Ceuta

Sreda, 07.05.2008

Zadnji dan z vzhodnikom, po napovedi. Jutri bonaca, potem zahodnik, primeren veter za vračanje. Gremo v Ceuto. Samo preko gibraltarskega preliva, deset milj. Plačava marino, Vesna še proda kartico za elektriko, ki je nisva rabila. Tu se elektrika plača po porabi. Vsak privez ima vgrajen predplačniški števec in tako sva kupila kartico za pet funtov, saj nisva imela pojma koliko bomo porabili. Ko sem se nato priključeval, pa – glej si ga no, glej – na števcu je že naloženih 21 funtov. Očitno so ostali od prejšnjih uporabnikov. In tako sva imela elektriko zastonj, kartico sva hranila, če jo bova potrebovala. Pa je nisva. In zato jo Vesna tik pred odhodom proda. Pravzaprav jo je zamenjala za souvenir, za gibraltarski bankovec za 5 funtov, ki ga ni možno vnovčiti nikjer drugje, kot v Gibraltarju. Je pa tu vreden slabih 7 evrov.

Zelo močni sunki vetra v marini (preko 35 vozlov) nama pri izplutju ne delajo preglavic, zato pa je sama plovba čez preliv vse, le prijetna ne. Predvsem je mokra! Vetra sploh ni ne vem kaj. 4 Bf boka, vzhodnika, plujeva na jug. Je pa tok skozi preliv popolnoma zmešan. In temu posledično se menjajo področja, kjer je plovba prijetna s tistimi, kjer nastopajo strmi kratki valovi, ki se pojavijo od nikjer. Vse se meša, smeri sploh ni možno določiti. Sedaj šele razumem pomen komentarja avtorja pilota za Severno Afriko: več kot petdesetkrat je že plul po prelivu, pa še sedaj ne ve kaj ga čaka. Skratka, neprijetna plovba.

Ceuta spi, ko prideva. No, vsaj marina spi. Siesta. In se priveževa na črpalko, da izveva na kateri privez smeva. Nikogar nikjer. Nama pa bodoči sosedje povedo, da se naj kar sparkirava, če jim kaj ne bo všeč, bodo že povedali. In storiva tako. In jim je bilo všeč. No, pravzaprav tega niti ne vem, itak jih nisem nič razumel. Oni pa mene ne. Sploh pa nihče ni prišel do mene in sem šel jaz k njim. Mogoče nas sploh opazili ne bi, če ne bi sam prišel. Kdo ve? V Španiji so me nadrli, ker se nisem prej javil, tukaj pa tako... Kdo bi jih razumel.

Jaz za mašino, Vesna v raziskovanje Ceute. Zvečer pa skupaj v to, kot sami sebe imenujejo, avtonomno mesto. Presenetljivo lepo je v primerjavi z Gibraltarjem. Široke promenade ob morju, lepe ulice v samem mestu. Parki urejeni in, kar me je presenetilo, glasba v parku. Med grmovjem so skriti zvočniki in ves čas sprehoda lahko poslušava prijetno glasbo. Kako mala investicija, pa tako velik učinek na počutje. Krasno! Kar vsedeva se na klopco, bereva prospekt in poslušava. Čisto drugačen je lahko ta svet. Nekaj še pojeva in ura je že polnoč. Cene so tu precej bolj sprejemljive, kot v Gibraltarju.

DSCN3886.JPG

IMG_3827.JPG

IMG_3832.JPG

IMG_3833.JPG

Četrtek, 08.05.2008

Nič kaj prijeten dan. Oblačno je in najprej mislim, da bo celo deževalo, pa na koncu ni nič od tega. Je pa cel dan več ali manj oblačno, le tu in tam posije sonce. In podobna je noč. Mooring, na katerega sva se zvezala, je bil prekratek. Prestrmo se je spuščal v morje. Pravzaprav čisto navpično. Tu je pa vpliv Atlantika in je kar nekaj bibavice. Vsaj meter jo je že. Vezani smo na plavajoči ponton, zadnji del je tako v redu. Spredaj je pa ob oseki mooring kar naenkrat meter predolg. In barka pleše in privezne vrvi ječijo. Trikrat vstanem in popravljam. Preveč ne smem zategniti mooringa, se bojim za sprednjo bitvo. Naj ob plimi kar potopim premec?! Se je pa zato sosednji privez sprostil in sem se prevezal. Tu bo mooring v redu.

Delam. Danes je delavnik zame. WiFi interneta tu ni in se bom moral zadovoljiti s svojim 3G modemom. Dela precej počasi, za tisto, kar moram narediti pa je še sprejemljivo. Samo, nežen moram biti s tem, to stane! WiFi dostop za goste sicer imajo v MacDonaldu, tu blizu. Nekaj moraš naročiti in dobiš kodo, ki velja pol ure. Samo ne vem, kako bi šel jaz delat v MacDonald in vsake pol ure pojedel po en hamburger. Halo?!

