. Meni gre flikanje v redu, vendar počasi in Janko gre malo naokoli, da vidi, če je v drugi trgovini moč najti pravo orodje za šivanje. Zjutraj, ko sva bila tam, se enostavno nisva spomnila, da bi pogledala v obe trgovinici z navtično opremo, ki ju vasica premore. Vrne se s pravo šivanko, nitjo in kevlarskim trakom. Ej, ko bi bila toliko pametna in to poiskala že prej. Sedaj pač je, kar je, jadro je zašito, le malo ga s kevlarjem še okrepim in končam.

Izplujemo v lep veter, nese nas proti severozahodu, po nekaj urah obrne in plujejo proti jugozahodu. Vse po planu, če le tako ostane.

Med Sardinijo in Baleari

Torek, 15.04.2008

Dan sredi morja. Nočni veter je odličen in naredimo rekordno dolgo plovbo: v 24 urah prejadramo 150 milj. Veter sredi dneva oslabi in potem se bolj ali manj le še pozibavamo na valovih, prižgemo motor na minimalnih obratih, da stabiliziramo barko in se vsaj par vozlov premikamo v smeri. In jemo.

In kar naenkrat Janko skoči pokonci. Vidi morskega psa. No, ni morski pes, je pa jata kitov. Pravzaprav dve, sto ali dvesto metrov narazen. Prvič jih vidim in to v Sredozemlju. Preverimo v knjigi in dejansko v tem koncu živijo kiti, tam jih imenujejo pilot whales. Po opisu sodeč so pravi, bom pa vseeno ob prvi priliki preveril na netu tudi sliko. Prav nič se nas ne bojijo in mirno plavajo vsega nekaj metrov od barke. Fotoaparati so se segreli od napornega dela.

Kiti so tako že druga vrsta prebivalcev morja, ki sem jih videl prvič. Pred dnevi smo dvakrat srečali ribo, ki je ostanek iz davnine in redko zaide v Mediteran. Riba je velika vsaj meter, plava pod površjem in se hrani s planktonom. No, pravzaprav ne plava, ampak lebdi, saj nima plavuti. Ne vemo ji imena, Janko meni, da se ji pravi Luna. Tudi to bom še preveril.

Zvečer se nekako ne moremo sporazumeti okoli smeri. Fanta bi malo na dopust na Palmo, meni bolj diši Alicante, da bi bili čim bliže Gibraltarju. Upam, da se bomo brez prepira lahko zmenili za kompromis, Ibizo.

Sreda, 16.04.2008

Še en dan sredi morja. Lep veter se obeta zjutraj in tak zdrži vse do poldneva. Vendar, kot vedno, vse lepo ne traja večno. Opoldne vetra ni več, vžgemo motor in kmalu so na obzorju težave. Kako se že reče: dobra in slaba novica, ali tako nekako. Dobra novica je, da pogon, ki je oddajal čudne kovinske zvoke pri določenih obratih, tega ne počne več. Slaba pa, da pri teh obratih tako silovito trese, da tudi pomislimo ne, da bi ga lahko uporabljali. Vozimo do 1400 obratov in temu primerna je hitrost. Svoje naredi še tok, ki je usmerjen proti nam in predviden čas prihoda, ki ga naša navigacija pridno računa se raztegne za en dan. No, malo vetra bo že še in povprečna hitrost ne bo tako obupna, je pa težava, ker se bo (po napovedi, za katero pa že vemo, koliko velja) veter obrnil na SW, nam točno v nos.

Četrtek, 17.04.2008

Ponoči vetra ni, malo motoriramo in Ibizo že lepo vidimo. Še nekaj ur, pa bomo tam. Nak, ne bomo. Zjutraj se veter v nos dvigne in smer se spremeni. Še nekaj dodatnih ur. Od prvotnega načrta, da bomo pristali zvečer, nato ponoči, do pred kratkim zjutraj, je sedaj že sredi dneva. In glej si ga no glej. Naš motor ne trese več, zato pa spet zavija. Kdo bi ga razumel! To pomeni, da lahko damo v višje obrate in vozimo proti vetru brez jader. Pred valovi smo skriti za otokom. Briga nas jadranje, samo čim prej bi bili radi privezani na obali. Janko je že čisto na rezervi, pa tudi ostala dva nisva kaj bolje.

