Na poti v Grčijo

Sreda, 16.07.2008

Najprej pod tuš. Tu je najboljša kopalnica do sedaj. Niz kopalnic z umivalnikom, straniščem in tuš kabino. Pa prostor za odložit oblačila. Vse to za svojimi vrati. Prav to je rak rana večine drugih kopalnic po marinah. Nekam na hodnik naj bi obesil svoje stvari. To mi ne paše. Pa nabavim še malo hrane in preverim ali lahko dobim ročko za odpiranje rezervoarjev za vodo in gorivo. Lahko, samo naročiti jo je potrebno. Drugič...

Plačati hočem marino, pa imajo ravno jutranjo kavico. Odčitati je treba porabo vode in elektrike. Čez pol ure. Ni mi ravno prav, ker se bom moral vračati, pa naj jim bo. Vmes bom pa vreme pogledal. In se vrnem in mi dajo račun, na katerem je tudi 11 evrov customs clearence. Čakaj, čakaj, kaj pa je to? Ja, sem moral izpolniti en formular (crew list, če sem natančen) in to je sedaj treba nesti na carino. Dobro, sem državljan EU, barka je registrirana v EU, zapuščam državo EU in grem v državo EU – zakaj carina? Pa tuhtajo in tuhtajo in stuhtajo. Ni potrebno narediti customs clearence. Plačam naj samo pet evrov. A? Da faksirajo crew list na policijo. Pa, dobro. Kaj pa oni kitajček, šengen. Spet so v zadregi. Pol pa ne bojo faksirali, kakor hočem. Zaradi mene lahko faksirajo, če se jim tako zdi, samo plačam pa enega faxa prav gotovo ne pet evrov! In ne plačam. Mislim, da so potem oni list vrgli v smeti in je bilo rešeno. AP!

Pa po gorivo na ono plavajočo črpalko. No, sedaj bom pa res postal vraževeren. Vedno sva se z Vesno vezala s svojimi štriki, ona spredaj, jaz zadaj. Vedno brez problemov. Sedaj mi sprednji konec veže črpalkar z njegovim štrikom, zadnjega jaz s svojim. In sprednji konec se odveže... Pa veter barko v trenutku zavrti in s spojlerjem podrsam ob to nesrečno plavajočo črpalko. Saj ne morem verjeti. Nič strašnega, gel coat je pa vseeno popraskan. Če drugega ne, ni lepo imeti plavo črto od tuje barve na svoji barki. Upam, da jo lahko spoliram, ko bom kje sparkiran. Med vožnjo ne grem na spojler! Sem le sam in ne bi bilo prijetno čofniti v morje...

Veter je, vetra ni. Začetek je obetaven, popoldne pa vse skupaj crkne in ostane samo morje. Ni druge, ali se cingam na mestu in vse udarja levo desno ali pa prižgem motor in v pravem kotu plujem na val. Za nekaj ur je to najboljša rešitev, potem se bo pa itak veter vrnil. Upam.

Petnajst milj pred Capo Passero, skrajnim jugovzhodnim rtom Sicilije dobim veter. Kot je bil napovedan. Rad bi prišel čim dalj še podnevi, da se pridem izven obalnega pasu in se s tem znebim množice majhnih plovil, od jahtic, čolničkov do ribičev. Zunaj je lažje. Tam so samo velike ladje, ki plujejo po ustaljeni poti. Radar jih zanesljivo zazna. Tu poleg kopnega pa računam, da bom imel signal 3G, da pogledam, če je kaj na mailu in potegnem najnovejše vremenske karte z neta. Potem ga dva dni ne bo več.

Bila je računica brez krčmarja. Signal je bil in ga ni bilo. Nič se ni dalo narediti, zato zavijem bliže Siciliji. In ko sem samo nekaj milj od kopnega, pogledam v pilota in točno na rtu najdem sidrišče. Ura je prava, ravno ob mraku vržem sidro. Bom v miru naredil, kar mi je narediti in spal kot človek. Malo me sicer krivi, ker je veter. To je emocionalno. Racionalno pa mi vremenske karte kažejo, da ga za rtom skoraj ni več. Ne bom veliko zamudil, če prespim tukaj, bom pa zato jutri lepo spočit.

Četrtek, 17.07.2008

Dobro sem se naspal. Pametna odločitev. Ob osmih pa naprej. Sicilijo gledam tja do poldneva, veter pelje na ogled - obrača se okoli rta. Potem ga zmanjka. Saj tako je bilo napovedano. Motor ga nadomesti za par ur. Val je še vedno in v brezvetrju se barka začne rolati, tega pa ne maram. Pa ni panike, čez dve uri je veter nazaj. Z druge strani je, ampak tudi ta bo v redu. Pa spet lepo na jadra dalje. Po napovedi bi to več ali manj moralo tako biti do Grčije. Bomo videli. Sedaj ga je dva bofora, včasih tri, ob Peloponezu bom imel pa po vsej verjetnosti 4-5. Kakorkoli, s pomočjo toka, ki mi dela tokrat uslugo dosegam dobrih 5 vozlov hitrosti.

Spotoma srečam jato delfinov in želvo. Potem pa skoraj povozim fender. Plava sam sredi morja, trideset milj od obale. Opala, tole bo pa ulov. In obrnem. Še ena želva mu je delala družbo, pa se takoj potopi, ko se približam. Kljuko v vodo in bokobran na palubo. Ni ravno istih mer, kot so moji, za silo pa bo vseeno. Stran ga še vedno lahko vržem, če ne bo uporaben.

In potem se spet nič ne dogaja. Če seveda odštejem, da si pripravim nekaj za pod zob malo pobrišem prah po barki in predvsem veliko berem. In rešujem križanke. Sploh ne vem, kdaj sem to počel nazadnje. Končno sem na dopustu! Drugi dan sem sam in zaenkrat mi še ni prav nič dolgčas. Upam, da se tako stanje nadaljuje še par dni. Ne bi se rad prehitro naveličal samote. Družbe tu ne morem najti...

Petek, 18.07.2008

Noč ni bila naporna. Vseskozi je bilo vsaj toliko vetra, da sem se premikal 3-4 vozle. Dvakrat je bil alarm, obakrat je bila ladja nekaj milj stran. Zelo konzervativno sem ga nastavil. Mislim, da je vseeno bolje tako, kot pa presenečenje. So pa luči, avtopilot in radar kar naporna zadeva za moje akumulatorje. Že ponoči ob enem izmed alarmov, prižgem motor za deset minut, da jih malo dopolnim, zjutraj pa še za eno uro. Do večera bo v redu, preden zaspim pa jih ponovno napolnim.

Ponoči, kar ne spim, mi družbo dela polna luna. Kako drugačen je svet, če je osvetljen! Tako je svetla, da bi se dalo brati. No, to ravno ne, sence so pa vseeno dobro vidne. Nisem načrtoval datuma plovbe po luni, pa se mi je dobro izšlo. Včasih je lepo imeti srečo. Vsak dan jo bo sedaj manj in vsak dan bo vzšla uro kasneje, večino noči bo pa le na nebu. In noč bo svetla.

Danes se res prav nič ne dogaja. Morje, morje, morje... Berem in rešujem križanke. Študiram še navodila za kalibracijo vetrnika, ki sem jih kdaj vem kdaj že prenesel z neta, pa se mi jih nikoli ni ljubilo brati. Deset stopinj, kolikor je napake, ni toliko motečih (ker vem za to napako!), da bi bila to nujna naloga. Sedaj je pa čas in se lahko malo poigram. Pa ne gre. Preberem vse živo, samo ta kalibracija ni nikjer opisana. Očitno nisem vsega prenesel z neta. Pa drugič, ko bom spet imel WiFi (in čas, da se poigram s tem).

Če sem cel ljubi dan sam na morju, pa postane zvečer živo. Izgleda, da sem na koridorju, tudi po več ladij na uro srečam. Tole bo bolj kilavo spanje, ves čas bo nekaj piskalo. Še elektriko si pripravim za čez noč in grem spat. Pa ne spim dolgo, veter popolnoma opeša. Rolam se, to sovražim! Ni druge, motor bo pel. Samo potem ne morem spati. Če rohni ta nesreča, ne slišim alarma z radarja. Upam, da bo kmalu veter!

Nekako moram ubiti čas in se lotim študiranja možne rute do Turčije. In kaj ugotovim: Navionicsova kartica je nepopolna ali pa kaj pokvarjena. Velik del vzhodnega Mediterana enostavno manjka, čeprav so narisani okvirji posameznih podrobnih kart tudi za to področje in bi se z zoomiranjem morale prikazati podrobnosti. Preverim še dokumentacijo. Moralo bi biti vse! Tole bo pa kriza, bo treba takoj v akcijo, dokler je Vesna še v Ljubljani.

Sobota, 19.07.2008

Pa so se ladje le odpeljale mimo in veter se je ob štirih zjutraj dvignil. In sem šel lahko spat. Nič pesebej naporna noč, če pozabim na tistih nekaj ur po polnoči, ko sem motoriral in bral in študiral variante za naprej.

Dan je podoben. Dopoldan pošljem SMS za vreme. Napovejo mi severnik ali severozahodnik (vetrovi, ki so zame najboljši). Ves čas mi napovedujejo te vetrove, pa jih ni. Zahodnik trajba do večera. Ne vem, kam so gledali, ampak ti vremenarji ga očitno biksajo. Zahodnik sem imel od Amerikancev napovedan za vse te dni še iz Sicilije. Sem upal, da se bo kaj spremenilo. Pa se ni. Saj piha lepo, samo kaj, ko je smer točno od zadaj. S tako smerjo pa ta barka ne gre in ne gre. Moram voziti iz smeri, da sploh lahko vozim. Pa še to je dokaj počasi. Za zvečer in ponoči mi ona tri dni stara napoved na tem koncu končno obeta severozahodnik. Med 4 in 5 bofori. To bi mi moralo dvigniti hitrost vsaj za vozel, če ne dva. Če bo kaj držala...

In berem in rešujem križanke. Hej, to je dopust! Samo, če mi je bil prvi na začetku to pravi balzam, je iz dneva v dan manj. Saj mi ni hudega, samo s kom bi pa sedaj, po štirih dneh samice, že rad kakšno spregovoril. Barka in prostor na barki me sploh ne moti. Le to, da sem sam, pa ni več zabavno. No, saj jutri pristanem. Kar v prvo luko, ki je port of entry grem. Pilos na zahodni obali Peloponeza. Jutri je sicer nedelja, valjda bodo delali, da si uredim papirologijo.

Ob sedmih zvečer se je končno zgodilo! Veter se obrača. Začel je severozahodnik. Takoj popraviti jadra in wind vane nastaviti na drug kot vetra! Končno bomo dali gas. Upam.

Nedelja, 20.07.2008

Hja, ga nismo. Zvečer je začelo obetavno pihati, 4-5 Bf polkrma. To je že toliko, da sem preventivno skrajšal glavno jadro, preden sem šel spat. Genovo tudi, pa sem jo tudi po desetih minutah odprl nazaj. Veter je malo padel in genovo lahko zelo hitro in enostavno zvijem, za glavno je pa daljša procedura. Veter je bil sicer celo noč, bilo ga je pa le za 3 Bf. Ok, namesto ob sedmih, pridemo ob osmih. Ali pa ob devetih. Po štirih dneh – big deal!

Je pa spet težava z elektriko. Zmanjka jo, poraba je prevelika za (sedaj že pošteno izčrpan) akumulator. Tako se proti jutru sam izklopi radar. In s tem moj famozni »Guarded zone alarm«. Pa bolje spim, kaj zato. Saj je konec koncev vseeno ali ne dela alarm ali pa ni nobene ladje v bližini. Rezultat je enak. Težava nastopi, ko ladja je, alarma pa ni. Do takrat je pa itak vse v redu...

Zjutraj, ko se zdani, pa spet v lov. Ujamem napihljivo blazino. Tako, plastično, za pet evrov. Brez neke vrednosti, ampak srce mi ne da, da jo pustim tam, sredi morja. Bog si ga vedi odkod je prišla. Zadnje dni so zahodni vetrovi, verjetno od nekod iz Italije. Opozorilo na njej je itak natiskano v vseh možnih jezikih, tudi v slovenščini, narejena je pa – kje drugje kot – na Kitajskem. In kako naj torej vem v kateri državi je bila kupljena? Pa saj ni pomembno, pomembno je, da je bil lov uspešen. Je že tako, da se je na dolgih plovbah potrebno s čim zamotiti. Eni se z lovljenjem rib, jaz pa z lovljenjem bokobranov in blazin...

Privežem se na bok. Skoraj ni vetra v luki in ni težav. Italijana na sosednji barki bi sicer lahko vstala in poprijela za štrik, pa nič. No, jima vsaj nisem česa dolžan, potreboval ju tako ali tako nisem. Bi se pa vseeno spodobilo z njune strani. Italijani, pač ...

Že na vhodu v luko je velik napis, kjer piše, da se je treba javiti po VHF. Javim se, pa nič. Sedaj res ne vem več ali meni postaja dela ali ne. Moram ob priliki preveriti. Grem pa peš tja, saj ni daleč. Luška kapetanka jih ima malo čez dvajset. Simpatična punca. Ko ji povem, da sem vplul v grške vode in da rabim permit, je v zadregi. Najbrž še nikoli ni tega počela. Pa še iz Slovenije! Ali je Slovenija v EU? Je. Ja, pa je nimam na seznamu, ar-ju-šur? Jes-aj-em-šur. Aj-beliv-ju-but-slovenii-is-not-in-juropijan-kingdom-it-is-vritn-hir-luk-luk. Poglej, punca, Slovenija je tukaj na vrhu Jadrana. Saj smo skoraj sosedi, halo?! Daj ti malo preveri in popravi svoje tabelce. Saj mi je po štirih dneh fino malo poklepetati, tudi sogovornica je čisto simpatična, sama tema pa prav nič. Pa začnejo peti telefoni. Kot vsaka mladenka njenih let vsaj to obvlada v nulo. Vmes mi celo predlaga, da bi se vrnil jutri, ko bo tu šef. Ko jo prav nesrečno pogledam, ima boljši predlog. Sploh me ni videla in jaz nisem nikoli v življenju (niti v sanjah!) videl nje. Naj kar izplujem in naj se grem prijavit kam drugam. Menda v Kalamati vedo, ali je Slovenija v EU. Ah, ja... Daj, pokliči še malo naokoli, saj ti to gre. In kliče in ves čas tarna: aj-em-in-trabl-aj-em-in-trabl. Da skrajšam: po slabi uri in vsaj dvajsetih telefonih se ji obraz radostno razžari. Očitno le dobi nekoga, ki ji potrdi, da je Slovenija v EU. Živela EU birokracija! In, ko sem že mislil, da je to vse, se je šele prav začelo. Izpolnit moram formular in ona mora fotokopirat vse moje dokumente. Prav, pa dajmo. In izpolnjujem in za vsak slučaj malo opazujem kaj bo fotokopirala (da mi kaj ne izgubi). Pok papirjev z dokumenti barke je zajeten, vsaj trideset strani razno raznih dokumentov je. In iz tega si vzame vpisni list in permit za Hrvaško za lansko leto. Vpisni list, ok. Zakaj pa rabi hrvaški (sedaj že neveljavni) permit, pa ne vem. In ji hočem to povedati. Ne, to rabim! Čakaj, greva pa skupaj brati, kaj je to. Republic of Croatia, Ministry of Sea... Kar vrže ga iz rok, kot bi bil kužen. Ok, tega potem ne bomo fotokopirali. Kaj pa bomo? Naslednja stvar, ki si jo silno ogleduje je atest za rešilni splav. Vidim, da tole tako ne bo šlo. Očitno moram vzeti vajeti v svoje roke. Rabiš zavarovanje, vpisni list in pooblastilo za upravljanje, ok? Ja. No, tule jih imaš. Potem gre vse skupaj zelo hitro. In njen radosten obraz na koncu pove vse. Zmagala je! Uspela je narediti dokumente za vstop v grške vode za tako silno komplicirano zadevo, kot je barka iz EU. Kot bi imel Maročanko pred sabo. Tudi oni so bili silno veseli vsakič, ko jim je končno uspelo izpolniti njihove formularje.

Sem pa moral plačati marino. Marino imenujejo del luke, kjer se vežejo barke in predvsem ribiči. V ničemer ni to drugačen del luke, kot tisti, ki je namenjen komercialnim plovilom. 8 evrov hočejo. No, saj to je smešno poceni v primerjavi s Španijo. In, moram reči, še bolj mi je všeč, kot španske plastične marine. Ampak teh 8 evrov bi prišparal, če mi ne bi bilo treba rinit v kapetanijo. Do mene sigurno ne bi prišel nihče. Po tej vročini? Grki? Ma, daj no! Me punca pouči, da če ostanem še kakšen dan, naj kar sam pridem potem jutri k njim in plačam za naprej. Prav sigurno me bodo videli!

Tako hude travme sem doživel, da je treba koj na pivo. In mezico. Potem pa na barko in malo počiti. Če se bo dalo, presneto vroče je in v luki ni sapice.

Slabo se je dalo. Malo sem računal, da se bom oskrbel z vodo, pa slabo kaže. Potrebno je nekoga poklicat in se prevezat na drug pomol. Danes tega sigurno ne bom počel, mogoče jutri. Pozno popoldne pa pod tuš in malo naokoli. Končno mi moj novi nad-telefon pride prav. Kafič na obali ima odprto WiFi zono. Pokličem Katjo, računam da se javi Vesna, če še dela. Tako je. Samo slišimo se ne najbolje. Takole, samo na pol dobro. Jaz jo slišim odlično, ona mene nič. Še dobro, da lahko preko skajpa na telefonu tudi mesežiram. Tudi to je zastonj. Pol ure mesežiranja in Vesnine telefoniade po Ljubljani in njeni zvočniki so končno vključeni. In še pol ure klepetanja, pa je baterija v nad-telefonu prazna. Dovolj bo za danes, gremo ga filat, jutri pa naprej. Nekaj moram še narediti, potem pa preberem kakšno malenkost in Tonček lahko noč...

Hej, pa saj ne moreš verjamet! V tej divjini sredi ničesar lovim WiFi. No, če sem čisto pošten, ni sredi ničesar. Je sredi ribiških čolnov. Internet zastonj. SSID se imenuje 12 Gods Resort. Bogovi so z mano, ni kaj. Kar tako za hec sem probal, ker sem ga imel prej v vasici. Brez najmanjšega upanja na uspeh. Pa je bil uspeh! Nepričakovano darilo. Tako imam širokopasovni internet tudi na barki.