Vesna gre na tržnico in se navdušena vrne. S slaščicami. Odlične so. Bi jih pokazal Kseniji za idejo, pa nekako do novembra ne bodo zdržale. Sploh pa ne v moji bližini... Potem se odpravi pa še v Maroko. Z avtobusom do meje, potem pa peš čez. Zvečer se vrne. Pravi, da je revščina, obupna revščina. Kot v Keniji. Rabljene čevlje, da prodajajo. Malo je poslikala, veliko si ni upala. Nazaj grede se je zapeljala do meje s taksijem. Skupaj z drugimi. Ona na prednji sedež, štiri Maročanke na zadnjega. Najbrž je plačala, kot vse one skupaj. Pa še to je bilo samo 50 centov! Ima pa zato že dva maroška žiga v potnem listu. Koliko jih bo imela še do konca? Če bo šlo tako naprej, bo v potnem listu več maroških žigov, kot katerih koli drugih. Bomo videli, mogoče pa ne bodo stalno žigosali.

V Gibraltarju je bilo slišati predvsem špansko, tu v Ceuti, pa je bilo slišati predvsem arabsko (tudi trgovine, prodajalci so bili večinoma Arabci). Ceuta je konec koncev le Evropa, evropska unija. Za večerjo gambas al ajillo in še ocvrte kozice. S tržnice. Krasna hrana, obupne vonjave po barki. No saj, ko si nekaj časa notri, ne vonjaš več. Obiskov pa tudi ne pričakujeva.

DSCN3889.JPG

DSCN3892.JPG

DSCN3895.JPG

DSCN3902.JPG

DSCN3908.JPG

DSCN3907.JPG

DSCN3912.JPG

IMG_3842.JPG

DSCN3913.JPG

DSCN3918.JPG

DSCN3921.JPG

DSCN3923.JPG

IMG_3835.JPG

IMG_3839.JPG

IMG_3841.JPG

IMG_3859.JPG

IMG_3855.JPG

DSCN3911.JPG

IMG_3844.JPG

IMG_3863.JPG

DSCN3906.JPG

DSCN3909.JPG

Maroko

Petek, 09.05.2008

Veter je. Pravi veter. Danes izplujeva. Najbrž le do Marine Smir, slabih deset milj od tod. Jutri pa naprej ob Maroku.

Slabih deset milj je bilo ravne črte, okoli rta in proti toku pa je na koncu naneslo dvakrat toliko in slabe štiri ure dokaj mokrega jadranja. No, pa smo sedaj v redu sparkirani. Bral sem v pilotu, da je postopek vplutja in izplutja v maroške luke dokaj zapleten. Vsakič je treba preko meje, ko vpluješ in ko izpluješ. Je bilo pa tole tukaj povsem enostavno (če odštejemo neusmiljeno žigosanje potnih listov). Bolj se je zakompliciralo vezanje na izbrani privez. Tudi tukaj se najprej vežeš pri recepciji in policiji, potem greš pa kamor ti pač rečejo. In tile ti dajo na barko še enega tipa, da ti razloži kam in ti pomaga. No, tole z razlago je bilo bolj tako-tako. Če je slučajno vedel kam (v kar dvomim), je pa znal to povedati izključno v arabščini. No, vsaj za mooring vleč bo dober, si mislim. Pa ni bil. Bočni veter zahteva hitro reagiranje, pa nič od tega ni bilo. Easy life! Prostora je bilo kolikor hočeš in smo končali na boku, podobno kot sva končala na boku z Jankom na Ibizi. In tip je gledal, kaj sedaj. Eh, Tonček, povej mu naj vleče mooring po arabsko, če znaš! In mi je bilo lažje, da sem priheftal barko na obali in sam potegnil mooring. No, saj mi je pomagal, za fizično delo je bil že v redu. Če se bo tako nadaljevalo, bom na koncu postal še vraževiren. Samo z Vesno nimava nobenih težav pri pristajanju, čim je na barki še kdo, so pa takoj »los problemos«. Hecno! Hecen je tudi depozit za ključe za toalete. Dvajset evrov hočejo za to, vzamejo A4 bel list papirja, dajo denar na papir, ga nekajkrat prepognejo in s klanficami za papir spnejo skupaj po robovih, nanj napišejo ime barke in vse skupaj z risalnim žebljičkom pripnejo na plutovinasto ploščo na steni pisarne.

Takoj imava seveda vodiča. Ga pa ne izkoristiva. Enostavno nisva pripravljena plačati ene ribiške mesečne plače za nekaj ur vodenja, za katerega pa tako ali tako vemo, da je naravnano na šoping: »Tiz iz, maj frend, veri gut kvaliti, end spešl prajs onli for ju, maj frend.« Ga odsloviva, naj pride čez eno uro, potem naju pa ni več. Mislim, da je razumel, ker naju niti ni več iskal. Malo naokoli se sprehodiva, turistični kompleks, lepo zasnovan, vendar bolj tako-tako vzdrževan in se mu leta že močno poznajo. Malo pokafetkava, malo poslikava in dan je mimo.

Kako lepo, da ni interneta, tokrat sem tudi jaz na dopustu. In kupiva in spijeva flaško maroškega vina. Saj ni kaj prida, je pa maroško in »vata« - 14% alkohola ima. Kako se že reče: zanimivega okusa (jedi se na splošnem delijo na dobre in zanimive, mar ne?).