In spet težava. SIM kartico dam iz Thuraye v Nokio, saj smo sedaj v območju GSM signala. To gre brez težav, težava pa nastopi, ker Nokia ne dela več. Očitno se je v zadnjih treh dneh toliko navlažila, da jo je od vsega hudega pobralo. Tole pa ne bo najbolje, pravzaprav sem močno v težavah. Do sedaj nisem računal, da bom toliko potreboval telefon. Močno sem računal na WiFi dostop, ki ga pa nikjer do sedaj ni bilo. Slabo mi kaže. Dobro, danes pride Vesna s svojim telefonom, samo najprej je potrebno namestiti programje, pa preveriti, če dela, pa... Skratka, težave. In vidim, da tudi Thuraya ni delala najbolje, šele sedaj mi prihajajo včerajšnji SMS. Kar nekaj jih je. In, jasno, sedaj niso več aktualni. Tudi tisti, ki sem ga poslal Vesni, kjer ji pišem, kam naj pride ni bil poslan. No, krasno!

Samo, Vesna ni nebogljena, kot nekateri drugi in mirno prileti v Barcelono, pokliče in vpraša na katerem otoku in v kateri marini smo, se vsede na prvo letalo, presede na taxi in ob pol dveh popoldne je pri nas. Čudovito je imeti poleg sebe nekoga, ki mu lahko zaupaš, da se ne bo zgubil za prvim ovinkom.

Dareta zadolžim, da organizira servis motorja. Na motor, se mi zdi, se spozna najbolj od vseh nas. Vse kar ve povedati je, da ni našel nič in da ima eno telefonsko številko, na katero se pa nihče ne javlja. Dobro, bomo to popoldan uredili. Vesna se takoj javi, da gre po kruh za malico – nič še nismo jedli. Vrne se sicer brez kruha, zato pa z mehanikom za motor. Fant skoči na barko, pogleda situacijo, pokliče sodelavca z orodjem, in se loti dela. Zamenjal bo olje v pogonu vijaka. Izčrpa staro olje, potem ga le uspem prekiniti v delovni vnemi, da mu razložim, da se mi zdi, da je težava v kakšnem ležaju in ne v olju. Prižgem motor (brez olja) za nekaj sekund, da sliši škripanje. Pa ni kaj za slišati. Motor prede – in vijak se vrti – kot da nikoli nič ni bilo narobe. Dolije še olje in ponoven test. Vse v redu. Tole mi smrdi. Taka stvar se ne more popraviti sama od sebe! V čarovnije že dolgo ne verjamem več. Samo tu nič ne morem. Če ni napake, tudi mojster ne more nič popraviti.

Ibiza

Petek, 18.04.2008

Zbudimo se v vetrovno jutro. Danes ne bomo izpluli, veter imamo točno iz smeri, kamor želimo pluti. Do 40 vozlov ga naj bi bilo. Pa še delo me čaka in vsaj jaz, bom del dneva preživel za računalnikom, če bom le našel internetno povezavo.

A je nisem. Cel ljubi dan sem se ukvarjal s tem, da bi se povezal na net, pa ni šlo. Nokia, ki je dobro delala ves čas do sedaj, ne dela več, moj stari telefon se lahko poveže le preko infrardečega vmesnika, ki ga novi računalnik, kako drugače, nima. Vesnin telefon se preverjeno poveže preko USB kabla, ki ga Vesna nima s sabo, trudim se s povezavo preko Bluetooth, pa ne gre, ker bi moral z neta najprej naložiti nove gonilnike, na net pa ne morem. Vesna se trudi in pridobi dve WiFi kodi, signal v barki pa je prešibek, da bi se lahko priključil. Niti na marinino omrežje, niti na omrežje gostilne v bližini ne pridem. Na koncu sem z živci. Poleg vsega me Dare stalno sprašuje, kakšen je plan. Pa dobro, a ne vidijo, da imam čisto druge probleme in da je popravilo jadra, nabava plina in kaj vem kaj še v tem trenutku zame povsem drugotnega pomena. Nihče drug pa se tega tudi sam ne loti. Dare popoldne nabavi plin in to je tudi vse. Janko je tako utrujen, da je razdražljiv do konca in preveč je bilo že to, da sem mu rekel, naj me pustijo na miru. Jasno, da sem zalajal, ker sem tudi sam čisto na koncu z živci. Utrujenost je pri vseh nas zahtevala svoj davek. Verjetno je težava tudi v tem, da smo toliko časa že skupaj na tako majhnem prostoru. In smo siti en drugega. In nas začenja motiti že vsaka malenkost.

Pozno popoldne obupam in se napotim v mesto iskat internetno kavarno. Slabi dve uri sem tam, naredim pa lahko le tisto, kar se veže na elektronsko pošto. Kako dobro, da sem si pred odhodom uredil spletni dostop do svojega poštnega strežnika.

Ura je osem zvečer, ko grem končno lahko malo naokoli. Skupaj gremo. Pade večerja in nato še kakšen kozarček na barki. S seboj sem vzel nekaj steklenic slovenskega vina. Ni jih veliko in hranim jih za posebne priložnosti. In očitno so te posebne priložnosti kar pogoste. V bodoče bom moral biti na to bolj pozoren.