Peleponez

Ponedeljek, 21.07.2008

Lepo po dopustniško. Na kavico, po frišen kruhek (in kolaček), pa v trgovino... Pošpegam še v ribarnico. Ej, kakšne ribe! V dvomih sem, naj si kupim eno ali ne. Ne ljubi se mi kuriti roštilja samo zaradi ene ribe. Ampak, tako mamljivo izgledajo. Ne, ne bom! Vetra ni čisto nič, čeprav je za popoldan napovedan. In za jutri tudi. Samo par milj se premaknem, na sidrišče pred Methoni. Tam bo malo pihalo in bo bolj prijetno spat. Jutri pa z vetrom naprej. Tako ali tako moram danes zakuriti motor, da napolnim akumulatorje. Sedaj, ko imam frišno nafto. Mi jo je Grk pripeljal in zaračunal 53 litrov, čeprav je ni moglo iti v rezervoar več kot 40-45. Pa se ne mislim kregati. Je pač malo dražja...

Danes je ves čas telefoniada. Kakor, da so se vsi spravili name. Dopoldan imam še internet, ko izplujem in se premaknem pred Methoni, pa le še GPRS. In telefon. Do večera ni miru. Sedaj, ko imam tako super telefon mi srce ni dalo, da ga ne bi uporabljal. Zjutraj ob jutranji kavici v tisti kavarnici, ki se ponaša z napisom »WiFi zone«. Zastonj telefoniada je nekaj, kar sem si želel že kot majhen otrok v maminem naročju (pravzaprav, saj takrat je bilo zastonj, ko je še fotr plačal). In sem si rekel, zakaj pa ne bi uporabil SkypeOut tudi za pogovor s strankami. No, saj ni čisto zastonj, par centov na minuto je, pa vseeno malo v primerjavi s ceno mobilnih klicev. Pa pravijo lepo: »Nema đabe ni u stare babe« ali pa »Mal dnarja, mal muske«. To bi moral vedeti! Malo dela in potem konec. In sem hitro spoznal, da sem ga usral. Ko poklilčem še enkrat (za 56 centov na minuto, živela ona naša evropska komisarka!), so me najprej vprašali, zakaj je prekinilo. In kaj naj jim rečem? Halo, halo, nisem slišal, kako? Halo? No, saj nima veze, a mene slište zdej? Dobr, no kje smo že ostali? Pa sem se zmazal. Če bi zvedeli, da nisem v Ljubljani, bi jih pograbila panika in bi me klicarili vsake tri sekunde in sedemnajst stotink. Bi že kaj našli, da me pobarajo. Preden spet zveza pade... Telefoni vplivajo tudi na moje privatno življenje, če to lahko tako imenujem. Sosed je Američan pod nizozemsko zastavo in imava zanimiv pogovor (pot je začel v Izoli, pri nas), pa me zmoti telefon in je klepeta konec.

Do pred par dnevi sploh nisem imel časa (ali volje) za branje. Toliko je bilo zunanjih impulzov, da to enostavno ni šlo. Tista samica sredi morja (tu ni mišljena morska deklica, mišljena je ječa na barki) me je pa prisilila, da sem začel čas ubijati tako, kot ga običajni dopustnik ubija. Z branjem. Včeraj sem vandral naokoli, danes sem pa spet na vodi. Sidran v zalivu sicer, ampak sam na barki. Mislil sem iti z dingijem na obalo. V vasico na večerjico, pa je začelo pihati in bi bil v onem mini gumenjaku čisto moker, pošprican od valov. Strašen užitek je potem moker lesti po oštarijah! Pa še motor bi moral zmontirat, ker samo na vesla bi me še v Libijo odpihnilo. Tja pa ne morem samo z osebno, bi moral imeti pasoš s sabo, pa je spet problem. In sem se raje odločil za samico. In torteline v smetanovi omaki s koščki pršuta. In grško solato. Kaj sem bil tako kratkoviden zjutraj in nisem kupil rib, saj sem imel priliko!

In potem... Potem naredim nekaj (zame) čisto nerazumljivega. Vzamem DVD iz revije Monitor (revije imam še nerazpakirane od Katjinega obiska pred dobrim mesecem) in ga vtaknem v računalnik. DVD s filmom! In gledam in se čudim premikajočim sličicam! Sem mislil, da bo to trenutna muha, ki me bo minila po desetih minutah (dolgočasnega) filma. Pa gledam do konca. V enem kosu! Ok, ok, vmes slikam sončni zahod, da ne bo Vesna rekla, da nisem naredil nobene fotke. To je pa tudi vse. Še za pivo in čips nimam časa. In kakšen film je to? Dva tipa se pred dobrega pol stoletja vsedeta na motor in obredeta celo Južno Ameriko. Zanimive dogodivščine. No, vsaj zame so zanimive. Nekaj mesecev traja vse skupaj in film je posnet po njunih dnevnikih. Enega teh dveh mojstrov pozna skoraj vsakdo iz naše generacije. Ernesto Che Guevara.

Torek, 22.07.2008

Še en dan, ki si ga bom krojil sam. Malo emajliram, malo čistim barko. Nikamor se mi ne mudi. Ampak, veter se dviga. Grem. Lepo počasi ob obali, vetra je precej, pa je čisto krmni. Sem med otoki in tu ni vala. Na takem morju gre tudi s krmnim vetrom. Vala je kot na Blejskem jezeru. Samo glavno jadro imam. Pa okoli rta proti Kalamati.

In potem... Digitalno. Veter crkne digitalno. 5 Bf in potem na desetih metrih 0 Bf. Motor me zvleče do prve plaže, slabo miljo stran. In se kopam in kuham in jem in pijem in ... in ne počnem nič! Kakor je prej veter odšel, je sedaj nazaj. Dobro, počasi pospravim stvari in gremo dalje. Še nekaj napišem po mejlu, saj se mi ne mudi. Pa izplujem in dvignem glavno jadro in ko sem hotel dvigniti genovo... Digitalno. Ne me basat! Počasi gremo dalje na motor in se oziram naokoli. Četrt ure in nato spet. Digitalno. Ampak, tokrat iz druge smeri. Točno iz nasprotne, kot prej. In tako traja pol ure in potem, jasno, digitalno. Pa še deset minut brezvetrja in digitalno – spet iz druge smeri. In vsi ti vetrovi so tam nekje 4-5 Bf, to niso »udari olujne bonace iz svih smerova«. Neverjetno, kaj takega nisem še nikoli doživel. Letim proti sidrišču kot sneta sekira in ravno tuhtam, kako bom najenostavneje snel jadra, ko ... digitalno. Popolna bonaca. Sidram se in čakam od kod po potegnilo. Zaenkrat še ni. Za ponoči imam napovedan veter največ 4 Bf, samo kdo bi vedel, po vseh teh današnjih obratih. Sidran sem dobro. Zabetoniran v dno. Vsaj 40 metrov verige na 4 metrih globine v blatno peščeno dno bi zdržalo 12 Bf! Prej bi mi jambor odpihnilo, kot sidro izruvalo.

Jutri pa v Kalamato. Vesna pride tudi tja. Danes je v Atenah. In jutri ne bo več dan, ki bi si ga lahko krojil sam...

Sreda, 23.07.2008

Čista bonaca. Čakam uro, dve, tri, potem grem. Osem milj do Kalamate bom zmotoriral, kaj potem. Za pozno dopoldne je napovedan začetek močnega vetra in takrat ne bi rad pristajal. Še dve milji imam do marine in ... digitalno. Ne morem verjet. 5 Bf iz ničle! Traja natančno dve milji. Ko pristajam crkne. Kako že se reče: sreča spremlja hrabre. Imam srečo, torej sem hraber. Tudi osebje je takoj pri meni in mi podajo lazy line in privežejo zadnje štrike. Ko odprem vodo, da si sperem roke, jo je konec. Natanko iz marine na Malti do marine v Grčiji mi je trajala. Do metra natančno od ene možnosti za točenje vode do naslednje! Spet sreča. Sosedje so Francozi, ampak ti znajo odlično angleško. (Sreča?) Malo še poklepetam z njimi, ko je pri meni luški kapetan. Keptn? To sem jaz, ve se. Vat-fleg-is-det? Slovenska zastava je, a se ne vidi? Is-slovenii-in-juropijen-junjon? Pa ne že spet?! Ja, je, to sem jim že na Pilosu razložil. O-ju-enter-in-pilos-šou-mi-jor-pejprs-from-pilos. Kakšni papirji, nobenih nisem dobil. Ah-gut-den-of-kors-slovenii-is-in-juropijen-junjon. No tako, če ne pokažeš papirjev, si Evropejec, sicer pa nisi. Zanimiva logika.

Pa spet izpolnjevat papirje v kapitanijo (a so Grki kaj v žlahti z Arabci?) in potem na zasluženo pivo. Preverim še, ali mi internet na barki dela in potem malo naokoli. Internet dela, ampak jaz sem lačen. Najprej na kosilo. Prijeten oštir, korektna hrana, lokacija v marini in nizke cene se mi zdi zmagovita kombinacija, da se vrnem še kdaj. Potem pa še na špancir. Sproti preverjam, ali se da kje švercat na net, pa ne gre. V vsakem trenutku je na voljo več omrežij, vedno drugih. Večinoma so odprta, na nobeno pa ne morem. Vsaj dvajsetkrat sem poskusil, pa ne gre. Potem pa nič! Če bi kdo imel odprto še zame, bi mi prodal pir, tako ga pa ni. Kakor želijo. Ej, sem jih kaznoval, a?!

Vesna pride ob sedmih. Lačna in utrujena je, jaz pa z glavobolom še bolj našpičen. Zbudi me iz rahlega dremeža, da ji primem boršo – ali kaj vem kaj. V tistem trenutku zadnja stvar, ki me zanima. Odlična prilika za prepir. Pa se nekako le skulirava, vsak nekaj pojeva – ona hrano, jaz tablete proti glavobolu – in potem je bolje. Čakam na telefonski klic, ki ga, jasna stvar, na koncu ni bilo. Ob devetih zvečer se le spraviva na suho in potem malo vandrava po Kalamati. Nič posebnega. Verjetno bom kmalu pozabil to mesto.

Četrtek, 24.07.2008

Najprej preskusim novo Navionicsovo kartico. Na tisti, ki jo imam iz Portoroža ne delajo v redu karte za severno Egejsko morje in vzhodni Mediteran. Ta bi morala biti v redu, pravijo. In tudi je. Še dobro, da sem čisto slučajno pred dnevi, ko mi je bilo dolgčas, hotel pogledati, kako so narisana turška sidrišča. Vesna je iz Ljubljane lahko to tik-tak uredila, sicer bi pa spet DHL pel ali pa kak drug kompliciran način.

Spet bo treba k frizerju. Nazadnje sem bil pri Francozinji na Korziki. Več kot mesec je tega. Ko zjutraj iščem pekarno, najdem frizerski salon. Tole bo zame. No, najprej lepo pozajtrkujem, potem pa na striženje. Punca zna grško in nekaj malega angleško. Nekaj malega angleško pomeni, da zna reči »ok?«, in če ji odgovorim »ok.« me čisto vse razume. To sploh ni tako slabo. Spet mi ni treba razpravljat o vremenu. Vesna je bila včeraj pri frizerju v Atenah. Ni imela te sreče, kot sem jo imel jaz. Očitno ni dovolj hrabra. No, ali pa frizerka ni imela te sreče, da bi lahko strigla v tišini. Vneto sta klepetali ves čas striženja. Frizerka je govorila - slovensko.

Zunaj vleče, ne gremo ven. Tukaj pa tudi ni kaj pametnega za početi. No, lahko se obnašava po dopustniško: hrana in jedača. In nič dela. Popoldne greva še v bližnji market po robo in jo z vozičkom pripeljeva na barko. Dvema vozičkoma, če sem natančen. Do vrha naloženima! Za sto evrov sva preskrbljena najmanj za naslednjih štirinajst dni. Ok, kruh, in podobne stvari, ki morajo biti sveže, bova nabavila sproti, ostalo pa je.

Ob osmih zvečer pa na delo. Tako kakor je včeraj internet delal brezhibno, mi ga danes biksa. Dve uri se trudim narediti nekaj, kar bi bilo v normalnih pogojih narejeno v desetih minutah. Ceha svobode?

Petek, 25.07.2008

Pod tuš, po kruh in gremo. Prej še speremo barko. Spet je vsaj od saharskega ali kaj vem katerega peska. Zdaj mi gre pa to res že na živce. Naša zastava, ki bi morala biti bela, je že čisto rjava. Kot bi si kdo kaj obrisal z njo! Pa ne verjamem, da bi se za tako početje kdorkoli trudil plezati na jambor...

Veter je. Začneva s polno genovo in enkrat krajšanim glavnim jadrom. Končava pa brez genove in dvakratno pokrajšanim glavnim in komaj čakava, da se skrijeva v zavetje. Od Kalamate do rta na koncu polotoka Mani sva imela krmne vetrove in veter sploh ni bil problem, le val. 6-7 Bf vetra pač naredi svoje in če dodam še, da se je val odbijal od previsne skalne obale je predstava popolna. Prvič sem doživel, da se je barka postavila po valu tako strmo navzdol, da se je s furlexom zarila v val pred njo. Tole ni več zabavno, takole divjanje lahko postane nevarno za lupinco, klase B, kot je naša. Težava je le v tem, da nimam več kaj sneti. Na srečo je rt tukaj in za rtom bo morje mirno.

Morje je bilo mirno, so bili pa zato refuli. Do 8 Bf (40 vozlov) sem nameril. Če naju je prej zalivalo od zadaj (kar redko lahko doživiš), naju je daj dobesedno pralo od strani in spredaj. Še glavno jadro je bilo mokro do vrha, da ne omenjam Vesnine nove frizure. Ok, moje tudi, samo moja je narejena tako, da se lahko zmoči. Po morju se je nemalokrat vlekla neprosojna meglica vode, ki jo je dvignil veter. Višja od našega jamborja je bila. Na srečo, nismo bili nikoli sredi tega dogajanja. Vetrovi tam so sigurno dosegali 10-11 Bf. Ok, to so refuli, ki niso tako nevarni. Refuli pomenijo nevarnost po moči, ne po energiji. Moč gre pa z drugo potenco hitrosti vetra, ne s tretjo, kot gre energija. Saj zato je burja na Jadranu tako silovit veter, pa nič kaj nevaren (če res ni ekstremna), po drugi strani pa se vsi bojijo (bistveno šibkejšega) juga. Jugo ima neprimerno daljšo časovno komponento in neprimerno višjo energijo. A vseeno. Takega vetra kot danes na vsej letošnji plovbi še nisem imel.

Sidrišče Porto Kaiyo je lepo zaščiteno z visokimi stenami naokoli, nobenega vala ni. Je pa kljub temu še vedno veter. Še na zaščitenem sidrišču merim refule s po 6 Bf vetra. To je veliko, zelo veliko za varno sidrišče. Spustiva 50 metrov verige na 5-6 metrih. To bi moralo zadoščat. Potem pa na roštilj in na dobre stare čevape. Kako prijajo po tej plovbi! Bilo je pa malo triki vse skupaj zakuriti in nato speči. Tako v pavzah med refuli je treba na hitro narediti, kar se da, potem pa pokriti vse skupaj in čakati na naslednjo pavzo. In upati, da se vmes ne zažge.

Sobota, 26.07.2008

Ponoči se je veter malo umiril. Tale »malo« je relativen pojem, še vedno ga je bilo 4-5 Bf. Na sidrišču. Glede na to, da sva dobro sidrana pa ni težav s spanjem. Vsaj jaz jih nimam. V sprednji kabini se dobro sliši veriga in je bolj burno, ni pa preburno.

Sem pa zato imel zanimive sanje. Ponavadi se jih ne spomnim, te sem si pa živo zapomnil. Ponoči vstanem in grem... no, saj se vem, kam gremo desci scat. Pogledam še malo naokoli. Vse pod kontrolo. In zaspim nazaj. Ne mine deset minut, ko se spet zbudim. Smo že tik pred peščeno plažo na nasprotni strani zaliva (v smeri, kamor vleče veter). Brez verige in brez sidra smo ostali. Prižgem motor in se grem vezat. Hej, kaj hudiča je sedaj to? Zakaj se nisem že včeraj vezal, če je pomol v zalivu? Ta podatek me očitno tako zmede, da se zbudim. In ugotovim, da smo še vedno varno sidrani in da veter še vedno neusmiljeno zavija naokoli. Izgleda, da le nisem šel spat tako brez skrbi, kot bi si želel. Junak pa tak!

Do Githia imava 20 milj, v zavetrju polotoka Mani ne bi smelo biti prehudo. Pa le ni tako. Precej zoprni so neprestani refuli. Posebej še prva tretjina poti, kjer veter dobesedno niha med 1 in 7 Bf. Zato je pa v Githiju popolna bonaca in pristaneva povsem mirno. Pristaneva. Ti je pa tudi vse. Že čez četrt ure začne pihati in piha vse do večera. Močno piha! Smo pa dobro zvezani in danes ne gremo nikamor več.

Zmenjeni smo z Anito, da se dobimo na pomolu. In se. S časoma se mi je nabralo različnih vrst piva in se odločim, da jih ponudim za pokušino. Iz vseh držav, kjer smo do sedaj pluli. Otroci dobijo brezalkoholno, Anita malo in Igor veliko. In tako naprej. Enemu pivu sledi drugo, temu tretje. Sedemnajstemu sledi osemnajsto. Osemnajstemu pa – poroka. Po starem pomorskem pravu je namreč kapitan predstavnik svoje države in lahko opravlja tudi take stvari, kot je poroka. In tako je Tonček postal matičar. Vesna pa uradni fotograf. V glavni vlogi pa sta seveda Igor in Anita. In prstani. Igor jih je imel že pripravljene. Pravzaprav so bili vsi že pripravljeni (Igor s prstani, Anita s srcem in Vesna s fotoaparatom), le jaz ne. In sem malo improviziral, pa vse skupaj ni bilo kot bi si želel. Sem že toliko star, da rabim kakšen dan (in noč), da pripravim in prespim scenarij. Škoda, da mi ni pred tednom ali dvema potegnilo in bi malo razmišljal. Časa sem imel na pretek. Kakorkoli, ne glede na vse, je rezultat enak. Sedaj imam sedem pijateljic: Anito Magister, Leo Magister, Anito Zalar, Leo Zalar, pa Anito Leo Magister, Anito Leo Zalar in Anito Leo Magister Zalar. Ornk klapa je to. Da ne bo kaj narobe sem v imeniku v telefonu popravil na najdaljšo varianto. Smo pa vseeno malo čudna združba ljudi. Nevesta v minici, ženin z aranžerskim trakom namesto metuljčka, zapisničar piše s flourescenčnim zelenim flomastrom, matičar pa poroča s pipo v gobcu. Če bi nas kdo opazoval, bi iz dogajanja in pojavnosti težko izluščil, kakšne usodne stvari se gremo.