DSCN3928.JPG

DSCN3930.JPG

DSCN3934.JPG

DSCN3940.JPG

DSCN3948.JPG

Sobota, 10.05.2008

Ravno sva legla, ko je začelo. Dež. Hej, ali je možno? Cel dan je bil lep. Sedaj pa dež. In pada celo noč. Ne pada, uliva! Nevihta za nevihto. Zadnja je ob osmih zjutraj. In konec. Naredi se prečudovit dan z dobro vidljivostjo. Hladna fronta je očitno naredila svoje. Veter preverim in je dva dni ugoden. Dokaj močan, na odprtem okoli 8 Bf, ob obali ustrezno manj, računam na 5 Bf. Je pa smer zato krmna, kar pomeni, da naj bi bila plovba prijetna. Greva. Jasno najprej prevezati na carinski pomol, plačati marino, izpolniti neskončne formularje, požigosati potne liste in šele nato izpluti. Proti El Jebhi. Do večera bi s takim vetrom morala biti tam.

Veter je bil in tok tudi. Tokrat končno v našo korist. In to kakšen tok! Med 1,5 in 2 vozla ga je, kar pomeni, da hitrost proti cilju (WMG) okoli 8 vozlov sploh ni bila nič posebnega. Dirka! Dirka, ki je ne čutiš. Le okolica drvi hitreje mimo, kot običajno. Tak tok bova imela ob vsej afriški obali, če moje karte kaj veljajo. Tudi hitrost po vodi je odlična. V glavnem samo z glavnim jadrom, genovo le malo odprem. Preveč s krme je veter, da bi jo lahko s pridom uporabljal. In je to tudi zadosti, da hitrost po vodi drživa konstantno preko 7 kt. Najvišjo nameriva celo 10.1 kt. Po valu navzdol, pa kaj! Za najino barčico je to odlično.

Zanimivo, na tej obali sploh ni pristanišč. Od Marine Smir do El Jebhe je dobrih 40 milj zanimive in atraktivne gorate obale z nešteto zalivi. In vasmi. Vendar brez pristanišč. In od tu dalje tudi ni kaj bolje. Naslednja kolikor toliko v redu postojanka, Al Hoceima, je oddaljena naslednjih 40 milj. Sidrati se pa ne smeš. No, lahko, samo prej moraš to najaviti policiji, da imajo podatek kje boš. In še potem se ni pametno izkrcati. Si takoj sumljiv, da švercaš drogo. Tega se pa ne bi šel.

El Jebha je mala lučica. Jasno, da je polna, kako bi lahko bilo drugače. Je pa v luki že ena jadrnica. Hej, od Marine Smir do sem nisva videla nikogar. Francoz nama takoj pomaha, da se veževa nanj. On je vezan na eno vojaško ali policijsko (kdo bi vedel) barkačo in tako smo mi že tretji v vrsti. Jasno, da ga povabiva na welcome drink. Pa še ne izberemo niti flaške, ko so na barki že policaji. Oni znajo francosko, jaz ne. Samo imam prevajalca. Prevajalca, ki ne zna nobenega drugega jezika, kot samo francosko. In se zmenimo vse! Mojstri izponijo neskončne formularje, barko skoraj premerijo. Pogledajo še potne liste in to-je-to. Stisk roke in edine angleške besede, ki jih znajo vsi: »Wellcome to Morocco!«. Nekako jih le pobaram v moji latovščini, mešanici vseh romanskih jezikov, ki jih (ne) govorim, če bom moral jutri, pred odhodom, spet do njih. In kolikor razumem, ne bo treba – tako ali tako me ves čas opazujejo in si bojo kar sami zapisali, kdaj sem izplul. Zanimivo. Big Brother. Nikoli nisem niti pomislil, da bom nastopal v tem šovu. Hja...

Pomezimo in popijemo. Prekmurska tunka je šla Francozu iz Marseilla dobro v slast. Meni tudi. Domači šnops in slovensko vino še bolj. Kar z očmi je požiral alkohol. Baje je imel abstinenco odkar je tukaj. Ne, na naši barki je ni! In potem v vas. Kakšna vas! Od Boga pozabljena. Dobro, tukaj se bogu reče Alah, rezultat je pa isti. Zanimiva izkušnja. Tudi metra asfalta nimajo. Makadam. Pa ni težav, skoraj nikoli ne dežuje. Bi pa človek živel v zmoti, če bi mislil, da vasica z devet tisoč prebivalci ne premore vse tiste infrastrukture, ki bi jo pričakoval v mestu. Gostilne, in trgovinice so itak razumljive. Bolnica, šola, (dekliški) internat, hoteli, frizeraj, celo internet pa so le stvari, ki jih ne bi pričakoval. Sploh pa ne odprtih ob enajstih zvečer. Najina bojazen, kje bova kupila kruh je bila tako čisto neutemeljena. Ne glede na vse to, pa nimajo žensk. Nobene. Vesna je edina, ki hodi zvečer naokoli. Sem jo vprašal, če uživa, ko je toliko moških naokoli, pa me je samo grdo pogledala. Nimam pojma, zakaj...