Sobota, 19.04.2008

Vesna pripelje rent a car, že včeraj se je pozanimala o cenah in razpoložljivosti in danes ga je šla iskat. Enostavno ne komplicira in karkoli potrebuje, si zna urediti. Kakorkoli, vsedemo se v avto in zapeljemo po otoku. Otok je - vsaj za moj okus – lep, ker je bogato obrasel z gozdom. Vse ostalo je kič. Kič, namenjen masovnemu turizmu. Tudi jama, ki si jo gremo ogledat. Jama sama po sebi res ni nič posebnega, takih je pri nas kolikor hočeš. So jo pa spremenili v Disneyland, bi lahko temu tako rekel. Umetne luže vode z dodanim fosforjem za posebne efekte, električne črpalke poganjajo slap, osvetljen v raznoraznih barvah, in podobne neumnosti so res preveč za nekoga, ki je že bil v kakšni jami in ki ima Postojnsko jamo pred vrati.

Dare se je odločil. Dovolj ima in gre domov. Vreme je tako, da jutri sigurno še ne bomo izpluli in brez plana on ne more čakat na Ibizi. Ostali sicer te logike ne razumemo, se pa vanjo niti ne spuščamo. Moramo pa zato najprej na letališče po avionsko karto, ker je Dare čisto nervozen, ali jo bo dobi. In ko jo ima je končno ves srečen. Občutek imam, da bi rad odšel že nekaj časa, pa ne najde dobrega razloga. Sedaj misli, da ga ima. Osnovna težava, ki jo ima, je v tem, da je prišel na dopust. Tega pa tu ni.

Nedelja, 20.04.2008

Včeraj smo preverili vremensko napoved za naslednji teden. Nekaj dni bo pihalo v nos, potem bo bonaca in na koncu bomo imeli veter v hrbet. Verjetno bomo izpluli v torek. Bomo še videli in dnevno preverjali vreme.

Dare je odšel. In z njim moj telefon. Katja ga jutri nese na servis. Mi smo se pa na hitro odločili in podaljšali najem avtomobila za en dan in se še malo zapeljali po otoku. Otok je res lep, če le ne bi bil tako neskončno izkoriščan za turistično industrijo. Industrijo, ja. In to tisto nižjega cenovnega razreda, ki temelji na količini in ne kakovosti. Večinoma so na otoku aparmajska naselja in nekaj velikih hotelov - kolosov. Tistega prijetnega domačega vzdušja ni zaslediti prav nikjer.

Ponedeljek, 21.04.2008

Vesna in Janko poiščeta jadrarja. Vse bo poštimal, jutri bo jadro popravljeno. Upam, da res. Danes bi sicer lahko izpluli do Formentera, bomo pa jutri. Saj ne bo konec sveta. Janko sicer mora biti v sredo popoldan na letališču, bomo to že kako uredili. Ali pa prestavi odhod na nedeljo. Urejamo telefon, veze in poznanstva pojejo. Janko in Jure se vsak po svoji liniji trudita.

Končno en dan brez obveznosti. Lepo počasi se prekladamo po mestecu in uživamo, kot je užival tisti slavni Črnogorec, ki je lovil ribe...

Formentera

Torek, 22.04.2008

Jadro bo danes opoldne na barki, potem pa preverimo še vreme in izplujemo. Janko preveri še, kaj mu bolj ustreza, ladja ali letalo in jutri ga pustimo na Ibizi, midva pa naprej proti Gibraltarju. Popravim še vhodno loputo in vinč. Glede telefona pa slabe novice. V Ljubljani ga ne znajo popraviti, pošljejo ga na servis v Nemčijo. Deset dni naj bi to trajalo in vsi vemo, kako se serviserji držijo rokov. To pa ni v redu, poiskati moram rezervno varianto.

Ob dveh odrinemo, še prej natočimo gorivo in via Formentera. Vetra je ravno prav, smer sicer ni najboljša, imamo pa le 10 milj in celo popoldne, kar pomeni, da bomo lepo in prijetno jadrali. Po treh urah in pol pristanemo in namesto 10 milj, smo jih prevozili 20. Pa kaj zato, le da je bilo prijetno.

Zvečer sklenem, da smo naslednji dan na tem otoku in da si ga podrobno ogledamo.

Sreda, 23.04.2008

Krasen dan brez vetra se obeta. Že lepo, da smo tu in da ne motoriramo. Kolesa bomo vzeli in se popeljali po otoku.