Popijemo še flaško slovenskega vina in flaško grškega ouza. Pa še kakšno pivico zraven. In na večerjo. Vsak po svoje naročam pijačo (vsak naroča za vse!), rezultat pri Grkih je poznan. Miza se šibi pod težo vseh možnih vrst vina. Tudi prav, ga pa popijemo. Kaj se pa zamudimo! Na koncu sledi najbolj delikatna stvar. Priča naj bi plačala večerjo. No, tu se bojim težav. Pa jih ni kaj dosti. Očitno je nevesta še malo v šoku in nima energije za ukvarjanje s tako nepomembnimi stvarmi, kot je plačilo večerje. Svadba se kar kmalu konča. Matičar podleže bremenu dela (in alkohola) in se odpravi spat. Mislim pa, da so tudi ostali zelo zadovoljni s to potezo...

Nedelja, 27.07.2008

Brez glavobola. Zanimivo. Po tolikem mešanju. Očitno je tako, da če mešaš, moraš mešati zares. In kot je nekoč rekel Jure: če piješ zmerno, lahko piješ v neomejenih količinah. Pa se dobimo na kavici. Na kapitanijo moram. Včeraj se je mimo pripeljal (peš menda res ne bo hodil) luški kapetan in mi naročil, da pridem na kapitanijo narediti papirje. Jutri, je rekel. Najbrž zato, ker naslednji dan on ne bo v izmeni. In vandrava z Igorjem na kapitanijo. Tako je daleč, da je treba vmes na pivo, da si povrneva moči. Pa spet izpolnjevanje vseh teh silnih papirjev in na koncu plačilo priveza (ki ni nič slabši, kot v kateri koli marini. Imamo vodo in elektriko in dostop na obalo. 1,48 evra na dan. Fer!

Danes bo prijeten veter. Gremo na kopanje. Končno začne dingi služiti svojemu namenu! Tami in Tina se prelevita v skiperje. Skiperje za dingija. V vsej svoji lepoti zaživi še blazina, rezultat mojega odprtomorskega lova in veselje je tu. Za otroke. Za mene je veselje pogled na roštilj in na ribice na njemu. Sploh pa zato, ker sem jih sam ujel. Brez vrhunskega ribiškega pribora, kar z roko. Že očiščene! Vesni so namreč padle nazaj v morje... Vsako tele ima svoje vesele – ali tako nekako. Malo še zaplavamo in lepo počasi nazaj. Dingija kar za sabo vlečemo. Tudi to moram enkrat poskusiti. In gre. Pravzaprav gre s precej manj težav, kot sem se bal.

So pa zato zvečer težave z včerajšnjo nevesto. Toliko se je le že spustila iz oblakov poroke, da je končno opazila, da ni plačala večerje. No-go! No, saj to poznamo. Rezultat prepričevanja mi je v naprej znan. Tu vedno izgubim. Enostavno nimam dovolj močnih argumentov. Drugič se bom raje stavil z njo, to mi gre bolje...

Pade še kilca al pa dve vinca rujnega in pa ogromen giros. To je edini fast food, ki ga jem. Pravzaprav ga obožujem. Le, da sta bila tokrat na sporedu dva ogromna girosa! Za ceno 3,5 evra. Enega komaj pojem, drugega začnem jesti le še iz ponosa. Samo, kar je preveč, je preveč! Tale ponos mi je dal po nosu. Ni variante, da bi ga pojedel. Jutri je še en dan.

Ponedeljek, 28.07.2008

Sedaj imamo novi sesalec (Igor in Anita sta ga pripeljala iz Ljubljane, poleg še nekaj stvari). Imamo tudi elektriko. Izpolnjeni so vsi delovni pogoji. Ko to takole plaho omenim Vesni, mi mirno odgovori, da zelo intenzivno razmišlja v tej smeri. Kaj, ko bi od ideje prešla k dejanjem? In pride. Barka se po dolgem času spet sveti. Pa še en dopustniški dan. Zame sicer delavni zjutraj do desetih, enajstih in še eno malenkost vmes, pa nič ne de. Sledi kopanje pa vožnja z dingijem. In požrtija z roštilja. Danes je na sporedu meso. Dvakrat se sidramo, pa v celem dnevu nismo naredili več, kot dve milji. Naj si nas Githio ogleda, kako trpimo...

Pri luškem kapetanu se ustaviva z Vesno, da bi plačala privez še za en dan. Tistih 1,48 evra. In končno - pametna duša. Malo se sicer še popraska okoli ušes, potem pa le izdahne, da je za vse ceneje, če kar ostaneva in nič ne plačava. Res je!

Še malo naokoli, na pijačko in na klepet. Kelnerca je eksemplar. Strašno si je všeč in najbrž je tako zaljubljena, da vsa naročila pomeša. Načeloma bi bil to vzrok za slabo voljo, pa doseže ravno nasprotno. Prav fletno se smejimo na njen račun. Je že tako, da je v naši družbi osem žensk in le dva moška. Zmagovita kombinacija za opravljanje. Še slovo in spet bova sama. Saj Githio je čisto zanimiv, samo po treh dneh ga je pa tudi počasi že dovolj. Dvajset let je, odkar smo bili prvič tukaj. Githio je bilo prvo mestece v Grčiji, kjer sem dopustoval, zato ima v mojem spominu in srcu še poseben pomen. V teh dvajsetih letih pa sem prevozil in preplul že praktično celotno Grčjo. Skoraj je ni vasice, da je ne bi poznal. Ni veliko Grkov, ki bi svojo deželo poznali bolje od mene. Githio je ostal tak, kot je bil pred dvajsetimi leti. Takrat je bilo to precej zanemarjeno mesto in takšno je še danes. Enake gostilnice, enaki hoteli, enake trgovinice. Še dva kioska na koncu (enakega) pristanišča sta postavljena na isto mesto, kot takrat in prodajata enake stvari. Vključno z možnostjo telefoniranja. Sedaj, v dobi 3G. Nostalgija me daje...

Torek, 29.07.2008

Nostalgija gor ali dol, gremo novim zmagam naproti. Nimava še ideje kam, nekam v smeri proti Kreti. Dingija vlečeva kar za seboj, vetra ni napovedanega kaj prida, morda bo pa brezvetrje prav prišlo, da se sidrava in kopava. Nekaj časa res poje motor, potem vleče prijeten veter, ki kar naenkrat obrne. Opala, krajšamo. Načrt je sedaj enostavnejši. Do Elafonisosa se zapeljeva. To je prvi otok s sidriščem zaščitenim pred današnjim vetrom. Dingija v takem ne moreva vleči za sabo. Motor bo treba sneti in čolniček potegniti na palubo.

Rečeno – storjeno. Potem še kopanje. Kakšna voda! To bi se moralo imenovati Modra laguna in ne ono sranje na Malti. Turkizno morje vabi, da se mu kljub močnemu vetru (ki ni ravno prijeten za kopanje) ni moč upreti. Po kopanju pa dalje. Za čez noč tukaj definitivno ni za ostati, je le preveč odprto na veter. Saj, vala ni, veter je pa vseeno premočan. Dvakrat skrajšam jadra že na sidrišču. In – saj ne morem verjet – samo da jih dvignem, veter crkne. Ničla! No, saj kasneje se spet dvigne, ga pa še zdaleč ni za dvakrat krajšana jadra. Je pa morja zato ostalo od prej ogromno. Neprijetna vožnja do Kithere, kjer ni pametnih privezov. Upava, da bova kaj dobila. Saj ni gužve, kaj se bo že našlo.

Pa ni bilo tako. V luki je trajekt zvezan s springo preko celega pomola. Ribiči že gredo pod štrikom, ki je par metrov nad morjem, kaj naj pa jaz s svojim jamborjem? Je še en pomolček, kjer so pa sumljive globine in koj na začetku na svoji barkači mojster ribolovec, ki na vprašanje, če se da tu vezati z mrmranjem in pogledom da vedeti, da nekako nisva najbolj zaželjena. Bova pa na sidru, kaj bi drugega. Vasica tukaj tako ali tako nima kaj drugega, kot par gostilnic in en ali dva cimerfraja. Taxi bi morala na nek način najti, pa še noč je že skoraj tu. Jutri.

Kreta

Sreda, 30.07.2008

Zjutraj je veter. Na obalo z dingijem ni najboljša ideja, bi bila čisto mokra. Okoli otoka na drugo sidrišče nama tudi ne diši. Do Krete je dobrih 60 milj in če greva takoj, bova do mraka pristala. Greva.

Vetra je za dvakrat krajšano glavno jadro in za tretjino genove. Pa sva kljub temu mokra od glave do peta. Smer Khanija na Kreti. Hitrost plovbe je vzpodbudna. Preko 6 vozlov v povprečju. Dve uri pred nočjo sva na cilju. Spet srečava plavajočo blazino, samo pri šestih boforih je res ne grem lovit.

Vhod v luko brani nov valobran, ki se je v nekaj letih, odkar so ga postavili – potopil. Namesto njega so sedaj to čeri, na katerih se valovi veselo penijo – in gredo dalje. Privez je tako zanimiv zaradi okolice, ni pa dober zaradi zaščite. Val se vali zunaj na morju, v luki pa njegovi odboji. Ni nevarno, je pa moteče. Jaz na obvezno pivo, Vesna na obvezni klepet s sosedom. Oba, seveda, po obveznem tuširanju. Sosed je Američan, ki živi in dela na Novi Zelandiji. Ko ga rutinsko pobaramo, če ve kje je Slovenija, je odgovor strumen: seveda, moja firma ima predstavništvo za Elanove barke. No, krasno.

Pa na večerjo. S prvo oštarijo, ki jo izbereva, je križ. Najprej naju hočejo posadit za eno čudno mizo. Pa se zmenimo, da tako ne bo šlo. Potem je težava s hrano. Naročiva girice in kalamare, dobiva mešane ribe, školjke, kozice, ... Vse, le giric ne. Pa sva lepo naročila in sem prepričan, da naju je natakar tudi lepo razumel. In ko ga pobarava, da to najbrž ne bo prav, takoj vidim da je vse skupaj nateg. Postane agresiven v stilu »to žri, pa tih bod, če ne te na gobec«. O-la-la! Imava še eno izbiro, pravi, da vse skupaj pustiva in samo plačava. A-ja? No, tole se pa zanj ne bo tako enostavno končalo. Lepo vstaneva in do šefa, ki mu Vesna mirno zaupa neizpodbitno dejstvo, da odhajava. Da pač nisva bila postrežena, kot sva naročila (in kot sva navajena kjer koli po svetu pač že vandrava). In da niti v sanjah ne misliva karkoli plačat. Da pa ni vse tako črno za oštirja, mu ponudi še eno možnost (kot jo je kelner nama). Da odpusti kelnerja. In odideva. Sicer sva pa na Kreti in to ne bi smelo biti nič čudnega. Prebivalci Krete se imenujejo Kreteni, ali tako nekako.

Malo naprej je še milijonosemstodvainšestdesettisočtristopetindvajset oštarij in brez težav se lepo najeva tega, kar želiva. In popijeva v miru svoj ouzo. Še sprehod po Khaniji, ki je živo mestece z množico trgovinic, lokalčkov, življenja. Prijetno popestrilo po Githiju. Ura je skoraj ena, ko se odpraviva k zasluženemu počitku. Plovba ni bila tako nedolžna, kot je izgledala. Čutim noge in roke. Vesna tudi.

Četrtek, 31.07.2008

Odpraviva se po rentiča. Pa naju vmes nekaj zamoti in grem jaz po električni podaljšek, Vesna pa po knjigo o Kreti. Podaljšek dobim v refuzi in se ga namenim takoj sestaviti. Pa ne gre. V kafiču pred barko je Vesna že v pogovoru z drugim sosedom. Američanom. Dve leti in pol je že na poti. Odvetnik, ki mu v službi plačajo, samo da ga ni tam. Tako pravi. In če tako pravi, potem je najbrž vse to res. Še en tak penzionist, kot jaz. Tudi starostno. Predelamo vse živo, na koncu še par krepkih čez Buša. Nama gospod Amerikanec malo zavida slovensko poreklo. V severno Afriko si kot Američan ne upa. Skozi Sueški prekop, pravi, bo šel samo, če novembra pri njih zmaga pravi. Še na Malto ne more. No, to zato, ker ima s seboj kužita. Ti pa tja ne morejo. Ga potolažimo, da ni veliko zamudil. Morda kakšen štrajk, kaj drugega res ne. Klepet ob kavi kar traja in traja. Ne pusti, da plačava (je kaj v navezi z Anito?), pa za kompenzacijo ponudiva slovensko pijačo zvečer. Dogovorjeno.

Ura je tri, ko sediva v puntu in se odpeljeva proti zahodu. No, ta punto vsaj dela, kot je treba. Nazadnje sva imela tak avto na Sardiniji (za dvojno ceno tega tukaj), pa je bil motor tako švoh, da sem imel na izbiro: ali se premikam ali se hladim. Oboje tam brez muke ni šlo. Tale tukaj je OK. Baje so na zahodu Krete lepe plaže in krasna pokrajina. Tako piše v knjižici in tako pravijo na infotu. No, pa da vidimo. Plaže so čisto spodobne (in nič kaj dosti več, kot to), pokrajina pa... No, pokrajina ni za moje oči prav čisto nič lepa. Sama hribovita golota. Obupno. Če k temu dodam še cesto, ki se lahko po ozkosti, luknjavosti in ovinkih kosa samo še cestno infrastrukturo na Korziki, je užitek popoln. Tako popoln, da iščeva le primerno oštarijo za večerjo, potem se po najkrajši poti vrneva nazaj na barko. Saj, nekaj fotk Vesna uspe narediti, celo eno jamo sva si šla pogledat, to je pa tudi vse.

Je pa zato povratek v Hanio dolgotrajen. Zadnje tri kilometre se voziva eno uro. Skupaj z iskanjem parkirnega prostora, ki ga končno najdeva v zakotni ulici, vsaj četrt ure peš od pristanišča. Take gužve nisem srečal že od Neaplja pred desetimi leti. In takih šoferjev tudi ne! Pa naštimat elektriko in odgovorit na mejle. Je sosed med klepetom dopoldne omenil, da lovi internet na barki. Takrat sem poskusil s telefonom, pa ni šlo. Probam še z računalnikom in – glej ga zlomka. Izgleda, da bomo imeli net zastonj na barki.

Petek, 01.08.2008

Zaspala sva. Privez res ni kaj prida. Celo noč naju je rolalo in potem barko cukne, ko se štrik zategne. Da skoraj padeš, če se ne držiš. In štrik takrat še malo zacvili, da je užitek popoln. Greva še malo z rentičem. Tokrat v hribe. Sosed me že čaka, da ga začnemo pit. Sem mu včeraj rekel, da prestavimo na danes zjutraj, pa nisem računal, da me bo čakal. Prestavimo na tri popoldne, ko se vrneva.

Hribi so – kot hribi. Na koncu ceste (ki je spet ena izmed različic korzijskih cest) je planinski dom in od tam naprej peš. No, to midva ne greva iz dveh razlogov. Nimava časa in ne misliva plačevati dobrih petdeset evrov samo zato, da bova lahko hodila po hribih. Pri nas lahko to počneva zastonj. In tudi, če sem skromen, je pri nas lepše. Sem pa spet pozabil na barki dve stvari. Daljnogled in GPS. Sem namreč postal pravi vojažer z Jankovim daljnogledom. Končno si lahko kaj ogledam. Moj je premajhen za karkoli resnega, tisti na barki pa ne dela že od vsega začetka. GPS bi pa rabil zato, da bi vedel na kakšni višini smo. Vesno ta podatek strašno zanima. Pa gre tudi brez tehnike. Tam okoli 1227 m nad morjem smo, povem. Tako, na palec, še dodam. Po občutku. In po tem, kako gosta je tukaj še atmosfera. Ker me pozna, besno išče kakršno koli tablo s tem napisom, pa je ne najde. Ni je. In naj se še toliko trudi z iskanjem, je ne bo našla. Podatek sem prebral v vodiču...

Sledi ogled samostana. Dveh. Skoraj ogled, če sem precizen. V prvega ne greva, ker je vstopnina v cerkev in (kar je pomembnejše) je prepovedano fotografiranje. Principi so principi, četudi sva se do sem vozila dobre pol ure. Drugi je nova zgodba. Slabo uro peš hoje po vročem soncu je do tja. In malo več nazaj. Nazaj se gre v breg. Avto se pusti na vrhu hriba, samostan je ob morju. Vesna sicer nekaj časa hodi, pa se kmalu obrne. Jaz se (v japankah) obrnem zelo zgodaj.

Ob pol štirih sva pri barki. Potem pa na kapitanijo povprašat, ali so morda jutri na sporedu strelske vaje. Okoli rta, kjer misliva pluti, od časa do časa enostavno zaprejo morje v 20 milj širokem pasu. In streljajo. Takrat – menim – ni pametno biti tam. Niti ni prijetno, če te kdo opazuje (četudi za trening) skozi petelina. Še manj pa, če mu prst slučajno trzne. In si lahko ognjemet ogledaš čisto od blizu. Zadnjič v življenju. Pa na kapitaniji ne vedo. Jutri ob sedmih naj povprašava. Takrat bodo vedeli, če bodo. Sicer pa te itak obvestijo po VHF na 12 kanalu, če pluješ tam, kjer ne bi smel. Kako gre že tista zgodba s plani?

Z netom sva zadovoljna. Popoldne je namenjeno prenosu podatkov, večer pa klepetu s sosedom. Levi, George, odhaja zgodaj zjutraj po dveh tednih, desni, Bernie, odhaja čez nekaj dni. Da bo tukaj vsaj en mesec. George ima dedka iz Krete, Bernie se piše Kriti. Vsi so nekako povezani s Kreto. No, midva nisva in bova izplula po treh dneh. Se je pa zato nivo žganja v steklenici spet malo znižal.

Sobota, 02.08.2008

Hania je prijetno mestece, jo imam pa vseeno počasi dovolj. Sinoči sva z Bernijem (Američan s čopom in kužatom) spila za lahko noč vsak po dva ringlojevca, pa je bila noč čudežno mirna. Zjutraj še obveznosti: kavica s sosedi, Vesna po frišen kruhek in kolaček, jaz natočim še vodo in – adijo. George se je včeraj malce bal, da imamo prekrižani sidri. Izpluti je nameraval ob petih, ker gre na Santorini in do tam ima 90 milj. Jasno, da ni. Ob pol petih so ga zbudili grški sorodniki in potem je bilo na sporedu poslavljanje do sedmih. In sem bedel z njim in čakal, da vidim, kaj je s sidri. Panika je bila odveč. Na srečo.