Vsedemo se v eno izmed kavarnic. Najin novi prijatelj Erik je tu že tri tedne in se je dodobra udomačil. Enemu izmed arabcev je ime Mohamed (kako bi lahko bilo drugače?), drugi ima za moje uho bolj neobičajno ime in si ga nisem zapomnil. Takoj povesta, da sploh nisva prva Slovenca pri njih. No, z barko že, drugače pa ne. Pred dvema mesecema je tod naokoli kolovratil Slovenec na – kolesu. Zanimivo, meni se to zdi rahlo neobičajno, če samo pogledam vse te hribe v ozadju. Dober je! Njim je bilo pa vse skupaj povsem normalno. Arabska gostoljubnost naredi svoje. Takoj imava čaj pred sabo. Odličen čaj! Če bi takega prodajali pri nas, bi ga mogoče celo začel piti. Dobro, tukaj ni alkohola, samo z Erikom ga imava v svojih organizmih itak že dovolj na zalogi.

Zanimiva združba. Preprodajalci trave, izgleda. Vsake toliko pristopi kdo, vrže kovanec na mizo in v zameno dobi majhno vrečko, potegnjeno na hitro iz nogavice. Pa povedo, da niso preprodajalci, ampak proizvajalci. V hribih imajo plantaže indijske konoplje in to je njihov glavni izvozni produkt. Izvozni, da. S ponosom mi pokažejo tri kakih 6-7 metrov dolge gumenjake, čisto črne barve in s po dvema močnima motorjema. Španija je vsega 100 milj stran, no-problem, pravijo. Od tega živijo. Tudi sami jo veselo pricinijo. In ne samo enkrat! Jasno, da ponudijo tudi nama, pa nekako ne naletijo na pozitivni odziv in nehajo. Zato jih pa takoj zanima, koliko otrok imam. »Enega.« »Samo enega? O ti ubožec! No, saj ni tako hudo, vsaj enega imaš. Bolje kot nobenega je že. Jaz jih imam ... (ena ful dolga francoska beseda, ki je najbrž pomenila več kot deset).«

Je pa celotni pogovor rahlo kompliciran, če se smem blago izraziti. Oni francosko (in nekaj angleških besed), midva nič francosko (in nekaj angleških besed - preklopiva na simplified english v stilu »Jaz Tarzan, ti Jane.«). Včasih kaj ni najbolj jasno, bistvo pa kljub temu (za roke utrujajočemu) pogovoru dojamemo. Pa pride še en Erik, Francoz, ki živi v Ceuti. Kaj so vsi Francozi Eriki, kot Slovenci Janezi in Maročani Mohamedi? In on zna angleško. Prevajalec? Lahko bi bil, pa se nekako ne najde v tej vlogi. V vsako debato v francoščini se vključi s takim žarom, da pozabi na prevajanje. No, ja... Pa nas Arabci povabijo domov in ponudijo čaj (kaj pa drugega) in juho. Njihovo domačo specialiteto (saj bi jih tudi jaz povabil na naše specialitete, pa kaj ko ne jejo kraljev živali). Spominja na našo fižolovo juho. Ni slaba. Seveda zraven maroške juhe še njihov domači kruh, sveži dateljni in obvezna pijača: čaj z meto. Pa še vse (štiri) turiste iz celega mesta imajo zbrane za isto mizo. Za jutri nam obljubljajo izlet v hribe, pokazat kako se goji konoplja. Me to res zanima? In jutri bo še vedno dober veter in bi bila plovba do Al Hoceime prijetna. Zjutraj se odločiva kaj bova naredila, sedaj greva samo še spat.

DSCN3960.JPG

DSCN3971.JPG

DSCN3977.JPG

DSCN3985.JPG

DSCN3998.JPG

STA_3873.JPG

Nedelja, 11.05.2008

Ob osmih budnica. Mohamed kliče Erika na kavo in s tem zbudi tudi naju. Nak, malo kasneje. In se urediva in greva v šoping. Kruha. In kaj najdeva?! Neverjetno. Včerajšnji seznam moram obvezno dopolniti. S prodajalno plina! Ne z eno, tri sva srečala na eni ulici. Nekje so doma zobozdravniki, drugje plinarji, je že tako. In povsod imajo camping gaz. Sem prepričan, da bi mi tudi one aluminjaste steklenice napolnili, če bi le imel čas počakati kak dan. Me je nos srbel, da jih pobaram za ceno, samo cena je tukaj variabilna komponenta posla. Bi se moral začeti pogajati. Potem pa tudi kupiti, če bi bila cena prava. Škoda, da ne gre, kot pri nas. Sem pa prepričan, da bi bila vsaj pol nižja, kot v Gibraltarju, kjer je bila že tako ali tako bistveno nižja, kot v Španiji.

Kupiva še pomaranče, maroške. Odlične so, včeraj so bile nabrane. In v znano kavarno, da se posloviva od družbe. V hribe ne greva. Veter je in odplujeva do Al Hoceime. Mohamed hitro izkoristi priliko in me pobara, če imam kakšno flaško zanj. Erik nima nič več, pravi. Veš, da imam. In gre z mano. Dam mu steklenico tekile in tisto šnopsa, ki nama ga je ostalo včeraj z Erikom. Videti je zadovoljen, me pa prav zanima, kako bo pogledal, ko bo viski imel okus po tekili...