Formentera je lep otok. Nizek na enem koncu in se dvigne na drugem, kjer so atraktivni klifi. Vzpon s kolesom po vročini pa nič kaj atraktiven. Kdo bi si mislil, da mi bo sredi aprila tako vroče, kot če bi bil že junij. Morje in sonce naredita svoje, brezvetrje pa zadevo dopolni. 40 km poti, 300 m višinske razlike. Janko dvomi v to, da bo Vesna to zmogla, na koncu pa je v marini še pred njim. Janko je namreč v eni (izmed mnogih) oštarij, kjer smo se ustavili, pozabil svoj fotoaparat in je moral nazaj. Prav živčen je bil, ladjo je imel ob pol osmih zvečer in že sredi popoldneva je bil kot na trnih. Poznam recept, kako ga pomiriti. Pipa. Ustavim v prvi gostilni in mu ponudim pipo. In pivo. Potem je ves pomirjen.

Jure mi uredi USB modem za UMTS dostop. Tudi, če mi telefon popravljajo en mesec, me to ne skrbi več. Katja je uredila DHL in v četrtek popoldan me paket čaka v Alicanteju. Krasno.

Janko gre na ladjo in na Ibizo in potem naprej v Barcelono in domov. Jutri bo doma. Lepo se poslovimo in pravi, da bi še kdaj šel na tako pot.

Če se ozrem nazaj in premislim o dogodkih preteklega meseca, so vtisi mešani. Vse skupaj je bil dober vzdržljivostni test. Konec koncev, nismo več v najbolj rosnih letih. Tudi bivalni prostor na barki je silno omejen. Še posebej to velja za Janka, ki ni imel svoje kabine, kamor bi se lahko skril, ko bi to potreboval. Na koncu smo le prišli do vmesnega cilja in to v kolikor toliko normalnem stanju.

Se mi pa zdi, da Dare ne zmore takega načina plovbe in je na Ibizi izkoristil prvo možno priložnost za odhod. Janko sicer zase meni, da to lahko, pa je bil tudi čisto na koncu. Jaz tudi.

Že na Sardiniji sem vedel, da vsi skupaj delamo že na rezervi in če nas ne bi preganjal čas, bi morali še dan ali dva počiti. Tako smo morali na pot in odločitev se je kljub vsemu izkazala za pravo. Samo nekaj ur kasneje pot ne bi bila več možna in na Sardiniji bi morali čakati dober teden, da se je ciklon nad Atlantikom umiril. Je imelo pa to svojo ceno.

Janko zadnjo noč sploh ni bil več pri sebi. Čisti black-out. Sam sem bil tudi čisto preč. In za povrhu mi je še telefon odpovedal. Živčni končici so se kar tresli, ko sem poskušal urediti rezervne variante (drug telefon, Vesnin telefon, WiFi), ki nobena ni delala, sploh nisem mogel več prisebno razmišljat. Cel dan sem se trudil vzpostaviti povezavo in stalni komentarji obeh v stilu »Kakšen je plan?« so mi najedali živce. Pa, če se sedaj ozrem nazaj, nista nič slabega mislila. Pač sta rabila nekoga, da jima pove, kaj naj počneta. Meni je bilo pa edino pomembno, da uredim internet. In mi ni šlo in sem bil v začaranem krogu in tečen do skrajnosti. Prespati je bilo potrebno in naslednji dan je bil čisto drugačen. Pri vseh.

Toliko o bivši posadki. Sedaj sva z Vesno sama in prav paše mi to. Tudi jadranje bo lažje in enostavnejše z njo. Lažje, kot s fantoma. Saj, jadra bom moral štimat sam, ampak trimanje jader sploh ni težava. Če ji pa kaj razložim, kako naj naredi, pa posluša in naredi v redu. Ni »pametna« in ne dela po svoje in zato tudi ne zamoči. Za nekaj časa imam dovolj obiskov.

Barko sva tudi premetala in si stvari pospravila po svoje. Prej to pač ni bilo možno. In končno sem lahko zadihal v kabini, ki je bila prej nastlana z vsem možnim. Sedaj je tam le še jadro, ki ga bom poleti, ko bova imela čoln na palubi, dal v »klet«. Tudi Jankotov roštilj sem snel. Dvakrat smo ga zadeli, ko smo pristajali. To ne more biti naključje. Jasno, da ni. Roštilj močno štrli iz barke. Do sedaj smo ga že večkrat uporabljali, tudi ko smo bili skupaj, pa nikoli nismo imeli težav. Ta barka je zadaj glede na srednji del precej širša, kot ostale. Roštilj te vrste pač ne more biti stalno privit na ograjco. Moral bom poiskati kakšne obeske in jih pritrditi na držala, da bom roštilj lahko enostavno postavil in pospravil po uporabi. Malo več dela, samo drugače, žal ne bo šlo.