Z vetrom sva imela cel dan križ. 2-3 Bf krmih vetrov je za našo barko v valu, ki je se vali od zadaj premalo. Rolanje je bilo prav neprijetno. Še val je bil del poti zmešan. Odbijal se je od skalnatih pečin, pred katerimi smo pluli in tako smo imeli veliko morja in malo vetra. Najbolj zoprna kombinacija.

Sidrava se v zalivu, samo toliko da prespiva. Jutri takoj naprej. Zaliv ni kar tako. Ok, zaliv je običajen z množico hotelčkov in nekaj peščenimi plažami na gosto posutimi z ležalniki. Ime je pa nekaj posebnega. Imenuje se Bali. Pa naj še kdo reče, da Tonček še ni jadral na Baliju! Pred vetrom (ki ga je tako ali tako malo) sva dobro skrita, pred valom (ki ga pa ni tako malo!) pa ne. Ponoči bo na sporedu rolanje!

Nedelja, 03.08.2008

Tako je tudi bilo. Ob svitu samo kavica in adijo Bali. Vetra je danes več. No, verjetno ga je več zato, ker sva na drugem koncu otoka. Kakorkoli. Prijetno jadranje s polkrmo bo to.

In tudi je. Tam okoli 50-60 milj je v načrtu. Na tretjini poti je otok Dhia. Nenaseljen, nekaj milj dolg otok nasproti Irakliona. Z nekaj sidrišči. Eno bo naše. Samoten zaliv na samotnem otoku. Turkizno morje samo za naju. Če bi bila še okolica lepa, bi bilo že kičasto. Okolica zaliva je grška. Mešanica plastične emabalaže in kamenja. Še grmovje ne raste. Nekaj borne trave, to je vse. Je pa zato na koncu zaliva vikendica. Vikendica prav posebne vrste. Verjetno je od popa. Vsaj po tem, da je naokoli vse polno križev in kapelic, bi lahko tako sodil. Kakorkoli, vikendica je v votlini s pogledom na morje. Tam je (poleg križev) še omara in nekaj plastičnih stolov. Pa paleta, verjetno za mizo. Lastnika ni, zato si zaliv lastiva sama. Ko sva prihajala, je ena barka ravno izplula. In ko midva odhajava, pride nova pošiljka. Skoraj tako zastavo imajo, kot midva. Rusi so.

Veter se počasi dviguje. To sem pričakoval in sem že na sidrišču naštimal prvo krajšavo. Pa sem jo kasneje tudi umaknil, ker ni bilo panike z vetrom. Panika se je začela kasneje. Nekaj milj pred današnjim etapnim ciljem. Dokler sva šla čisto z vetrom, je bilo še v redu. Brez genove se je dalo voziti 6-7 Bf s polnim jadrom. Resda »na ivici kaznenog«, pa vendar. Samo nekaj milj, si rečem, potem bomo za rtom in ne bo vala in bom lažje krajšal. No, za rtom morda res ni bilo več toliko vala, je bil pa zato veter. Veter! 9 Bf sva fasala v sunku. Barko je čisto položilo. Jadra sem skrajšal po hitrem postopku. Ne prvo, ne drugo krajšavo, snel sem jih! Do sidrišča je še 2-3 milje v veter. No-go! Vala sicer resda ni, so pa tako neprijetno močni refuli, da tako ali tako z jadri ne bi šlo. Tole »v veter« pa pomeni le eno: na sporedu je žehta. Najine sveže majice so po minutki polne soli.

Sidrava v laguni. Tako se imenuje čisto zaprt zaliv. Ogromen je in cel primeren za sidranje. Nekaj milj dolg in kake pol milje širok s konstantno globino par metrov. Idelano. Če ne bi bilo refulov. Bova pa vso verigo spustila, saj imava prostora, da se lahko delava norca. 60 metrov na 3 metrih globine bo definitivno dovolj!

Ponedeljek, 04.08.2008

Noč je bila skoraj mirna, pihati je začelo malo pred svitom. 6-7 Bf so bili najmočnejši refuli. Pa ni bilo panike s sidrom. Tako je bilo zakopano v mulj, da ga je bilo težko ven potegniti, kaj šele, da bi samo popustilo. Motor v sidrnem vinču mu je bil komaj kos. Sem se že videl, kako to vlečem sidro iz mulja - na roko. Pa je na srečo pametni popustil.

Vetra je danes veliko. Tam nekje okoli 6 Bf, morda na trenutke 7. Na vsak način dovolj za dvakrat krajšano glavno jadro in čisto malo genove – krmni veter nas potiska do teoretične hitrosti. Med 6 in 7 vozli gremo skoraj ves čas. Oba bereva, avtopilot s tako malo jadri zmore ostalo sam. Sithia je dobrih dvajset milj stran in to je zadnje pristanišče na Kreti. Naprej danes ne bi šla, če ne bo nujno. V kanalu med Kreto in Kasosom je napovedanih krepkih 7 Bf. Pa še bočni veter je to za najino smer, ne bi bilo najbolj prijetnih 40 milj. Jutri naj bi bilo mirneje, tam nekje 5-6 Bf.

Sithia je kot Githio. Zaspano mestece z nekaj turizma. Ravno prav, da se čuti utrip in ne preveč, da bi bilo moteče. No, Sithija je precej lepša od Githija, ima krasno rivo z mandračem obraslim s palmami. In tam ni prometa. Pa še nekaj je tukaj, kar si velja zapomniti. Sithija je najjužnejša točka najine poti. Čisto malo, vsega 0,03 minute, južneje sva vezana, kot v El Jebhi v Maroku. Povedano drugače: slabih 50 metrov južneje. Oštarijce na rivi vabijo in pikilija in vino padeta takoj. WiFi kafič pa kasneje. Klepetamo, da crkne baterija. Pa sem jo napolnil, preden sva zapustila barko! Tale WiFi je pač energijsko požrešen. Če je klepet zastonj pa sploh!

Se je vseeno treba vrniti na barko in nekaj stvari postoriti. Pa kako me najdejo pobiralci parkirnine! Nisem še pet minut v kabini, ko je že tisti zoprni »Keptn?«. In spet jim je treba povedati, kakšno zastavo imamo in da je Slovenija v EU. Sicer me pa to niti ne čudi več. V teh krajih skoraj ne srečamo bark. Še domorodskih skoraj ni. Klasičnega čarter turizma, ki nam je tako domač z Jadrana pa sploh ne! V knjigi na kapitaniji je za avgust samo en vpis. Mi smo drugi. Ta-prvi je parkiran poleg nas. Ostalo so ribiči. Saj potem res ni čudno, da se ne znajdejo.

Zvečer pa še malo naokoli. Pijačka ob pipici se bo prilegla. Pa muzika je na pomolu. Lokalci so sestavili orkester, enih dvajset jih je. Bobnar je glavni, večji šov je naredil, kot dirigent. Plastične stole za občinstvo so postavili. Manj stolov je, kot je nastopajočih, pa še ti niso vsi zasedeni. Je pa zato publika naokoli po kafičih s pogledom na pomol. Tudi midva. Najprej se vsedeva v enega, kjer nimajo ničesar, kar želiva naročiti. Na vprašanje, kaj imajo, punca izdahne: viski. Imaš pivo? Ja. Daj mi Mithos. Ne, samo Heineken imamo. Bejš se solit. Viski in hajneken lahko pijem doma. Presedeva se v sosednji lokal in godba na pomolu je ob Ouzu in hobotnici prečudovita, ne glede na fušanje.

Dodekanezi

Torek, 05.08.2008

Zgodaj greva. Tale »zgodaj« je po srednjem korigiranem grškem času in pomeni okoli devetih zjutraj. Rada bi bila čim prej na Kasosu in tudi preliv med Kreto in Kasosom bi rad prečkal preden meltemi popoldne kulminira. Malo se bojim, da bova spet mokra do kože, kot na poti na Kreto. Pa ni bilo nič od tega. Tako lepega jadranja že dolgo ni bilo in ga najbrž ne bo kmalu. Dvakrat krajšano glavno jadro in temu ustrezno tudi genova sta ob 5-6 Bf iz polkrme pognala barko da je letela. In to brez slehernega napora. Vse je naredil avtopilot – celo v funkciji GPS track, ki je najbolj zahtevna. Vesna celo pot bere, jaz bolj ali manj dremam. Barka leti preko 8 vozlov. Po vodi okoli šest, tok od zadaj nama doda dobra dva. Lepa in umirjena plovba, pa izredno hitra. Krasno!

Namesto 45, sva naredila 35 milj, toliko je pot skrajšal tok. Tako sva hitra, da spremeniva načrt in se sidrava v zalivčku na nenaseljenem otoku nasproti luke Fri na Kasosu. Na sporedu je kopanje. Kaj bi djal, spet modra laguna. In roštilj. Le meltemi goni valove okoli ovinka in na sidru je precej rolajoče. Ni idealno, je pa to osvežujoča kopel na otoku, ki si ga ne delimo z nikomer. No, z nekaj kozami pa le.

Fri na Kasosu je majhna vasica, ki premore vse. Celo letališče ima in nekaj dnevnih rednih letalskih in ladijskih linij. Pa ne vem, če ima tisoč prebivalcev. In premore tudi pomol, kamor se zvežemo. Voda je, ko je, elektrika je bila, dokler se ni pokvarila in – WiFi je. Zastonj. Pa saj ne morem več verjet. Bolj, ko je luka bogu za hrbtom, večja verjetnost je, da bomo imeli WiFi. Izgleda, kot da bog ne mara interneta. Malo se sprehodiva, jaz na pivce za živce, Vesna na sproščanje po trgovinicah. Potem pa še v kapitanijo. Sigurno bodo spet kaj zanimivega pogruntali. Tako ali tako smo edini turisti z jadrnico na privezu. In pogruntajo. Paragonski blok za račune je popolnoma izpraznjen. Sklep je logičen. Ni treba nič plačat. Pa Vesna pravi, da ne rabi računa – da bi razrešila zagato in preprečila potencialni mednarodni konflikt. Samo red je red. Ni paragonskega bloka, ni računa, ni plačila. Tako je in pika. Ja, s policaji ni šale...

Zvečer pa malo naokoli. Prijetna zaspana vasica z nekaj čisto luštnimi tavernicami okoli čudovitega majhnega mandrača. Klepetava z Angležem in Islandčanko, živečima na Danskem. Odkod ta kombinacija nista znala povedati. Da pa sta zaljubljena v Kasos pa neštetokrat. Hočeta si tu kupiti hišo in se preseliti čez nekaj let, ko se upokojita. Pa jim je nočejo prodat. Po normalni ceni, seveda. Hišo s parcelo hoče za 35 jurjev, pa mu jo prodajajo za 70. Ti-ti poredni Grki, kako nezaslišano drago!

Nova luka, zgrajena okoli tega mandrača pred vsega skupaj nekaj leti že razpada. Neverjetno, kako to zanemarijo Grki. Plato, kjer pristaja trajekt je vinkl-vankl z razpokami in vse nekam visi. Več kot meter razlike je med nivojem na enem in drugem koncu. Betonski plato se očitno različno pogreza. Vezov je ogromno, tu sigurno ne ostaneš zunaj! Ni pa valobran dokončan in na zunanjih privezih je tako močno valovito, da so le pogojno uporabni. Skratka, novo in že po grško razpada. Škoda.

Sreda, 06.08.2008

Najprej malo naokoli. Nekaj sto metrov stran je naslednja luka. Prav tako prazna in prav tako zaščitena pred meltemijem. Tu zlepa ne bo zmanjkalo prostora. Pa še nekaj mi je strašno všeč tukaj. Naša barčica je največja v ogromni luki! Nismo več parkirani med dingiji. Potem pa po otoku. Imajo avtobus, ki vozi vsako uro. Krasno na prvi pogled. Ko pa bolj natančno pogledam, je to nekako mestni avtobus. Vozi skozi vseh pet vasic, ki so pa takole na kilometer narazen. V krogu. Razpršene po ne preveč strmem pobočju nad pristaniščem. V odročne kraje otoka vozi pa samo taksi. Pa nič, si pač ne greva ogledat samostana, drugega pa tam tako ali tako ni. Teh pet vasic pa lahko obdelava tudi peš.

In greva. Trikrat vmes naju prehiti avtobus. Vstaviva se na pijački, pa na sladoledu pa – v živalskem vrtu. Saj sem vedel, da ima ta otok vse, kar imajo veliki! To naj bi bila nova atrakcija otoka Kasosa, zaradi tega živalskega vrta naj bi turisti trumoma prihajali. Tudi zaradi takega (naivnega) mišljenja domačinov mi je otok prirasel k srcu. Res težko verjamem, da bi kdo priplul ali priletel samo zato, da bi otrokom pokazal kure, mačke in pse v živalskem vrtu. No, pa par nojev, araro in srno...

Prijeten sprehod je bil. Še bolj prijetno je sedenje v gostilnici nad mandračem in uživanje v popoldanski mezici in pijački. In se zgodi! V luko pripluje jahta. Taka, prava jahta. Primerjave s tistimi na Costi Smeraldi sicer ne zdrži niti v sanjah, je pa vseeno taka v dveh nadstropjih. Vsi domačini na teraso s fotoaparati v rokah. Kontekst za naslovnico novega prospekta otoka se začne. No, saj tudi sedanji prospekt je čisto kul. Tako, kot pomol, je bil financiran z evropskim denarjem.

Ob sedmih na fešto. Že med sprehodom naju je oštir določil, da to morava videti. Da taka fešta, kot jo naredijo oni, je pa nekaj neverjetnega. Nastopi so, potem se pa pije in je in pleše. Vse zastonj! Razumete? Vse zastonj. Za tole pivo na mizi morate plačati evro in pol, zvečer bo pa vse zastonj. Na vsak način morava tja. In greva. Tokrat z avtobusom in skupaj z družbo od sinoči (angleško-islandskim parom z danskimi otroci). Jasno, da smo edini tujci, še bolj jasno pa je tudi, da ob napovedanem času (sedmih zvečer) ni še nič. Izi-lajf. Naj bi bilo ob devetih. Do takrat pa v oštarijo nadaljevat klepet od sinoči. Niti ni tako slaba zamenjava za vaško veselico. Sogovorniki so razgledani in prijeten je klepet z njimi. Le popolnoma so razočarani nad Grki. Sploh niso uspeli kupiti hiše na otoku. Pa skoraj cel mesec so že tukaj! Zabava se ni začela niti ob devetih, niti ob pol desetih. In smo obupali. Oni morajo dati otroka spat, midva jutri vstajava s kurami. Škoda, vendar vse se pač ne da.

Četrtek, 07.08.2008

Oskrbiva se z vodo in adijo Kasos. Lepo je bilo, vendar mi gremo novim zmagam naproti. Karpathos. Nekje sva prebrala, da je pokrajina na otoku taka, kot v Afganistanu, vključno z infrastrukturo na letališču. Ko ga takole gledam z morja, ne morem drugače, kot da bi se strinjal. Veter je ugoden, le na zavetrni strani Karpathosa pričakujem refule. Naši akumulatorji so čisto prazni in motor je prižgan kljub vetru in jadrom. Teče v praznem teku in poraba je malo manj kot nič, hrup pa kljub temu ne. A nimam kaj, elektriko je treba narediti. Po štirih urah smo v Pigadhiji in – vsi privezi so polni! O-la-la. To je pa nekaj, na kar nisem računal. Lahko bi šla sicer na glavni pomol, tam je prostor, je pa zato tudi dobrih 5 Bf vetra. Tole ni zame. Pa tudi mesto naju niti v sanjah ne navduši toliko, da bi se sidrala in s čolničkom na obalo. Sami hoteli in instant turizem. Še ena luka je na tej strani Karpathosa dobrih deset milj naprej. Bova poskusila še tam.

Niti poskusila nisva. Luka je bila sicer prazna, vendar z razlogom, se mi zdi. Morje v sami luki je bilo belo, istrument za hitrost vetra na moji barki pa ni padel pod 30 vozlov. Nou-vej! Plan C, greva na Halki. Otoček, trideset milj od tod, v smeri Rodosa. Zvečer prideva. Pa se veter po milji ali dveh dvigne in krajšam genovo, glavno imam tako ali tako krajšano do konca. Pa še malo in še malo, da je skoraj ni več nič zunaj. 9 Bf ga je ratalo v nekaj minutah. Beživa z vetrom, drugega ne morem več narediti. Saj bo minilo, reful je. Kamor seže pogled, vse je belo. Je to res reful? Če je reful, mora nehati v minuti. Pa ne neha. Bežim z vetrom. Dvakrat me pri bežanju zaorca. Val zavrti barko za nekaj deset stopinj in jadra je preveč. Tako ne gre več! Ta barka je sedaj preverjeno neprimerna za vetrove nad 6-7 Bf. Tisto, kar sem slutil že ves čas, sem sedaj preveril v praksi. V veter in jadro dol. Potem pa bežanje s pol metra genove. Deset minut. In konec. Kot je narastel na 9 Bf (konstantno preko 40 vozlov!), tako je umrl. V minuti je padel na 4 Bf. Vseeno je to bil le reful. Refula, ki traja skoraj pol ure, nisem še nikoli doživel. Uči, dok si živ! Ali pa je bilo kaj drugega, kaj pa vem. Le to mi je jasno, da ni bilo prijetno.

Glavnega ne dam ven, dokler nisem vsaj pet milj od otoka. Ne bi rad ponavljal vaje. Veter je od zadaj in genova je čisto uporabna. Krajšam jo lahko, ne da bi obračal barko v veter, to mi je najpomembnejše. Ne glede na vse teorije se mi je spet izkazalo, da je rol glavno jadro boljše od tega semi baten, ki ga imam jaz. Lahko bi ga še pokrajšal in bi enostavneje in lepše speljal ono zadevo prej. Kot v veter (ki je glavni atribut proti rol jadru) pa je itak omejen z obliko trupa, ki onemogoča kar koli, ko se zunaj vali val. 60 stopij, kolikor lahko največ grem v veter, preden začne barka neusmiljeno nabijat v val, pa dosežem s kakršnim koli jadrom! Glavnega jadra ne dvignem niti kasneje, ko je že čisto jasno, da bo veter lepo konstantnih (in napovedanih) 5 Bf polkrme. Hitrost je tako ali tako na meji teoretične, hitreje ne bi šlo. Raje se zleknem v kokpit in malo zadremam.