Veter je dober in hitro plujeva. Le smer je danes NW, kar pomeni, da je val z odprtega. In val je še kar zoprn. Čeprav imamo tukaj prijetnih 5 Bf, se po valu lepo vidi, da ni povsod tako. Na sredi preliva med Evropo in Afriko vleče med 7 in 8 Bf. In spet imava nasprotni tok. Ali je mogoče! Počasi mi gre to že na živce. Posledica: val se zgradi obupno strm in visok. Občasni štiri ali pet metrski valovi sploh niso redki. Takrat se barka postavi skoraj na nos. Če me slučajno zajame s strani se pa zoprno nagne preko 45 stopinj. Se je treba dobro prijeti, da se ne skotališ iz kokpita v morje.

Zvečer sva v Al Hoceimi. Namesto 40, sva jih naredila 50 milj. 10 jih je dodala »reka«, ki je tekla nasproti. Hecna luka. En pomol je čisto prazen, drugje gužva. In si mislim, da je treba tja, kjer je gužva. Če greva na prazen pomol, naju sigurno naženejo. Pa ni tako. Naženejo naju iz gužve. Še preden začneva pristajati, vsi po vrsti žvižgajo in naju podijo stran. Naj greva tja, kjer je prostor. In greva. In pristaneva. Samo to je pomol, ki je bil planiran za trajekte in temu primerne so privezne bitve. Svoje vrvi moram skupaj zvezati, da so sploh dovolj dolge, da se lahko privežem. In imam samo en spring, za drugega je zmanjkalo vrvi. Pa ni panike, je dobra luka in tisti veter od zunaj se tu sploh ne čuti. Kot da nikjer nič ne piha in nikjer nič ne valovi.

Sva na carinskem pomolu in kmalu je pri naju policaj. Saj je prijazen, kot povsod tukaj, samo kaj, ko je spet projekt »Babilon«. Je pa mejni prehod tako na široko zasnovan, kot naš (nekdanji) na Karavankah. Le da sva midva edina potnika...

DSCN4001.JPG

DSCN4005.JPG

DSCN4006.JPG

DSCN4008.JPG

STA_3889.JPG

STA_3892.JPG

STB_3890.JPG

STB_3898.JPG

Ponedeljek, 12.05.2008

Zbudi me telefon. Preden ga najdem, neha. Skrita številka, kaj bi drugega! In ura še ni šest – v Sloveniji je osem in to je bil očitno klic od tam. Zaspati pa vseeno ne morem več.

Al Hoceima je relativno lepo mesto. Greva naokoli in vse je urejeno, čisto, sploh nimam občutka, da sem v Afriki. Sva pa zgodnja, ob devetih je večina lokalov še zaprtih. Končno se začnejo odpirat in poiščeva internet. Dela presenetljivo hitro, precej hitreje, kot v Ceuti. Samo tipkovnica je pa ... arabska. Saj ima tudi naše črke (kot naše, mislim angleške, da ne bi kdo pomislil, da so tudi šumniki in sičniki na njej), razpored pa... No, to je zgodba zase. Nekaj črk je tam, kjer morajo biti, nekaj pa ne. In tipkaj na to, če znaš. Še na telefonu bi šlo hitreje! Pike ni, uporabim pa tisto na numeričnem delu. Ni pa na numeričnem delu klicaja. Niti afne. No, Tonček, pošlji mail brez tipke za afno, če znaš! Pa se neham ukvarjati s tem in grem raje na kavo. In pipico. In opazujem mimoidoče. Veliko Berberov je v njihovih tipičnih tunikah. Tudi žensk. Te so še posebej zanimive, ko si preko tradicionalnih oblačil navlečejo evropsko krojene cotice.

In greva v picerijo. Ne vem zakaj, zaželel sem si pice. Morda zato, ker nikjer nisem videl nobenega štanta s kebabom ali podobne stvari. Kus kus mi pa nekako ne diši. Pa še firbec me je matral, kakšno pico naredijo v teh krajih. Presenečenje! Iz prave krušne peči je, odlično testo, nadev pa ... no, nadev je brez šunke, drugače pa dober. Morda najboljša pica, kar sem jih jedel kjerkoli zahodno od grinviča. Da ne rečem celo zahodno od Italije.

Lep dan je in čudovita plaža je ob tem mestu. Ljudje se kopajo in tudi midva pomisliva na to. Pa Vesna ne bi šla. Ženske se tukaj ne kopajo v kopalkah. In greva na barko.

Takoj je obisk. Carina. Pa saj smo že včeraj vse napisali. No, bomo pa še enkrat. Potni listi in vpisni list za čoln. Vse je potrebno zapisati. In gre. In se vrnem v salon in spet potrka. Coast guard. Ponovi vajo. Tip zna celo malo angleško, je pa tudi inovativen. Poleg najinih, hoče še očetovo in materino ime. (Aha, pa še to: vedno jih zanima koliko otrok imam - to zanima tako policaje kot carinike.) In za njim kapitanija. Spet vse po starem. Počasi me bodo tako strenirali, da bom znal vse podatke povedati v francoščini. Morda je to namen? Vsi so zelo prijazni in na koncu tako prisrčno veseli, da jim je uspelo vnesti vse te silne podatke v neskončne formularje. In to iz tako eksotičnega dokumenta, kot je vpisni list za čoln (izključno) v slovenščini! Izgleda, da so se vsi zvrstili. Možakar iz kapitanije je pobral še malo denarčkov. Zračunal je, da je za naju stane za dva dni vse skupaj pet evrov. Ko ga pobarava, koliko je to v dirhamih, ga dobiva na tankem ledu. Tečaj preračunava nazaj in narobe. Potem je tu še račun (s štirimi podpisi!) in vse skupaj v evrih se zniža na tri. Evro in pol na dan.