Za Halki piše v mojem pilotu, da je privezov malo in da se lahko vežeš na pomol za trajekt – in ko pride (trikrat tedensko) se za pol ure odvežeš in potem nazaj. No, sedaj imajo tam čisto nov ponton in z vezanjem ni težav. Mi pa pride še kako prav 60 metrov verige na sidru, sidranje je v 15 metrov globoki vodi, do zadnjega metra je spustiva. Sploh opažam, da se podatki v mojem pilotu precej zastareli. Vse zadnje luke, kjer sva bila, pa tudi obe luki na Karpathosu, kjer se nisva uspela vezat, so prenovljene in podatki iz pilota ne držijo več.

Halki naju je navdušil. Vasica je pristna in – čeprav z vsaj deset gostilnicami in kavarnicami na rivi – še vedno deluje zaspano. Nobenega hotela! Turizem temelji na cimer-fraj sistemu, se mi zdi. Turistov je namreč po oštarijah vsaj petsto, če ne še kakšen čez. Nekje morajo spati.

Petek, 08.08.2008

Spet nov štos. Včeraj sva plačala privez, kot smo to navajeni iz Dalmacije. Ko prideš, ti pomagajo s privezom, potem kasirajo in to je zadnje dejanje, ko mojstre iz marine še vidiš. Pa se priključimo na elektriko. Nekaj časa dela in potem konec. Dobro, pa na drugi priključek, kjer še gori signalna lučka. Zjutraj tudi ta ne dela več. Po Vesnini inšpekciji (pri sosedih, saj kot rečeno, marina-boja ni nikjer) izveva zakaj. Enak sistem je, kot v Gibraltarju – prepaid kartico vtakneš in potem imaš elektrike, kot si jo kupil. Le da so nam v Gibraltarju to lepo povedali, pokazali in – prodali. Grki pa... No, Grki so nama prišparali par evrov. Elektrika, ki smo jo kurili, je očitno ostala še od nekoga pred nami. In isti štos se ponovi z vodo. Ravno jo dotočimo in – bljomp. Konec. Tudi prav.

Narediti, kar je za narediti ta teden, odgovoriti na maile in na obvezno kavico na rivo. Potem pa na kopanje na sosednji otok, Alimio. Vetra ni, se po napovedi dvigne popoldan. Kot naročeno za plavanje v kristalno čisti vodi zaliva na nenaseljenem otoku. Otoku, ki za spremembo, ne spominja na Afganistan (hej, kako mi je všeč ta primerjava – in kako resnična je) in je za grške razmere lepo porastel z drevjem. Vsaj zaliv, kjer sva sidrana, je zelen.

Ob dveh pa naprej. Na Rodos. Jure in Katja sta tam na dopustu in naj bi srečali. Veter se dvigne in ga je krasnih 5 Bf krme. Prijetna in dokaj hitra vožnja ob obali. Dovolj sva blizu, da se jo da opazovati. Imam vsaj kaj za početi med plovbo. V Rodosu pa – problem. Kot je bilo za pričakovati, je vse polno. Poskusiva v Mandrakiju in nato še tam, kjer naj bi bila marina (v mojem pilotu iz leta 2000 je lepo narisana, pa – jasno – še vedno ni zgrajena). Potem stopi v akcijo Jure in se zmeni v Mandrakiju, da naju nekam zrinejo. Dobesedno! Prvič sem parkiral triinpol metrsko barko med dve motornjači, kjer je bilo slabe tri metre prostora. Pa so mojstri na obali malo razrinili barki, malo sem jih sam in smo sparkirani. Kdo bi si mislil! Ne glede na vse, upam, da mi kaj takega ne bo treba več ponoviti.

Pa pijačka za dobrodošlico. In prve težavice. Sosed s sosednje barke, ki je ves čas našega rinjenja spal (tudi ko smo skakali po njegovi barki), se zbudi in naredi pravi mali šou. Rom-pom-pom. No, ko mu razložimo razliko v barvah med našo in turško zastavo, je pomirjen. Malo pomežikne in res se strinja, da slovenska zastava ni preveč podobna turški. In potem je vse v najlepšem redu. To pomeni, da nismo bastardi. Pa še Tito je bil osebni prijatelj njegovega očeta. Tito je ok, Bush je pa bastard, pravi. Hja... Ko že vse izgleda v redu, pride drugi sosed. Krademo mu elektriko, pravi. Tu gre v akcijo Vesna. Elektriko je plačala, mojster električar iz marine jo je priključil in ne razume v čem je težava. Težava je v tem, da je sosed plačal elektriko za celo leto pa še štekdozo je moral doplačat. In mu stalno prodajajo njegov priključek padalcem, kot smo mi. Grki, pač. No, pa se tudi tu vse lepo konča. Še sprehod po mestecu, večerjica in kilca al pa dve vina, pa nas že mečejo iz gostilne. Ob enih ponoči...

Sobota, 09.08.2008

Meltemi vleče in sidranje s peko roštilja na Rodosu, kjer ni primernih zaprtih zalivov, ne bi bil najbolj prijetna zadeva. Zato si lahko vzamem čas in zamenjam oljni filter. Tokrat mi Vesna pomaga in vse skupaj je precej lažje. Še malo se pretegneva, stuširava, generalno opereva kopalnico in ura je poldne. Ja, pa še diesel natočiva. Natočil sem ga, ko sem prispel v Grčijo in sedaj, ko odhajava. 65 litrov za dobrih 500 milj je kar spodobno.

S taksijem do Jureta in Katje. Ko taksistu poveva ime hotela, izključi klimo. Da se bova navadila na hotel, kjer klima ne dela, najbrž. In potem v šoping. Moški del v kafič na pivo, ženski po nakupih. Tokrat Jure časti. Le kako je vedel, da stane tukaj veliko pivo samo 1,10 evra?! Nakupi so bili dolgi in temeljiti. Vsaj tako izgleda, ko preštejem popita piva.

Pa v avto in na barko. Na ringlojevec. In pivo. Sosed, ki smo ga poimenovali žabica (majhen, poskočen in predvsem reglajoč), spet nekaj pametuje. Pa mu Vesna ponudi pijačo. On pa, da ne pije alkohola. Ej, si padel na mino! Sedaj ne more več reči, da ne bo sprejel darila, ko mu ponudim 0,00% tunizijsko pivo. He, he, he. Žabica se nas poslej malo izogiba, pa še piksne ne-piva smo se znebili. Dve muhi na en mah! Znebili smo se tudi ringlojevca. Meni je alkota dovolj, Juretu pa (se mi zdi) tudi. In naokoli pride marina-boj. Sedaj smemo plačati, pravi. Bravo! In gresta Vesna in Katja zadevo uredit. 4 evre na noč hočejo. Na Rodosu. Za uro WiFi interneta pa 10 evrov! Najcenejša marina in najdražji internet do sedaj. No, intereneta nismo kupili, saj nismo s hruške padli. Za deset evrov lahko spijem devet pirov. In to nikakor ne morem narediti v eni uri!

Pivo in ringlojevec, torej beton, je pri meni pustil posledice. Malo se zleknem in ko sem za silo spet pri zavesti je ura devet. Zbudijo me toliko, da se poslovim. In potem spet umrem. Ko odhajata, je Katja polna idej, kako bi bilo fino še malo v šoping. Jure se mi kar malo smili. No, saj jutri odhajata in poslej bo življenje tudi zanj manj stresno. »Odhajata« je nedovršna oblika glagola. Pri Adrii se v zadnjem času ne ve najbolje, kdaj bo nedovršna oblika postala tudi dovršna...

Nedelja, 10.08.2008

Odločitev je padla. Ne greva v Turčijo. Bova poskusila preko Egejskega morja priti do Atike in potem po vzhodni obali Atike, skrita za Evoio proti severu. Dva razloga sta za tako odločitev. Najprej je tu meltemi. Z meltemijem bova lepo plula proti jugu, jeseni, ko se bova ponovno vračala, bo pa že omagal. Drugi razlog je temperatura morja. Severni Egej in Marmorno morje je prijetno poleti, jeseni zna biti pa že hladno. Južno Egejsko morje pa ne. Zato bova šla kolikor se bo dalo hitro na sever in potem počasi proti jugu. No, tole »hitro« je treba z najino barko jemati s ščepcem soli, seveda. Če bo sploh šlo proti meltemiju avgusta. Če ne bo, bova pa spremenila načrt. Kot sva ga že velikokrat...

Malo sem se bal izplutja, bili smo natlačeni kot sardine. Pa še sidrani na delu, kjer so tudi mooringi. Pa je bilo kot v pravljici. Brez kakršnih koli zapletov. Veter je tak, da omogoča orcanje. Pa pojdimo. Prav prijetno je in ob enih sva sidrana na Seskli, samotnem otočku južno od Simija. No, samotnem samo pozimi. Sedaj je bilo toliko gužve, da sva komaj našla mesto pod soncem. Skoraj tako, kot na Malti. Še nekaj jih je prišlo za nama, pa se niso imeli kam sidrati. Skopava se, malo poleživa in naprej. V Panormitis na Simiju. Za vsak slučaj malo prej, da dobiva prostor.

Pa ni bilo težav. Čudovit zaliv, popolnoma zaprto in varno sidrišče. Nocoj tako ali tako ne pričakujem vetra, pa vseeno. Bomo garantirano prijetno spali. Še nekaj je tukaj, kar že dalj časa niso videle moje oči. Gozd. Za tukajšne razmere pravi pragozd. In v zalivu je tudi samostan (upam le, da ne onesnažijo preveč zvoka z nepotrebnim zvonenjem), ki je povsem obnovljen. Tudi okolica zaliva je obnovljena in ima krasno sprehajališče. Tole bo dingi pel, že vidim. Najprej pa roštiljada. Za Turčijo sva se preskrbela s svinjino v ogromnih količinah. In sedaj, ko ne greva (in ko jo lahko spet in spet nabaviva), jo je potrebno čim prej pospraviti. In, jasno, Vesni je najprej treba speči koruzo.

Ponedeljek, 11.08.2008

Zaliv s samostanom na koncu je krasen. Včeraj zvečer je bil cel zaliv deležen petja samostanskih mož. Lepo, a popoldan se dvigne veter in čimprej moramo naprej. Poskusila bova pristati na Nisirosu, če bo prostor. V Paliju. Mandraki je preveč odprta luka za dokaj močan meltemi, ki je napovedan. Plovba ni bila najbolj prijetna, je bila pa hitra. Da bi prehitela veter, ki naj bi se dvignil popoldan, sva razobesila jadra in dodala motor. Če na Nisirosu ne najdeva prostora, lahko še vedno nadaljujeva do Kosa. V orco smo tako šli konstantno preko sedem vozlov in na Nisirosu sva ob enih. Privezana sva odlično. Prostora kolikor hočeš. Nov pomol imajo. Spet nekaj, kar ne piše v mojem pilotu.

Pa na pivico in malo povprašati kako se pride do kraterja. Nisiros je namreč vulkanski otok. Več možnosti je. Možnost A: taksi te zapelje tja, počaka in pelje nazaj za 25 evrov. Možnost B: organizirani izleti so vsako jutro. Možnost C: lahko se peljeva z avtobusom, ki je zastonj in vozi vsakih nekaj ur, naslednji čez petnajst minut. Odločitev ni bila težka. No, avtobus pelje do vasice Nikia, ki je nad kraterjem. Bomo že prišli peš dol, ni panike. Saj smo pravi gorniki - s telefonom z GPS navigacijo, mar ne? Nikia je krasna gorska vasica. Pravi biser z muzejem. Muzejem vulkanologije. In trinajst in pol prebivalci. Najprej v muzej, potem pa dol. V krater. Pot je tipično grška. Na začetku je velika tabla, ki vabi, pot pa lepa, široka, betonirana in s stopnicami. Po nekaj sto metrih betonske stopnice zamenja tlakovana steza. Še malo naprej utrjena pot in proti koncu je to le še steza. Dobro zavarovana pot, bi rekli temu v naših hribih. Čisto pred kraterjem se pa še to izgubi in se greva prvenstveno smer. Po grško, pač. Je pa vseskozi vodilo, ki daje jasen namig, kam potujeva. V zraku je. Baje se temu reče amoniak, da ne uporabim drugih izrazov, ki so mi bolj domači, povedo pa isto.

Ni pa to edina pot do kraterja. Je tudi asfaltirana cesta in po njej se v koloni vozijo avtobusi. Na otoku sploh ni kaj prida hotelov in turistov, le kje jih toliko najdejo. Očitno so to organizirani izleti iz sosednjih otokov. Vsaj dvajset avtobusov naštejeva v eni uri. In temu primerna je gneča. Je pa zadeva vsekakor vredna ogleda tudi pod takimi pogoji. V krater se gre lahko peš in potem se sprehajaš med vrelci pare, ki jih spoznaš po tem, da so vsi obkroženi z živo cinober barvo žveplenih kristalov. Impozantno. Je pa to – seveda – spet malo po grško. Para se ve, kakšno temperaturo ima. Najmanj, lahko je tudi višja. In mirno bi lahko vtaknil roko v kakšno luknjo. Brez kakršnega koli opozorila. V Yellowstonu te niti blizu ne spustijo, pa je grozilnih tabel (kaj ne smeš in za kaj vse oni ne odgovarjajo) vse polno. Vesno samo malo oplazi para, pa kar poskoči. Pač puhne, ko puhne. In če ravno tam stojiš, puhne v tebe – kam bi drugam. Zelo zanimivo in poučno. Pa nobenih reklam nikjer. Dokler nisem bil tam, sploh nisem vedel, da je ta vulkan še živ.

Po ogledu nastopil trenutek resnice. Vasica, kamor sva se pripeljala je tristo metrov nad nama. In sonce je še visoko. Druga možnost je Emporios, še ena vasica na drugem bregu, ki je nižji, je pa dalj stran. In pot je delno v senci. Greva tja. Dobro uro hodiva teh pet-ali-kaj-vem-koliko kilometrov v breg. Kar dober treking je bil. No, saj ni bil nič posebnega, če ne bi bilo 30+ stopinj. Tako pa je teklo z naju. Sva se pa spotoma še naučila kako se po grško riše črta na cesti. Če je slučajno kravjek na trasi, ga niti v sanjah ni dopustno pred risanjem črte odstraniti...

Otok je (za razliko od večine egejskih) – poraščen. Skoraj celotnega pokriva gozd. Resda bolj boren, a vendar. Večinoma so hrasti, vmes se pa najde tudi kaj drugega. Recimo poprovec. S sadeži. Poprom, torej.

Zvečer pa še v Mandraki, glavno mesto. Spet prijetno presenečenje. Krasna vasica s polno trgovinic in gostilnic, pa samo enim ali dvema hoteloma. Prav čudovito se je vsesti nad peneče se morje in poslušati petje. Petje menihov, ki domujejo v samostanu nad mano. Ne vem, ali je to nova moda ali kaj. Že včeraj zvečer sva jih poslušala, danes spet. Obakrat neposredni prenos na razglasu, ki je obešen na turnju cerkve. Saj ni ravno operno petje, je pa vseeno zanimivo popestrilo večera. Večera, ki se zaključi s klepetom s sosedi na barki poleg naše. Nemci. Pravijo, da bodo barko pustili preko zime na Samosu. Da je super in da morava tja. Saj ga imava v planu, samo ne vem kdaj. Odvisno od vetra.

Torek, 12.08.2008

Do večera se je lučica povsem napolnila z barkami. Sosed je vrgel dva sidra, pomožnega preko našega. Pa ga zjutraj odveže in izplujeva brez težav. Je bilo pa zato nadaljevanje bolj pestro. Proti meltemiju. Najprej sem poskusil ono kombinacijo od včeraj: jadra in motor. Pa se ni obnesla. Preveč je vala in barka neusmiljeno nažiga vanj. Pa še čisto sva mokra od tega. Tistih deset stopinj, ki jih pridobiva ni vredno naporov in utrujanja materiala. Motor ugasneva in potem je vse skupaj znosno. Ne bova pa speljala ovinka, to je jasno. Po tridesetih miljah sva na sredi Astipalaie, ne na njenem severnem rtu, kot bi bilo idelano. In začne se mukotrpno orcanje proti vetru in toku. V zmešanem morju. Prej bi se moral dvigniti proti vetru, pa sem ves čas upal, da bo malo obrnil. Pa se ni. Namesto 35, sva jih naredila 55 milj! Sidrana sva v popolnoma zaprtem zalivu, podobno, kot na Simiju. Le da nama tu družbo delajo koze in zapuščene hiše in ne pa prijetna okolica, kot na Simiju. Za prespati bo, jutri pa čimprej naprej. Pred spanjem pa še – ve se, kaj. Roštiljček.

Kikladi

Sreda, 13.08.2008

Najprej urejam avtopilot. Začel ga je biksat, pa je tu v tem zaprtem zalivu prilika, da ga umerim. Vsaj pol ure krožim, pa ga ne uspem pošlihtat. Moram še enkrat prebrat navodila, samo za to ni sedaj časa. Gremo čimprej do Amorgosa.

Tole ni bilo prijetno. Bilo je prav utrujajoče! Pol poti je bil dober veter, potem smo prišli pa v zavetrje otoka. Refuli. In to spet takšni, kot smo jih imeli pod Karpathosom. Skoraj uro sem se boril s 7 Bf vetra v orco. Čisto sva bila mokra in na koncu z močmi. Dvakrat krajšano glavno jadro, brez genove in z motorjem za stabilizacijo naju je gnalo med 6 in 7 vozli v veter. To je sicer vzpodbudno, samo narediti je bilo treba 15 takšnih milj! Ko objadrava rt pa – nič. Zvijeva še tisto krpico, ki jo imava. Vetra je 1-2 Bf. Saj ne moreš verjet!

Katapola je luka na Amorgosu, ki ni najboljša. Vendar boljše v okolici ni. Ta luka bo najin dom naslednja dva ali tri dni. V četrtek in petek so napovedani vetrovi med 7 in 8 Bf. Ni variante, da jih orcamo! Potem naj bi se pa veter čisto umiril. Motor pa točno na sever. Kamor prideva, prideva. Vsaka milja, ki jo narediva proti severu, proti meltemiju, je zlata vredna. Če nama rata premotorirati 150 milj do Skirosa, sva v enem koraku zmagala tedensko borbo proti vetru. Bomo videli...

Četrtek, 14.08.2008

Jutro je delavno zame in popotniško za Vesno. Več programov moram dopolnit, se je od ponedeljka kar nekaj stvari nabralo. Do dveh sem vse pospravil pod streho. 3G dela lepo in posledica je, da je pol mesečne kvote prenosa podatkov porabljene. No, je vsaj kaj tudi narejeno. Potem pa v Horo. Vesna je že tam. Bila je tudi na drugem koncu otoka, pa ni preveč navdušena nad njim. Saj ni tako brez veze, kot Mikonos ali Santorini, je pa daleč preveč turističen za nekoga, ki je bil na Kasosu, Nisisrosu in okolici. Tudi bark v zalivu se tre. Dobro, v nedeljo starta od tod regata in se udeleženci že zbirajo, pa vseeno. Navajeni smo bili, da smo sami, morda v družbi nekaj jadralcev. Tole tukaj je pa (za grške pojme) nepopisna gneča. Na privezih nas je 20-30, na sidru pa še nadaljnih 10-20. Malo sem se razvadil, res je. V Španiji bi bil vesel tako mirnega zaliva. Kdor enkrat vidi Palmo in njenih 4.000 privezov, bi zanj ves ostali svet moral biti – prijetna praznina.

Gostilnice v Hori so čisto prijetne, pa precej brez duše. Turistične. Tudi domačinov v prijetnih zvitih uličicah ne srečaš, le turisti se drenjajo po njih. Kako drugače, kot na Nisirosu, kjer je okolica v vasicah prav tako prijetna in – brez množic. Nekaj pomeziva. Nimajo tega, kar bi si želela, imajo pa zato relativno visoke cene. Nisva najbolj zadovoljna, še natakarju je odveč delo, ki ga opravlja. No, bo že.

Tja sva prišla v (prenatrpanem) avtobusu, nazaj se odpraviva peš. Teh 5 km po bregu navzdol, ko vleče meltemi, bova že zmogla. Predvsem so pa razgledi zelo lepi. Pa nama ustavi francozinja in naju povabi v avto. Pol poti se prepeljeva, potem zavije teta po bencin in nadaljujeva peš. Dolgčas ji je bilo in je ustavila, da malo poklepeta. Pa nisva bila prava – nisva govorila njenega jezika...

Zvečer na pipico, Vesna pa nad fotke zadnjega tedna. Potem na večerjo. Gužva je. Saj se trudijo, samo na višku sezone ne zmorejo vsega. Razmišljava ali res morava vsak večer v gostilno in čakat v vrsti, da se naju usmilijo z instant hrano. Dobre ribe itak ni več moč dobiti, ulov še daleč ne dosega povpraševanja. Če ne bi čakala, da veter mine, verjetno ne bi bila toliko časa tukaj.

Petek, 15.08.2008

Spanje v sprednji kabini je bilo definitivno bolj prijetno, kot v zadnji. No, tudi napovedanega vetra ni bilo. Zato zjutraj preverim vremensko napoved in – res. Napovedanih 8 boforov se je spremenilo v 5. Ne vidim prav velikega razloga, da bi še čakala v tej luki, lahko greva na sosednji otok na sidrišče in potem jutri naprej.

Vesna se odpravi na ogled samostana. Včeraj ga ni šla gledat, sva malo razporedila oglede na dva dni, ki sva jih planirala preživeti tukaj. Pa še danes bo tam kakšen šou, ker je praznik. Samostan je zanimiv predvsem zato, ker je zgrajen v skali. Je pa to turistična romarska pot in mene ne potegne. Bom ta čas izkoristil za urejanje dnevnika in mogoče ga ostane še kaj za branje. Procesija je pa tako ali tako bila tudi v luki.

Moje branje je precej zanimivo. Knjiga o filozofiji, ki jo avtorja predstavita skozi vice. Filozofiranje ali govorjenje (dobrih) vicov temelji na istem, pravita. Miselnem skoku, obratu. Ma, moram reči, da me kar prepričata. Pa še veliko štosov preberem. Kar nekaj je novih. In vsi po vrsti so dobri. Recimo, oni o kavboju in lezbijki. Zato sedaj vem, da sem tudi sam lezbijka. Privlačijo me namreč ženske (štos temelji na napačni deduktivni logiki, filozofski zadevi, ki jo je poznal že Sokrat). Strah me rata le, ker če sam sklepam dalje, je večina žensk okoli mene – gejov.

Vesna se iz samostana vrne pozno. Same težave je imela. Predvsem je bil šou druge vrste, kot ga je pričakovala. O praznovanju ne duha, ne sluha. O menihih tudi ne. Itak pa sta tam samo še dva. Je pa zato – tako mi pove – malo morje osebja, predvsem pobčkov, ki usmerjajo promet. Turistično avtocesto. Za začetek si je nekje morala sposoditi nekaj, kar je podobno krilu in natakniti preko (dolgih) hlač. Menda je bila brisača v redu. Potem ni smela fotografirat in pravi, da ni bila za nič prikrajšana, ker tudi ni imela kaj. Gole stene? In za nameček je za minuto zamudila avtobus za nazaj.

Nekaj še pomeziva v gostilnici na rivi in na barko. Takoj so pri nama z regatnega odbora. Če lahko izprazniva privez za udeležence, prosijo. Ma ja, ni problema, samo nekaj stvari še nabaviva in greva. Tako ali tako se za moj okus preveč gužvajo s temi privezi, po pet se jih veže en na drugega. Bolje da greva drugam. Na Koufonisos greva, otoček pri Naxosu. Vetra ni toliko, kot ga je bilo napovedanega, le okoli Kerosa vleče 6 Bf, kar pomeni, da nas bo pralo. Premišljujem o jadralni obleki in preden se namislim, me opere. Točno pod nami se zlomi kake štirimetrski val in posledica je kubik vode v kokpitu. Take zadeve znajo biti neugodne. Dvakrat večji val bi me lahko obrnil naokoli, če bi me zadel z boka in se zlomil. Stoletje daleč od tega smo bili, ampak... To me dokončno prepriča. Oilskin bo treba dati nase.

Sobota, 16.08.2008

Kar nekaj rolanja je bilo ponoči. Zjutraj pa naprej. Zgodaj, da prideva čim više proti severu, ko ne bo meltemija. Najprej poskusim po bližnjici mimo Naxosa. Pa ne gre val je še prevelik in tudi veter se hitro dvigne. Plan B. Greva po južni strani ob Naxosu in skozi kanal med Parosom in Antiparosom. Nekaj vetra še imava in nekaj jadranja je še. Se pa čuti, da meltemi slabi po skoraj treh tednih neprestanega urlanja. Na tem koncu, ki je najbolj prevetreni del Egejskega morja je ves čas vlekel s 6-8 Bf! Danes ga bova imela max. znosnih 4-5 Bf, večinoma pa manj.

Tako je tudi bilo. Razen nekaj ur, sva morala ves čas motorirati. Pa se veter dvigne za pol ure in spet crkne. Pa spet in spet. Popoldan so pavze brezveterja vse daljše in obdobja vetra vse krajša. Proti večeru ga ni več. Preverim še vreme. Naslednja dva dni bo brezveterje. Aha, to pomeni, da se mi ne mudi na vrat na nos na sever in da lahko kje prespiva. Andros je tukaj, drugam je predaleč. Prvo sidrišče, na katerega prideva ob mraku je preveč odprto in val, ki je ostal in se odbija od neštetih otokov je preveč moteč. Greva naprej, v Batsi. Ob desetih zvečer se niti ne poskusiva vezati, čeprav izgleda, da je nekaj prostora na pomolu. Vrževa sidro in greva spat. Jutri zjutraj, ko bo dan, se veževa, malo sprehodiva naokoli ter dotočiva diesel in dopolniva zaloge hrane. Če bo šlo. Jutri je nedelja.

Severni Sporadi

Nedelja, 17.08.2008

Vstaneva, se urediva in potem na privez. Prostora kolikor hočeš. Je pa še zgodnja ura in nedelja, trgovinice se šele počasi odpirajo. Pravzaprav bi lahko tudi brez tega, potrebujeva pa gorivo in lepo bi bilo, če imajo tudi vodo. Na pomolu je napisana telefonska številka za dostavo diesla. Vesna kliče in – zbudi teto. Napačna številka. Mogoče za Vesno, mogoče bi bila pa prava, če bi klical mornar... Kakorkoli, drživa se tistega: kartu čitaj, seljaka pitaj. Karte nimava, pa povprašava prodajalko, kjer kupujeva kruh. Diesel? Aaa? Petrol station? Aaa? Fuel, benzina, nafta? Aaa? Uf, tole bo pa težko. Pa dajmo še malo bolj komplicirano (za moške možgane): Eko? (Eko je le ena izmed mnogih firm z bencinskimi črpalkami.) In potem – razsvetljenje! Dekle je tako strašno veselo, da je razumelo vprašanje, da kar žari od veselja, ko odgovori fajf-handrid-meter-ammm-left-ap. Ta »ap« pomeni, da moram v hrib. No, saj je še zgodaj in ni pretirane vročine, bo že. In grem. In hodim. In pridem do križišča, meni se zdi, da sem prehodil že pol otoka, pa nič. Hja, seljaka pitaj. Malo nazaj sem šel mimo brivca. Še preden uspem odpreti usta me pobara kaj iščem. Črpalko. No-problem, malo naprej je, še enih petsto metrov. Pa spet no-problem, te zapeljem. Ej, krasno! In potem me zapelje še nazaj, naložen s tremi kantami nafte. Črpalkar je sam, nedelja je, in nekako mu ne paše vse skupaj zapustiti za pol ure in cisterno peljati kilometer-in-toliko za borih 60 ali 70 litrov. Z veseljem najde kanistre in jih posodi. Moj šofer, brivec, pa mi v tem času zaupa celotno življensko zgodbo. Armenijec je, rojen v Jeruzalemu, prebegnil s starši v Jordanijo, študiral v Parizu in v Atenah spoznal ženo (imela je srečo, da je znala angleško in ga je lahko upecala, se pohvali). Pa da on ni navaden frizer, ampak stilist. Slavne osebnosti je urejal, pa za filme je delal. Ampak, tukaj je pa izi-lajf. Jebeš vse ostalo! Zanimiv človek. On si je malo popestril dan s klepetom, meni je pa precej olajšal nabavo. Zmagovita kombinacija.

Še voda in izplujeva. Čista bonaca. Na sever gremo! Še prej pa hočem zrihtat avtopilota. Spet delam tiste famozne kroge in po uri ni nič bolje. Obupam. Tole bo treba pa mojstra v Portorož poklicat. Samo ne danes. Jutri, ko bo delovni dan. Gremo naprej, da prideva vsaj zvečer na cilj, da bi prispela podnevi sva itak že prepozna. Še danes in jutri bo bonaca, morava priti čim bolj na sever, da bova imela potem veter naslednji mesec večinoma od zadaj. Da bova plula kot se spodobi, lagano engleski.

Noč je že, ko se sidrava v varnem zalivu na Skirosu. No, danes je čisto vseeno kakšen zaliv je, tako ali tako je vreme varno. Niti sapice nimava cel dan. Skiros deluje od daleč kot samoten otok sredi ničesar. Niti ene same luči ni videti. Zoprno je le to, ker avtopilot ne dela in je treba v zaliv vpluti ročno. Jasno, da v zalivu, kjer je prostora za cel kup plovil, ni nikogar. Sama bova sredi divjine. Ob polni luni bi bilo to teoretično silno romantično. V praksi pa je treba k celotni podobi dodati še celo čredo koz in ovac na obali in temu primerne vonjave. In meketanje. In beketanje. Še v kabini je bolj prijetno, kot zunaj. Ozadje te slike je pa spet podobno Afganistanu. Ali pa Kornatom, saj je podobno. Kje si mi Škotska in tvoji lepi otoki!

Ponedeljek, 18.08.2008

Zgodaj vstaneva in čimprej v luko, da si malo ogledava Skiros. Še prej pa morava preveriti vreme, da se odločiva kam naprej. V tem samotnem zalivu niti telefonija ne dela, kaj šele prenos podatkov. Ovce tega ne uporabljajo.

Pa se ni bilo kam vezat. Lahko bi se sicer bočno na pomol, vendar je že rahel veter naredil toliko vala, da nama to ne paše. Tako ali tako pa sva mislila samo malo pošpegat po otoku in potem naprej. Raje greva kar naprej. Vreme preverim in danes bo še brez vetra, jutri pa spet meltemi. Jasno, če greva na motor greva na sever ali severovzhod. Cilj: Agios Evstratios, otok ki spada v skupino Vzhodnih Sporadov. Sever Skirosa je za razliko od južnega dela in celotnega Androsa – gozdnat. Ima pa cel otok kar nekaj prijetnih zalivčkov s peščeno plažo in gozdičkom v ozadju. Lepo.

Pokličem še v Raymarine v Portorož in po nekaj telefonih in pritiskanju po tipkah avtopilota (po nareku) je zadeva jasna. Za težave je kriv – Rio mare. Italijanske konzerve so se zakotalile h kompasu in ga zmedle. Kompas je namreč za naslonjačem v salonu, kamor se tlači tudi hrana. Sedaj sva ga založila s papirnatimi brisačami in – tako izgleda – deluje v redu. Precej laže bo takole, ko ne bo potrebno non-stop vrteti krmila. Uf!

Zvečer sva na Agiosu Evstratiosu. Tudi tu me presenetijo drevesa. In vsaj šest ali sedem plitvih zalivov s peščeno plažo in gozdom na zavetrni strani otoka. V gozdu pa šotori. Robinzonske počitnice. Do sem je treba peš in razen tvojega šotora (in šotora še koga, če izbereš napačen zaliv ali najvišjo sezono) ni med morjem in zvezdami nikogar. Krasno za vse, ki ljubijo samoto.

Bolj, ko je otok bogu za hrbtom, prej se pojavi port policaj. Že od daleč nama maha in pomaga pri privezu. Na bok morava. Papirji pa – ni panike, lahko jutri. Ni mi najbolj všeč in se kar malo trudim s privezovanjem, ko pride mimo minitanker z dieslom in mi možakar takoj razloži kako je prav. No, pa še diesel mi proda. Po višji ceni in manjši meri. Za 24 ur motoriranja bi moral natočiti okoli 50 litrov. Ok, liter gor ali dol, proda mi jih pa 71. Včeraj je bila cena 1,33, danes je 1,48. Ej, kaj bi djal, včasih so Grki pri meni veljali za poštene, tole pa... To je že drugič. Prvič je bilo v Pilosu. Pa se nima smisla razburjat. Bom pa oštirja za kazen prikrajšal za zaslužek, itak so vsi (na otoku s 300 prebivalci v eni vasi) v žlahti. Vse ostane v družini, bi lahko rekel...

In gremo preverit, koliko lahko oštirja prikrajšam. V mojem pilotu piše, da vasica premore tudi (eno) oštarijo. V teh nekaj letih se je marsikaj spremenilo. Sedaj jih je kar nekaj in vse so precej – polne. To pomeni, da je tudi turistov kar nekaj. Lahko pa tujce prešteješ na prste ene roke.

Torek, 19.08.2008

Ob treh zjutraj je začelo. Pihati. Refuli v luki so do 35 vozlov. Tudi nekaj vala se je naredilo. Spanje v zadnji kabini je bučno. Spet bo treba menjat kabine, če bova še ostala tu. Komaj se zbudim, pride nova barka. Vsi v oil skinih in z life linei na sebi. Samo za nekaj ur so zgrešili vremensko okno in zadnjih deset milj so orcali proti 7 Bf. Ne zavidam jim! Potem pa na delo in malo pomejlat. In nato na sprehod do kafiča.

Cel ljubi dan presedim tam, nekaj popijem, pokadim pipico in na koncu z Vesno še nekaj malega pojeva. Vesna naredi malo žehto in še barko posesa. Sedaj, ko ima elektriko ni več izgovora. Imam jo na sumu, da je samo zato kupila sesalec na 220 V (in ne na beterije), da ji ne bo treba prepogosto sesati. Pravi sicer, da ne, ampak sum pri meni ostaja...

Zvečer pa na obvezni klepet k sosedom, Italijanom, in nato do kapetana izpolnit formularje. Vesna je pravzaprav prva pri sosedih in prva pri kapetanu. Vsakič, ko se pridružim (tako trdi ona), pogovor zamre. Meni se, nasprotno, ne zdi, da pogovor zamre. Le jaz se začnem pogovarjat in ona neha. Kakorkoli, je pa na steni kapitanije ena zanimiva fotka te luke iz januarja letos. Če bi bili takrat tu, ne bi bili več tu. Paradoks? Ne, val, višji od valobrana...

Luški kapetan se je potožil, da je življenje tukaj zelo težko. Poletje ni prava slika. On sam bo tu preživel dve leti. Dve leti bo dobival zagotovljeno plačo z dodatki za ločeno življenje za relativno malo dela in nekaj bo lahko prihranil. Mlad je še, nima družine. In potem bo šel. Ribiči pa ostanejo. In za poletjem pride zima.

Pa še na sprehod na bližnji hrib in ogled otoka iz zraka. Celotna vas je kot na dlani. Res ni velika. Danes nam je luški kapetan razložil, da je stalnih prebivalcev le 200 in ne 300, kot piše v našem pilotu izpred osmih let. To tudi razloži, zakaj nimajo pekarne – kruh pripeljejo vsak dan z Limnosa. Še to, da imajo dva marketa, slaščičarno, mesnico in ribarnico me preseneča. In pošto in bencinsko črpalko in še kaj. Pa odvoz smeti, dežurnega električarja, občinarje, kapitanijo, ... Za 200 ljudi!

Sreda, 20.08.2008

Že drugo noč piha, več ali manj ves čas z isto močjo. Zunaj mora biti okoli 5 ali 6 Bf. Otok sva obdelala, čas je, da izplujeva drugam. Nikamor se nama ne mudi, zunaj se odločiva ali greva na Linmos ali na Severne Sporade. Odvisno od vetra in predvsem morja. Tudi sosedi od včeraj, Francozi z znanjem angleščine (to je potrebno omeniti) se odpravljajo. Oni gredo na Limnos in potem po vzhodni strani Egejskega morja in preko Kikladov do Lavria. Tam bodo pustili barko čez zimo. Malo me zanima, kako bodo Francozi, ki imajo doma urejene marine, sprejeli grško logiko. Malo se bojim, da barka ne bo več taka, kot je bila, ko jo drugo leto ugledajo.

Na Severne Sporade greva. Vetra je preveč za orcanje. Za to smer imava pa odličnih 5-6 Bf polkrme in z dvakrat krajšanim glavnim jadrom in napol odprto genovo voziva krepko šestico. Potem pa, kot je bilo napovedano, veter malo jenja. Jadra počasi odpiram in na koncu je zunaj vse, vetra pa za 4 Bf. Hitrost pa še vedno med 6 in 7 vozli. Lepo prideva v povsem zaprt zaliv in se sidrava. Planitis na Pelagosu je to. In spet srečava drevesa ob morju. To je prvo sidrišče na naši poti letos, kjer sem prej že bil (edina luka do sedaj je bil Rodos). Skoraj neverjetno se mi zdi in dvakrat preverim. Res je. No, na določenih mestih sem že bil prej, vendar nikoli z barko.