Pa v šoping po ribe. V luki je ribja tržnica. Rib, da se srce razveseli pogleda. In potem barantanje, šov, slikanje in kaj vem kaj še, pa sta dve slastni, ravnokar ujeti oradi v najini lasti. Do prvega kioska (jasno, tudi plin imajo, camping gaz, točno tak, kot ga uporabljamo na barki) po nekaj malenkosti in potem pečemo ribe in pijemo vino. Sredi Arabije.

DSCN4031.JPG

DSCN4037.JPG

STA_3917.JPG

STA_3918.JPG

STA_3919.JPG

STA_3922.JPG

STA_3925.JPG

STA_3928.JPG

STA_3930.JPG

STA_3938.JPG

STA_3931.JPG

STA_3940.JPG

Melilla

Torek, 13.05.2008

Zgodaj vstaneva, da čim prej urediva formalnosti. Popijem kavo in do policaja. Ki ga, jasna stvar, ni. In pride en tip in kliče drugega in potem spet in spet. Da skrajšam: celo uro se je okoli mene vrtelo vsaj deset različnih ljudi, ki so vsi rihtali policaja. Policaja pa od nikoder. In po eni uri le pride. Požigosa potne liste in kar se njega tiče, lahko gremo. Kar se njega tiče. Kar se pa žandarmerije tiče, pa še ne. Kaj žandarji niso policaji? Ok, pa dajmo še petič: vse podatke ponovno vnaša žandar. Brez forme, kar na bel papir riše formo in piše podatke. Neverjetni so! Malo sem pošpegal v vpisno knjigo prehodov meje. Od prevčerajšnjim, ko sva prišla midva, je bil samo še eden (ali pa je kdo odšel, tega nisem uspel razbrati). In ves ta aparat samo zaradi tega. In mejni prehod v stilu Bregane tudi. No, z žandarji še ni konec. Pridejo še barko pregledat. No, pa pridite. In pridejo. S psom. Da preveri ali morda švercava droge. Vesna je čisto ven padla in jim kar naravnost pove, da psa na barko pa ne pusti. Pa se ne dajo motiti. Kuža, revček, mora po pasareli na barko in potem vohljati. Briga ga droga, samo čaka, kdaj bo šel lahko nazaj na trda tla. Ah, ja...

Izplujeva torej po uri in pol prisilnih predpriprav. Danes bo naporno. Vetra ni kaj prida, morda kombinacija jadra in veter, Melilla je 60 milj stran. Vmes ni nič. Verjetno nama drugega ne preostane, kot da se sprijazniva z vplutjem ponoči. Je pa pred Al Hoceimo in še malo naokoli po zalivu danes polno ribičev. Morje je relativno mirno in s svojimi čolnički gredo lahko ven. Prav lepo jih je pogledat, po dva ali trije v čolnih lovijo ribe na laks. Brez palic. Samo na laks. In očitno je rib tod toliko, da ujamejo dovolj za preživetje cele družine. In oni nimajo samo enega otroka, kot jaz...

Tokrat sva imela malo sreče s tokom (hej, tudi to se zgodi!), motor je brenčal celi ljubi dan, kak vozel so dodala jadra in malo pred mrakom sva v Melilli. Ob osmih po lokalnem času. Mejne formalnosti? Ma, dajte no mir! Pokažeš osebno izkaznico uslužbencu marine in si v šengenskem območju! V Evropi in hkrati v Afriki. Očitno je Maroko toliko bolj razvit od EU, da se tako strašno boji migrantov...

S sosedi se takoj povohamo. Spet Francozi, samo ti znajo lepo angleško. Kakšna idila. Prišli so iz Alžirije in gredo v Maroko. Moje zgodbice okoli mejnih formalnosti v Maroku so jim začetniške fore. Bili so v Alžiriji! Naj raje oni kaj povedo meni. Alžirija je lepa, pravijo, denar moraš obvezno menjati na banki in ni konvertibilen. In nimaš ga potem kje zapraviti. Še diesel je tako poceni, skoraj tako kot veter. Sedemnajst centov za liter. Kako poznano. Saj smo živeli v jugi, mar ne? So penzionisti, upokojeni bančniki. Yves in Jan Claude z ženo. Občudujejo najino hčer, ko poveva, da ona vodi družinske posle medtem, ko sva midva sedem mesecev na poti. In ko spijejo še Juretov šnops, sta oba v njihovih očeh skoraj svetnika. Ljudje so razgledani in prepluli so že kar nekaj morja. Zanimivo je poklepetati z razgledanimi ljudmi, ljudmi ki se spoznajo celo na Juretov doma narejeni šnops. »Ah, slivowitz! Yes we remember the taste – once we were in Germany with a group of people from Yugoslavia.« Možje so delali za Societe Generale in dobro poznajo Slovenijo. Kako lepo je v teh krajih slišati koga, ki točno ve kje je Slovenija. In da to ni Slovaška!

Oni so privezani na eni strani, na drugi strani pa je privezana barka z zanimivim imenom: Zelena žaba. Poleg napisa je zelena žaba tudi na slikici, tako da o pomenu imena ne gre dvomiti. Moody 44. Brez zastave je. Ne poznam pa nobenega drugega jezika, razen slovenščine, kjer bi besedi »zelena« in »žaba« pomenili – zeleno žabo. Jutri moram to preveriti. Obvezno! Če je to res slovenska barka, je to prvi kos slovenskega ozemlja, ki smo ga srečalil vse od izplutja iz Portoroža. 

Pade še sprehod po mestu in obvezen tapas. Potem pa spat – ura je tako ali tako že ena zjutraj. Sreda bo zame delovni dan, budilko si nastavim na pol osmo zjutraj. Da bo le internet delal, kot se šika.

DSCN4040.JPG

DSCN4042.JPG

DSCN4056.JPG

Sreda, 14.05.2008

Misterij okoli Zelene žabe je rešen: še vedno nisva srečala nobene Slovenske barke. Angleži so, ki so bili nekaj let nazaj na Slovaškem (ah, ja...), povejo, ko jih Vesna pobara okoli imena. V enem kafiču z imenom Zelena žaba in so se imeli tako kul, da so kar barko poimenovali po njem. Malo sem pa le razočaran nad razpletom. Je pa zato na pomolu barka iz Klaipede, Litva. Bila sva tam pred dvemi leti. Baltik. Kar dolgo pot je naredila do sem.

Ob desetih imam naročeno stranko. V Domžalah. To je v Sloveniji. Pa saj sem tudi jaz tako rekoč v Sloveniji. V Afriki sicer, ampak v isti državi, kot če bi bil doma. Hja, Slovenija ima po novem »kolonije«! Kdo bi si mislil, ko so nas pa v šoli učili, da je to grdo. Ah, ja... Vrnimo se k delu. Do desetih si moram priskrbeti internet. In spet gre na nož. Najprej mojstri v marini ne delajo, potem rabijo dve uri, da mi pripravijo geslo, potem geslo ne dela in ... Jasno, »pet do dvanajstih« končno vse deluje, kot je treba. Pa, zakaj je treba vedno trenirati moje živce! Sem že potegnil 3G modem iz škatle, če ne bo šlo preko WiFi. No, pa ni bilo potrebno. In nato instalacija novega programa. Nisem računal, da bo kdo kupoval tako zadevo sredi leta. Sem mislil, da se bom ukvarjal samo z vzdrževanjem. No, ker je šlo vse, kot je treba, je tudi to v redu. Po uri ali dveh je zadeva urejena in aplikacija v Domžalah lepo dela, prenesem jim še nekaj podatkov iz starega programa in sem končal. Še en razlog več, da res ne vem, zakaj bi moral čepeti v Ljubljani. Saj lahko delam tudi, če sem v »Sloveniji v Afriki«.

Tudi Vesna je morala še nekaj narediti in dan je bil mimo. Pa kakšno malenkost mora Vesna kupiti. Katji kakšno cotico. No, vrne se brez cotice, zato pa s čajnikom. Na barki je sedaj nov čajnik, Katja je na vrsti jutri. Še Guiness in pipica v irskem pubu z imenom Shamrock in smo že jutri.

DSCN4073.JPG

DSCN4074.JPG

DSCN4078.JPG

DSCN4080.JPG

IMG_3970.JPG

STA_3996.JPG

STB_3985.JPG

Četrtek, 15.05.2008

Še en delovni dan. Danes je na sporedu uvajanje v aplikacijo, ki je bila naložena včeraj. V glavni vlogi nastopa Katja. Nikoli še ni tega počela in se mi zdi, da ima malček treme. Pa ni bilo nikakršnih težav, dobro je vse skupaj zvozila. Se vidijo izkušnje iz še šole, ko se je morala znajti in blefirati. Po principu: al se znajdeš al pa znaš.

Sem pa že včeraj zagnal tudi drugi računalnik, da bova lahko oba delala. WiFi je na dveh kanalih, še eno kodo tudi imava (od sosedov, ki so že izpluli in je ne potrebujejo več). Zakaj ne bi delala oba? Namesto da se čakava in mečeva z mašine. Zakaj res ne bi? No, ne bi! In pika. Razlog je enostaven. Kampjuter kaput. Kar ugasnil se je sredi dela in se ni hotel več prižgati. Manituja je šel obiskat, kaže. Malo sem probaval, kar se sploh lahko proba na notebooku, pa nič. Na veliko srečo je to stari računalnik, ki bi ga lahko uporabljala predvsem za brskanje po netu in za napisat kakšno malenkost. Razvojni sistem in vse SQL baze imava na drugem računalniku. Ta (še) dela. Dokaz je ta tekst: če ne bi delal, ga ne bi bilo... Tako je po telefonu in inverterju crknil še računalnik. Telefon je na poti, inverter sem kupil nov v Gibraltarju, naj nabavim še nov notebook. No, to ni tako poceni, bo treba odločitev še malo prespati.