Sledi klasika. Roštilj in flaška rujnega. Pa tiha glasba po najinem okusu in ležanje v kokpitu. Noto še opazovanje zvezd v zalivu, kjer deset kilometrov naokoli ni nobene luči. Razen naše in še treh sidrnih luči, seveda. Otok je naravni rezervat. Tu naj bi živel mediteranski tjulenj. Lani sva ga videla v kanalu ob Evoi, ko sva bila sama tam sredi podobnega zaliva, kot je ta tukaj. Na tem koncu sva pa srečala le horde turistov na organiziranih izletih, kjer morda lahko vidiš tjulna. Prepričan sem, da ga večinoma ne. Lani nas je bilo tukaj na sidru vsaj dvajset. Zaliv je velik in vanj bi spravil desetkrat toliko, če bi bilo potrebno, letos nas je le za vzorec. Kako lepo. Na koncu zaliva sva, do prvega soseda je več kot sto metrov. Tišina je tako globoka, da bolijo ušesa. Če kdorkoli v zalivu kaj reče, ga slišimo vsi. No, mene vsaj razumejo ne. Šepetati je potrebno...

Četrtek, 21.08.2008

Po pričakovanju je bila to povsem mirna noč. Telefoni ne delajo. Thurayo bo potrebno zagnati in narediti kak pogovor. Upam, da smo vsaj za satelite vidni. WiFi?

Počasi se zaliv prazni in ob desetih sva sama. Krasno! Berem, rešujem križanke, Vesna plava naokoli. Srknem kakšno pivico, pokadim pipico. Skratka dopustujeva. Vendar balzam ne traja dolgo. S polno hitrostjo vplujejo Bolgari. Točno na nas gredo. Naredijo krog okoli, pofotkajo zaliv (in naju) in se odpeljejo. No, pa bo spet mir. Pa ni dolgo. Spet barka, spet krog okoli nas in spet foto-sešn. Zakaj ravno sem, je zame skrivnost. Zaliv je ogromen in več ali manj povsod enak. Zakaj torej ravno k nam? Ma, bo že, saj so šli. Mine pol ure in - ponovi vajo. Točno na nas in okoli nas. Nju-arajval. Kaj bi drugega, kot fotke. Kdo vse se me bo ogledoval na domačih fotografijah po dopustih. Ha! In čez pol ure – spet. Zdaj gre zares. Dovolj amaterskega poziranja. Treba se je počesat, obleči gmašne gvante (predvsem pa ne biti nudist, kot do sedaj) in z nasmehom pričakat vojažere. Rečeno, storjeno. Vse urediva in – samo, tile niso šli okli nas in niso nas slikali. Tile so se sidrali poleg nas. Petdeset metrov stran v zalivu, ki meri več kot kilometer! Saj ne moreš verjet – kakšna logika! Grki, glasni kot Italijani in še deset jih je na barki. Oni fotografi so bili še v redu proti tem tukaj! In da bo zabava popolna, se na drugo stran kmalu sparkira še en gliserček. Ta bo ponoči odšel, upam. No, tudi oni razgrajači kmalu odidejo in v deželi spet zavlada spokojni mir.

Nikamor se nama ne ljubi. Verjetno bova tu prespala še eno noč. Potem bi pa že precej nujno morala dobiti kakšno luko z WiFijem. Ali pa vsaj 3G signalom. Malo bo treba delati.

Do poznega popoldneva sva potem sama v zalivu, zvečer pa se nama pridruži še nekaj bark. Pa so vse po vrsti dovolj daleč, da niso moteče. Sosedi zakurijo roštilj, kot midva, drugi sosedi pa v popolni bonaci spuščajo svečke po morju in v temnem zalivu je to prijeten prizor. Kakor tudi prizor nad mano. Koliko zvezd! Pogled skozi Jankov daljnogled jih razkrije še toliko več. Že dolgo nisem užival v takem razgledu.

Petek, 22.08.2008

Popolna bonaca se proti jutru spremeni v lahen vetrič, upam da bo zunaj dovolj močan, da bomo lahko odjadrali z vetrom. Do večera bi rada prišla na Alonnisos v luko. Morda najdeva tam še kakšen WiFi.

Glavno jadro dvignem že v zalivu, kjer je morje čisto mirno. Sunki vetra so do 5 Bf, obetavno. No, zunaj pa – nič. Jadro lahko le še zvijem in zmotoriral v prvi zaliv na kopanje. Tu pa presenečenje. Ormos Kira Panagia ima dva kraka, primerna za sidranje. V enem gužva, petnajst bark, vse vezane na obalo (drugače ni prostora), v drugem pa nikogar. Greva tja, moram videti, v čem je napaka praznega zaliva. Pa je nikakor ne morem najti, še sunki so tu za polovico manjši in kopanje zato prijetnejše. Čudna so pota črednega nagona, čudna...

Vesna plava na obalo, jaz pa po kopanju poskušam dobiti vremensko napoved. Ta, ki jo imam je stara že tri dni. Rad bi vedel, kdaj (če sploh kdaj) bo primeren veter za na sever. Pa tudi tu ne dela GPRS. In čredni nagon spet dokaže, da drži za človeško vrsto. Nisva še sidrana pol ure, ko pride prvi in se sidra poleg. Pa nato drugi z enakim efektom. Tretjega ne čakava. Veter se je dokončno prebudil in s krmnimi vetrovi in avtopilotom, brez vala skrita za otokom (brez močnih refulov!) imava pred sabo tri ure krasne vožnje.

Na Alonnisosu sva bila že lani in bil nama je všeč. Gozd (skoraj) kot na Ibizi, predeli otoka pa rdeči (skoraj) kot na Korziki. Le da je vse skupaj bolj žepna izvedba. Kar pa v mojih očeh le še doda kakšno točko in ne obratno. Tudi luka je prijetna. Ne dobiva sicer elektrike in vode, zato pa imajo zastonj WiFi. Cela luka je pokrita z njim in – dela! Najprej pošlihtat Outlook, že od Krete ga nisva. Potem pa Vesna malo delat, jaz pa naokoli. To bi še kar trajalo in ona bi postala deloholik, jaz pa alkoholik, če ne bi imela baterija v notebooku vendarle končno količino shranjene energije. Tako lahko zadevo prekinemo in gremo na večerjo v Paleio Horo, staro mesto. Spet sem presenečen. Pričakoval sem podobno vasico, kot je bila na Nisirosu ali Amorgosu, tole je pa Disneyland. Gostilnica pri gostilnici, vmes pa trgovinice. Mikonos? No, tako zelo hudo spet ni, gre pa zadeva v to smer. Nasitiva se midva in baterija, jutri bo spet omogočala delo.

Sobota, 23.08.2008

Vroče je. WiFi se izkaže za silno počasnega. Ok, downlink je v redu, uplink je pa na nivoju starega telefonskega modema. Mi imamo pa nekaj deset MB fotk za prenest na strežnik. Sicer pa: saj dela računalnik, zakaj bi se sekiral. Pa naj dela celo dopoldne, kaj potem. No, ob enajstih postaja počasi jasno, kaj potem. Sedaj je baterija problem, ne komunikacijska povezava. Pa se preseliva v bližnji kafič, priklopiva na elektriko in naprej. Vesna se najprej spravi delat, jaz pa v nabavo vode. Market je na vrhu hriba in ko jih pobaram za trolija, jim to nekako ne diši. Jasna definicija, da je njihova prodaja 100 flaš vode v neposredni korelaciji s trolijem, pa zadeve takoj postavi v prave tirnice.

Vesna nekaj dela, nekaj se prenašajo fotke, v glavnem pa srkava frape (in jaz pozneje še pivo) in opazujeva ljudi, kako so začeli navijat, ko se je pojavil njihov tekmovalec v borilnih veščinah in – premagal nasprotnika. Verjetno nikoli prej niso slišali zanj (saj vendar ni fuzbaler) in nikoli več ne bodo, so pa navijali kot strela. Saj kar naj navijajo, samo ko je pa televizor ravno nad najinima glavama (tudi televizor je treba priključiti na elektriko).

Popoldne pa na Skopelos, slabih deset milj stran. Nekaj je vetra, ga je pa bolj za vzorec. Log mi ne dela. Ni prvič, po nekaj valovih ponavadi začne. Sedaj pa ni valov in izgleda, da ga bo vseeno treba odpreti in dobro očistiti. Jutri.

Skopelos je spet poznana zadeva. Zato pa na prvi avtobus in kamor koli že pelje, tja greva midva. Dobra poteza. Notranjost otoka je prečudovita. Prečudovita za mediteranske razmere, seveda. Borovi gozdovi, skoraj pragozdovi. Kot pri nas na Koroškem. Kako domače. In čudoviti zalivi s peščenimi plažami, obraščeni z gozdom. Lepo!

Ni pa najboljši cilj najinega potovanja. Prišla sva (lačna) v en zaliv z nekaj penziončki, hotelčkom in nekaj oštarijami. Saj sva dobro in poceni jedla, ni kaj, ampak izbira je bila pa v mestecu Skopelos vseeno neprimerljivo večja. Zato pa po večerji na bus in nazaj. No, ura je prava za lajf. In tako tudi je. Riva je kar dolga, vsaj kilometer, kilometer in pol je je in nabasano je polna s turisti. Še južnoameriški band nekaj špila. Kako to paše v Grčijo, ne vem. Meni ne preveč. Vrtijo pa tudi tukaj vsak večer film, ki so ga posneli na tem otoku. Neki Mama Mia s Pierce Brosnanom in še eno holivudsko dečvo, (Meryl Streep, menda) v glavnih vlogah. Podobno, kot so na Amorgosu vsak večer vrteli Veliko modrino (Big Blue) Luca Bresona, ki je bil posnet tam. V francoščini, brez podnapisov. In ljudje so to masovno gledali...

Severna Grčija

Nedelja, 24.08.2008

Še bolj vroče je. Prijatelji, ki dopustujejo na Islandiji imajo ponoči 7C, mi tukaj podnevi 37C. Ej, ko bi lahko imeli eni in drugi povprečje teh cifer preko celega dneva! Pa še vetra ni in ga na tem koncu ne bo še ves naslednji teden. Oblaka nisem videl že od Korzike, več kot dva meseca. Malo se že sprašujem ali oblaki sploh še obstajajo? Da niso le produkt sanj? Vročinskih blodenj. In počasi me začenja zanimat odkod vsa ta voda okoli mene. Od dežja že ne. Dežja ni več. Samo vročina je še ostala. Temperatura morja je konstantno preko 30 stopinj. Vesna gre v vodo. Jaz se celo pot polivam z morjem – grem na spojler, vedro v morje in vsebino pljof na glavo. In tako od jutra do večera...

Greva proti Kassandri, zahodnem prstu Halkidike. Novo marino imajo z laundryjem in kakšno žehto bi bilo potrebno storiti. Pa še dobra iztočnica za Leptokarijo je, kjer se morda srečamo z Bubo in Dragišo. Da skupaj spijemo kak glažek. Al pa dva...

Obala Kassandre je lepa, gozdovi do morja, kjer se obala konča s peščenimi plažami. Na eni se sidrava. Sva mislila, če bi morda ostala preko noči, pa je preveč na odprtem in ponoči se veter (po napovedi) obrne in pojača. Raje ne. Plaža je kopija Zlatnega rata na Braču. Ali pa je ono kopija tega, saj ni pomembno.

Greva naprej v Porto Sani. To je sedaj marina v sklopu turističnega kompleksa. Stara pet let. Da je resort višjega nivoja je jasno že od daleč. Ljudje se od plaže do hišice in naprej do restavracije prevažajo z električnimi golf vozički. Haloooo! Marino je seveda treba poklicati po VHF in takoj je tu možakar z dingijem, ki naju usmeri – med dingije. V roko stisne brošuro, kar je krasno, vendar nekako pričakovano. Nepričakovano pa dobiva še revijo »Sanimagazine« (takega obsega, kot so revije na letalih). Saj ne moreš verjet! Elektrika in voda sta zastonj za tiste, ki ostanejo samo eno noč. Hja, za 50 evrov, kolikor stane privez, menda res ne bodo malenkostni. Če bo tudi WiFi zastonj, bomo pa še videli. In koliko stane pranje tudi. Popolni Disneyland. To definitivno ni Grčija! Takega resorta nima niti Španija. Raje ga ne primerjam s Costo Smeraldo, kjer ne dosegajo tukajšnega nivoja. Le v cenah jih prekašajo. Nekaj pa le imata skupnega Portisco in Porto Sani. Na obeh mestih so naju sparkirali med dingije.

Malo se razgledava in – spet »saj ne moreš verjet«. Vse je urejeno, nič ni razbitega nič ni narejenega na pol. To res ni Grčija! Kot bi prišel v Francijo, še lepše je kot pri nas. So pa tudi cene temu primerne. Pijeva drugo najdražjo kavo do sedaj (najdražja je bila v Palmi de Mallorci) in pijeva tudi najdražje pivo v Grčiji (tu je Italija še vedno brez konkurence). Še prej pa gre Vesna v kapitanijo plačat marino in se pozanimat za internet. Ukrajinka na recepciji dobro zastopa svoje barve, luštna punca. Internet je sicer zastonj, vendar ko se pozneje poskusiva priključiti, ne gre. Licenca na Cisco routerju ne pusti nobene dodatne povezave več. Hic! No, mogoče smo pa vseeno v Grčiji. Probal sem enkrat, dvakrat in obupal, Vesna je pa kliknila malo tu, malo tam in – sistem nas spusti zraven. Res ne razumem ženske logike...

Ponedeljek, 25.08.2008

Za začetek dneva - internet ne dela. Pa dobimo novo geslo in je spet lepo in prav. Ja, to je vseeno Grčija. In ko začne delati, dela tako obupno počasi, da je povsem neuporaben. Tokrat res ni na robu uporabnosti, tokrat je neuporaben! Bomo pa le oprali stvari in adijo.

Pojedel bi zajtrk, pa mi plin ne dela. Vse naredim, zamenjam jeklenko, ne dela, dam originalno, ki sem jo dobil iz Portoroža, ne dela, zamenjam regulacijski ventil, ne dela, nimam več ideje. Pa pride Vesna, odpre (pravi) ventil na štedilniku in – deluje! Ves čas sem odpiral ventil za pečico. Saj ne morem več verjet, kaj naredi vročina iz človeka. Še pred uro sem si normalno skuhal kavo, potem pa... Ne grem se več! Samo še vem iz marine in v vodo. In tale nedelujoči internet mi bo požrl živce. Vsega imam dovolj. Tečna sva oba in na koncu z živci. Vzrok je pa en sam. Vročina!

Zgodilo se je! V marino vpluje Benetauejeva triintridesetica. V oči mi pade registracija: PI in cifre. Hej, imajo enake oznake, kot pri nas za Pira...aaa...aaaa...n... Ma, ne me basat, kaj visi zadaj! Slovenska zastava. Neverjetno! Slovenci. Že sem na tem, da jih tečem pozdravit, pa mi Vesna le namigne, naj pogledam še na levo stran jamborja. Kako se mi žnablji povesijo. Nemška posadka, mož in žena... Ko jih šljivi! No, vseeno bi jih šel malo pobarat kako in kaj, če se ne bi premislila in izplula še preden se privežeta. Kakorkoli, slovensko zastavo je bilo vseeno lepo videti. Po skoraj petih mesecih. In prve sekunde (ko sem še mislil, da so na barki Slovenci), so bile sploh razburljive.

Zunaj je nekaj vetra. Jadra gredo sicer takoj gor, po pol ure pa je zabave konec in spet poje motor. Zato pa veter vseeno ponudi rešilno bilko preživetja. Da se dihati. Čas naju preganja. Dnevi se krajšajo in če želim pristajati podnevi, je treba biti v luki pred osmo. In v neznani ribiški luki je pametno, da vidim kje vse so razmetani štriki. In mooringi. Ni fajn, če se kam zapletem. Pa še ponoči. Med plovbo poskusim dokončati prenos. GPRS je neskončno hitra zadeva v primerjavi z WiFijem, ki sem ga imel dopoldan. Pa tudi tu ne gre najbolje. V Platamonasu je 3G in vse je narejeno v trenutku.

Spet renovirana luka. Čisto nova in nedokončana, jasno. Nedokončana v smislu, da elektrika in voda po omaricah še ni priključena. In na koncu pomola je tudi priključek za izčrpavanje tankov s fekalijami. Prvi tak, ki sem ga sploh videl na poti. Jasno, da je razbit, še preden so ga sploh priključili. Grčija, pač. Je pa prostora kolikor hočeš. In to šteje. Pa v taksi in v Leptokaryo. Imava naslov, taksist ga najde iz prve. Malo se sprehodimo in nato vsedemo v kafič na plaži. Prijeten lokal in zanimiva kelnerca. Punca je sezonska gastarbajterka, Čehinja. Ne moremo naročiti v angleščini in zelo težko bi v grščini. Brez problemov bi lahko le v češčini. Pa se ne damo. Mi po srbsko. Tudi tako gre.

Prav zanimiv pogovor je bil. Lepo smo kramljali in čas je tekel, kot bi mignil. Ura gre proti eni, ko se odločimo za povratek. In ura je pol treh, ko dočakamo taksi. Po eni zjutraj jih ni več. Tega v turističnem kraju v Grčiji res nismo pričakovali.

Torek, 26.08.2008

Zjutraj vidim v daljavi nekaj, kar nisem videl že celo večnost. Oblake. Ali pa meglo. Kaj pa vem. Upam, da bo danes kaj hladneje. Noč je bila prijetna. Dragiša javi, da ne pridejo na barko. Vesna je sicer v prvem hipu malo razočarana, pa hitro sprejme stvar in namesto fish piknika bo na sporedu – delo. Plan B. Gre v lov za internetom in se kmalu vrne. Najde lokal, kjer ga nudijo svojim gostom brezplačno. Za pet ur dela ima in gre tja. Do kosila bo zaključila, pravi.

Pridružim se ji čez kako uro in (da skrajšam) ostanem do petih popoldne, ko – crkne internet. Grčija, spet. Fant za šankom pravi, da je to normalno, da se dogaja, da čez nekaj časa pa spet začne delati.Če se nam pa slučajno mudi, imajo brezžični internet vsi hoteli. Hja, to se dogaja. Dogaja se pa v tem lokalu še nekaj drugega. Če greš na stranišče, te tja zaprejo. Mišolovka, jaz v vlogi miši. Notri gre, za vrata odpreti pa kljuka ne dela. Jasno, da sem telefon pustil pri Vesni na mizi in jasno, da ima lokal glasno glasbo in jasno, da sva ob tej uri edina gosta, tako da obiskovalcev veceja ni za pričakovati. Da je sreča popolna, ima stranišče rešetke preko okna. Verjetno, da ne bi kdo pobegnil. Tako mi ne preostane drugega, kot čakanje na (redke) pavze med rave komadi na cedeju in potem tolčenje s pestjo po vratih. Na srečo je kelner mladenič z ostrim sluhom in me reši iz zagate. Ko mu omenim, da kljuka ne dela, se mi zahvali za informacijo in hkrati doda, da ve za težavo. Pa saj ti nisem mislil to povedati, bedak. En listek obesi na vrata, da bodo gostje vedeli in jih ne bodo zapirali. Ni potrebe, strumno odvrne, jutri (avrio!) jih bodo tako ali tako popravili. Hic! Avrio. Na ta odgovor pa res nimam več komentarja.