Potem sem bil pa cel ljubi dan na barki in delal. Najprej ono sufliranje Katji ob uvajanju, potem pa priprava dopolnil programa, posebej za eno stranko. In jutri imam v planu še en tak dan, potem bova pa počasi odrinila. Evropi naproti. Tu postaja že vroče in bo prav prijetno zaviti malce v bolj hladne kraje. Za kakšen mesec, potem bo tako ali tako povsod že razgreto in se ne bo več kam skriti. Tudi Vesna je delala, zaključila sva malce pred polnočjo. Vesna je le bila tudi v mestu, nekaj je faksirala in nabavila malo hrane. Dan, ki nekako ne paše v zgodovino. Delovnik. Četrtek.

IMG_4003.JPG

IMG_4006.JPG

Petek, 16.05.2008

Da je petek delovni dan, ne bom pisal. To se ve. In kako izgleda to pri meni, tudi. Danes se moram poleg ostalega lotiti še jadra. Pri enem izmed drsnikov po jamborju je jadro strgano. Centimeter ali dva, samo trak, ki obkroža vrvico, a vendar. Jadro snamem in ... eh, jasno, na to nisem pomislil. Treba je zalepiti in nato narediti luknjo za vpetje drsnika in okoli te luknje namestiti obroček. Tega pa nimam, so za enkratno uporabo. Ah, ja... Spet v iskanje jadrarja. Z jezo na obrazu, ker se nisem lotil tega takoj, ko sva pristala, tako pa – v petek popoldan bo težka. Pa še siesta je že. Vesna poišče nekoga, pa se izkaže, da je samo mehanik in jadra ne zna popraviti. Počakam, da je siesta mimo, probam v dveh trgovinah z navtično opremo. Ali imajo morda take obročke? Ne bo sreče. Itak jih ne razumem, kaj razlagajo v španščini, pomen besede »no« je pa vseeno čisto jasen. Pa ga zalepim in zašijem kolikor lahko to naredim sam. Namesto obročka nalepim kevlarski trak okoli luknje, bolje kot nič bo že. Lep dan je bil in sem jadro samo delno snel, ga potisnil del skozi stropno okno v kabino in ga tu popravljal. Okno je bilo, jasno, odprto. In niti sekunda še ne mine, ko vse skupaj končam, pa se ulije. Kakšna sreča! Če bi se pet minut prej in bi mi zmočilo jadro, lepilo ne bi držalo. Pa še kabina bi bila zaradi odprtega okna mokra. Bogovi so z mano, ni kaj.

Vesna je šla spet v Maroko. Ej, koliko maroških žigov pa hoče imeti? V Nador, maroško mesto, nekaj kilometrov za mejo, je šla s taksijem. Nador in Melilla imata skupno luko, no skupni vhod med dvema valobranoma v dve luki. Severna je španska Melilla, južna je maroški Nador. Vmes je krasna peščena plaža s senčniki in lokali ob njej. In hoteli. Kar predstavljam si kaj piše na prospektu: »Idilična peščena plaža v duty free nakupovalnem raju na zemlji samo nekaj metrov od arabske eksotike«, ali kaj takega. Realnost: s plaže je prečudovit pogled na luške žerjave za pretovor sipkih tovorov in zarjavele ladje, polne grdih kontejnerjev. Vsega par sto metrov stran. Na morje se sploh ne vidi, le na valobran, poln smrdečih ribiških mrež. No, na prospektu je sigurno fotka z druge strani...

Vesna, kot Vesna. Si je taksi delila še štirimi in spet sedela sama na sprednjem sedežu, ostali štirje na zadnjem. No, tega je vajena že iz Ceute. Pa ni bilo dovolj. Taksista je tako očarala, da jo je za nekaj evrov prevažal celo popoldne. Na tržnico, pa na plažo in... Skratka pravi mali »site seeing tour«. Pa se ji ni zdelo kaj dosti za videti. Mesto kot mesto. Riba ka riba – kot bi rekel Stipe Dalmatinec. Precej manj zanimivo, kot Al Hoceima. Ali pa je bilo le njej manj zanimivo, ker se je vse skupaj začelo ponavljati. Konec koncev je to ista država in celo isti del iste države. Kaj drugega bi bilo že težko pričakovati.

Počasi imam Melille dosti. Vesna ima dosti Melille in mene. Malce živčna je že, treba bo na pot. Goriva sva natočila, kolikor sva ga lahko. Kar s kanistrom sva šla na črpalko, ki je dvajset metrov od barke. Tako mi je lažje, kot prestavljat barko za dvajset metrov na črpalko in potem spet nazaj na privez. V zadnje pol meseca sva ga porabila 50 litrov in naredila 300 milj. Tu je kakih 20 centov cenejši pri litru, kot v celinski Španiji. 10 evrov sva prihranila. Vau! Hitro na pijačo za 20 evrov, da proslavimo našo varčnost.

Jutri greva preko Alboranskega morja, morja med severno Afriko in južnim delom Iberskega polotoka, proti Španiji. Okoli 100 milj imava in če startava zgodaj zjutraj, sva zvečer ali ponoči čez. Veter bo 4-5 Bf, bočni, upam da ne bo preveč vala. Potem se pa ponoči zveževa ali sidrava in počakava na jutro. Ne želim matrati Vesne z nočnimi dežurstvi. In potem naprej proti severu...

IMG_4011.JPG

IMG_4016.JPG

IMG_4021.JPG

STA_4015.JPG