Internet najdeva takoj. Tudi ta dela odlično in Vesna dela do osmih zvečer. Potem jo prekinem. Večino je narejenega, imava še nekaj rutinskih opravil na Outlooku in sinhronizacijo lokalne baze podatkov s tisto na strežniku, da bodo možni tudi off-line pregledi, če bo potrebno. Jutri. Nekaj je kljub vročini treba pojesti. Baterija mojega nadtelefona je šla počivat. Tudi ta mora nekaj pojesti. In bojim se, da sem precej zmanjšal ostanek življenske dobe tipkam na telefonu. Kar nekaj časa sem se emajliral in skajpal s telefona. Tale WiFi res najeda baterijo.

Sreda, 27.08.2008

Najprej na internet. Narediti tisto, kar je ostalo od včeraj. Še vedno dela presenetljivo hitro. Potem pa ven. Ob desetih izplujeva. Namenjena sva skozi kanal Portidaias. Tako nama ne bo potrebno obpluti polotoka Kassandre, da prideva v zaliv med Kassandro in Sithonio. Vetra ni nič. No, nekaj časa ga ni nič. Zadnjo uro ga je preveč. Točno v nos se dvigne 5 Bf vetra – iz nič. Spet mokra plovba. Nadaljujeva na motor. Ne ljubi se mi za par milj dvigati jader, jih spustiti za plovbo skozi kanal in potem spet dvigniti. Jih dvignem, ko bova skozi. Preko kanala je speljanih nekaj daljnovodov in dva mostova. 18 metrov naj bi šlo skozi, tako piše v pilotu. Na mostu, jasno, ne piše nič. Grčija. Ne piše pa v pilotu, koliko je visok moj jambor. In sva se že pred dnevi lotila in ga ocenila – izmeriva koliko je med dvema priponama glavnega jadra, potem pa malo računstva iz osnovne šole in rezultat je 16 metrov. Pogrešek, pa takole, kaka 2 metra. Tesno bo. Ko sva skozi, veva, da je nižji od 18 metrov. Pa ne vem, če za 2 metra...

Veter počasi pada in ob sedmih zvečer se sidrava v popolni bonaci. Zaščitena sva samo pred severnimi in vzhodnimi kvadranti, vendar se nama ne ljubi nadaljevati dalje in se vezati ali sidrati ponoči. Po napovedi kaj drugega niti ni za pričakovati. Upam, da napoved nocoj obvelja. Pa še roštilja nisva spekla že kar nekaj časa, danes bo prilika. Ej, spet se bom najedel mesa do sitega. Kako lep je lahko ta naš svet...

Četrtek, 28.08.2008

Noč na sidru je bila mirna, sedaj se dviga blag vetrič. Preverim. Tako bo na tem koncu dopoldan, popoldan nikjer v naši bližini ne bo sapice. Veter izkoristiva do konca. Do konca trajanja in do konca polotoka Sithonije. Ko obrneva okoli rta, gre le še z motorjem in v val, ki je ostal od prej. Če je bilo prej z vetrom in ob kopnem brez vala ekstremno prijetno, je tole prava nočna mora. Še dobro, da je okoli rta vsega nekaj milj in potem je valj bolj od zadaj in ni več tako moteč. Rezultat pa se kaže drugje. Gorivo je čisto na koncu, ko se zvečer sidrava. Nujno ga bo treba dotočiti.

Sithonia je lepa. Tako kot Kassandra. Gozdovi, ki jo pokrivajo se spuščajo do morja, kjer so čudovite peščene plažice. Nekaj jih je sicer obdelanih s kafiči (in ležalniki), večina pa ne. Veliko jih ima dostop le z morja. Na vrhu zaliva med polotokoma Sithonio in Aktijem je otoček Dhiaphoros, poraščen z gozdom in čisto blizu obale Sithonie. Vmes je nekaj, kakor laguna, z množico krasnih sidrišč. In povsem mirno vodo. Z drevesi, ki se sklanjajo nad morje. Kot bi bil na jezeru. Lepo!

Ima pa ta lepota svojo ceno. Prvič letos srečava ose. No, k sreči gredo ose zvečer spat (midva sva prišla skoraj ob mraku). Zato se pa z mrakom v glavni vlogi pojavijo komarji. Tudi teh letos ni bilo veliko. No, tu imamo vse na kupu. Po obvezni roštiljadi malo pogledat zvezde, pokadit pipico in spat.

Petek, 29.08.2008

Zjutraj iz postelje v vodo. Kako je topla. Vidi se, da smo precej na severu. Voda ima tam okoli 30 stopinj, zrak se ponoči že prijetno ohladi in pred svitom je zunaj kar hladno. Kabina je pa ogrevana z morjem. No, tole »hladno« je treba jemati s ščepcem soli in tudi, ko se prikaže sonce, se stvari v trenutku spremenijo.

Prelijem gorivo iz kanistrov v rezervoar. To bi moralo zadoščati do Thasosa, imava pa v planu postanek na Ammoulianiju, otočku na začetku polotoka Akti (bolj znanega pod imenom najvišje gore na njem, Mt. Athosu). V marketu ob pomolu, piše v pilotu, si lahko nabaviva gorivo. Priveževa se na edinem prostem mestu, kjer izgleda, da ne bo možno prespati. Glede na to, da so na obali privezne vrvi, je to po vsej verjetnosti stalni privez kakšne turistične barke. No, bova pa natočila in greva drugam.

Pa ni šlo tako enostavno. V marketu tega nimajo več, črpalka je pol kilometra stran in je do petih popoldan zaprta. Sediva v kafiču na obali, ko pripluje »lastnik« priveza in – nama da jasno vedeti, da bova morala izpluti. Izplujeva, bova pa drugje točila gorivo. Pogledava še en privez na tem otočku, pa nama ne diši. Same ribiške barke in nobene tavernice ali česarkoli, kamor bi lahko počila svojo rit in kaj pomezila. Za to ne potrebujeva priveza, tako sva lahko tudi na sidru – neprimerno prijetneje je. Preveriva še luko nasproti, Ouranopoli, pa tudi ni primerna za naju.

Jadra gor in gremo. Smer Kassandra. Pa malo pogledava na karte in premisliva jutrišnji dan. Najbolj se bo sidrati kar na Ammoulianiju, saj je kar nekaj sidrišč. Rečeno, storjeno. Sledi kopanje in po kopanju – ni roštilja. Po dolgem času prvič, da na sidru nisva zakurila roštilja. Nisva uspela nabaviti mesa ali rib. Pa drugič.

Sobota, 30.08.2008

Pred svitom vstaneva, spijeva kavo in izplujeva. No, preden uspeva spiti kavo, jo morava še skuhati. In zato potrebujeva plin. Ki ga, jasno, zmanjka. Pa ravno včeraj sem premetal vse jeklenke, ko sem pretakal gorivo! Ponovi vajo. Tokrat v temi. Ta jeklenka nama je trajala 3 mesece. Se vidi, da se v glavnem prehranjujeva zunaj ali pa kuriva roštilj. Kje si, Janko, s svojim »Kaj bomo pa sedaj jedli?«. Ko je kuhal Janko, je plin zdržal le slaba dva tedna.

Peljeva se ob polotoku Akti in si ogledujeva samostane. Saj sva si jih že lani, pa vseeno zaslužijo še en giro d' Akti. Da pa le ne bo vse, kot je bilo, poskrbijo vodni policaji. Coast guard naju opozori, da sva preblizu obale. 500 metrov najmanj morava stran. Je ženska na krovu in ta ne paše v bližino samostanov, mar ne? Pa se še malo odmakneva in je vse v najlepšem redu. Do ovinka okoli rta. Samo tri milje imava še do največjega samostana, Gran Lavra. Lani sva ga izpustila, nama je bil iz poti na Limnos. Je pa zato na poti na Thasos. No, in te tri milje so dolge šest milj. Okoli rta brije veter točno v kljun. In za nameček crkne, ko se prebijeva te nesrečne tri milje. Teoretično smolo sva imela. Pa ni kaj, včasih je tudi tako.

In motor brni dalje. Limenari na Thasosu pogledava in ni prostora. Ok, prostor je, pa se mi zdi, da bi naju potem ribiči deložirali, ko se vrnejo. Naslednja luka - podobno. Še tisto pomola kar ga je bilo so razkopali in se ni kam vezat. Greva dalje. Na tej strani je Thasos lep, gozdnat in v gozdu majhni hotelčki. Prijetno. Prav uživava ob pogledu, čeprav se že večeri in v luko Thasos bova vplula ob mraku.

Ne bova! Teoretična smola, saj sem to ugotavljal že prej. Popolna bonaca in samo dobro miljo še imava, ko motorček začne kašljat. In samo še pol milje, ko neha kašljat. Neha kašljat, pa tudi drugih trzljajev ne da več od sebe! A-ja-ja-jah! Vetra čisto nič. Ampak, res čisto nič! Malo čakava, mogoče pa bo. Pa ga ni od nikoder. Tok naju počasi nosi naravnost v trajektni terminal. Ne samo, da bova imela težave, še kakšno kazen mi opilijo za oviranje plovne poti. Ni kaj, dingi gre v vodo in po gorivo. Vesni nikakor ne diši, da gre ona z dingijem, barke pa tudi ne morem pustiti kar tako same sredi morja. Po teoriji zarote bi tedaj takoj začelo močno vleči. Bomo probali najprej z vleko do obale. Tam se sidram in potem grem lahko tudi jaz po diesel. In se hitro naučim, da tole z vleko ne bo nič. Dingi je prelahek in nikakor ne morem usmeriti barke v pravo smer. Kamorkoli obrnem motor, ne pomaga. Dingi se vrti okoli barke, ki je (jasno, kako drugače) na miru. Ok, sigurno se da, le da jaz ne znam. Itak sem letos prvič vozil dingija. Zato gre pa s porivanjem. Dingi zadaj in guraj. Kdo bi si mislil, da s tremi konji poženem barko preko dva vozla! In niti ne teram motorčka do konca. Tako gremo lepo počasi proti obali. Izgleda, da bomo zadevo nekako le pošlihtali. V tem trenutku pa teorija zarote pade! Mimo se pripelje ribič, ki nekako ne more prezreti našega reflektorja, s katerim mu Vesna uspešno razsvetljuje okolico. Če kdaj, se je ta 40W halogenka izplačala sedaj. Vleka do luke je gotova v petih minutah. In smo zvezani, kot se šika. Vsaj noč bo mirna, jutri pa natočimo gorivo in smo zmagali.

Teoretična smola ali pa urnik naštiman preveč na minuto? Čejev je bilo kar nekaj. Če ne bi zmanjkalo plina, če naju policaji ne bi nagnali po daljšem loku okoli rta, če se nama ne bi veter obrnil v nos, če bi bilo vsaj malo termičnega vetra čez dan, če ne bi pomolila kljun prav v vsako ribiško vasico na poti, če... potem bi se tega dneva že čez teden ne spominjal več. Tako mi je pa popestril dogajanje. Vse je dobro, kar se dobro konča!

In na obvezno pivo v mestno oštarijco. Na poti pa – dež! Saj ne morem več verjeti. Tole je pa že več, kot teoretična smola. Ok, saj so bile samo tri kapljice in sem jih zaznal z veliko domišljije, a vendar. Dežja – ne dežja, dežnih oblakov – nisem videl že od Korzike, sredi junija. Hja, če ima hudič mlade ...

Nedelja, 31.08.2008

Najprej gorivo. Za ob desetih so nama včeraj obljubili, da ga pripeljejo. Seveda ob četrt čez deset mojster na drugi strani telefona obljubi in-fajf-minits in seveda to v prevodu ne pomeni pet minut, kot bi kdo nepoučen lahko pomislil. Saj ne, da sva sitna, samo rada bi šla malo naokoli in ne bi jih čakala do popoldneva, da se primajajo. Ob enajstih sva revnejša za 160 evrov. Sva pa v devetdeset litrski rezervoar uspela natočiti vsega skupaj dobrih osemdeset litrov. To pomeni, da je notri vsaj deset litrov – vode. No, tole malo razloži, zakaj sva včeraj ostala brez goriva. Ko sva izplula, je kazalec kazal še pol rezervoarja, torej 45 litrov ali v prevodu: 22 ur plovbe. Dovolj za brezskrbnih planiranih trinajst ur. Če pa upoštevam malo višjo porabo zaradi obraščenosti barke in dejstvo, da je bilo goriva deset litrov manj (in da kazalec pač ne kaže na deciliter natančno), pa je izid razumljiv. Kakorkoli, težava je sedaj definitivno mimo.

Najprej do kamnov. Iz barke gledamo antično gledališče, jasno da moramo tja. Vsaj jaz sem se tega podviga udeležil precej zdolgočaseno, takih gledališč sem videl že veliko. Potem pa na avtobusno postajo in na avtobusni izlet po otoku. Obala naju ne zanima, sva si jo ogledal z barke. Vasice sredi otoka so zanimive. Na steni avtobusne postaje visi karta otoka in zamisliva si ogled dveh vasic. Pa nama prodajo karto samo do prve. Do druge – tako prodajalec – avtobus sedaj ne pelje. Šele popoldan. No, ko se vesela lastnika vozovnic vsedeva na bus, pride mimo kondukter in prodaja karte za vse destinacije na otoku. Tudi za ono, kamor nama v centrali niso znali prodati karte. Pa saj je vseeno. Bova šla najprej v Panagio in potem še iz Panagie v Theologos, od tam pa nazaj. In ne bova več kupila karte v predprodaji, to veva.

Panagia je čisto luštna vasica, ni pa kaj posebnega. Arhitektura je podobna kot na celinskem delu severne Grčije. Nič ni podobna Horam iz Kikladov ali vasicam v Sporadih. Je pa zato povsod veliko vode, česar do sedaj nismo bili navajeni z grških otokov. Nasploh je vse skupaj en sam gozd in zato je otok v mojih očeh čudovit. Po dveh urah pa naprej v Theologos. Nak, ne bo šlo. Avtobus, ki pripelje je poln in ne sprejme več potnikov. Čakajočih nas je za pol avtobusa, večina jih je s kupljenimi vozovnicami. Pa jim nič ne pomagajo. So pač ostali na suhem, šofer zmiga z rameni in odpelje. No, sedaj definitivno vem, da predprodaja ne špila. Grčija. Južni Balkan. Naslednji avtobus (ki, jasna stvar, zamuja pol ure) pelje nazaj v luko, greva kar na tega. Verjetno se ravna po uri na osrednjem trgu Panagie, ki tudi zamuja – pol ure.

Pa na večerjo v stari del mesta. Prava oštarijca na rivi v stari luki. Prave cene in dobra hrana. Osebje pa – bolgarsko. Naju pobarajo, če smo Srbi. Nismo, ampak zakaj jih to zanima? Ker bolje razumejo srbsko, kot angleško. Izjava, da-nema-problema-možemo-da-pričamo-i-bugarski pa jih kar malo šokira. Pa smo potem šprahali en svoj jezik: srbsko-grško angleščino.

Ponedeljek, 01.09.2008

Zjutraj ugotovim, da so mi ukradli dno iz dingija. Ej, barabe! Saj to sploh ni vrednota, je sestavni del, ki ne stane več, kot par evrov. Samo sedaj ga nimam in dingija ne morem uporabljat. Ma, bi mi vzeli cel čoln in bi potem prijavil krajo, kupil novega in potegnil denar od zavarovalnice. Kaj naj grem celo to štorijo sedaj počet za eno dno? Saj nisem blesav. Tako ali tako ne vem, kje bom lahko dobil novo dno. Ali pa vsaj kakšen provizorični nadomestek za ta dva meseca, ki sta mi še ostala. V Portorožu bi to takoj uredili, samo jaz rabim rešitev sedaj. Upam, da v Turčiji, ki je navtično dobro razvita, kaj najdem. Tukaj je to brezupno iskati.

Ne z busom, z rentičem gremo po otoku. Teta, ki nama pripravi papirje, postavi sebe v vlogo turistične vodičke in nama na dolgo in široko razloži vse o otoku. Vse o vsakem kraju na poti po otoku. Podrobno. Poljskega rodu je in nekako ne paše v to okolje. Zato pa paše njen mož. Na Vesnino pojasnilo, da je slovenščina svoj jezik in da se razlikuje npr. od srbščine ali makedonščine, skoči do stropa. Makedonščina ni jezik, nikoli ni bila in nikoli ne bo! Makedoncev ni, to so samo zamaskirani Grki! Midva se v monolog ne spustiva, ga pa poskusi pomiriti žena, pa ji ne uspe najbolje. Ah, ja. Kiin malček, ki nama ga dodelijo, je res malček. Že v malo večji klanec težko sopiha. Pa bo že nekako.

Dopoldan je poln telefonov. Vidi se, da je september in so počitnice mimo. Delati bo treba začeti, ni kaj. Vmes se ustaviva v kafiču z WiFijem in ob kavi poinstaliram program novi stranki. Kako lepo deluje! Za remote desktop povsem primerna linija tukaj ter optika v naši pisarni in pri tej stranki pomeni, da je vse skupaj končano v četrt ure. Ej, ko bi vedno bilo tako!

Obala je čudovita, povsod gost borov gozd vse do morja. Tam pa peščene plaže v zalivih. Ampak, naju zanima notranjost. V Theologosu na kosilo. Porcije so takšne, da danes večerja definitivno odpade. Komaj pojem kralja, toliko ga dobim na krožniku. Drugače pa vasica ni nič posebnega in mi ne bo ostala prav dolgo v spominu. Naprej do »čudovitih slapov in jezera«. No, to o čudovitosti je zraslo na zelniku gospe, ki nama je oddala avto. Mnenja so tu definitivno deljena. Kažipotov (po grško) ni, je pa zato z barvo na kamen vsakih nekaj sto metrov napisano »lake in the forest – bee honey«. Tole bo očitno prava pot. In je bila. Pripeljeva se do prodajalca, podjetnega domačina – čebelarja, ki je za barvo zapravil celoletno zaslužek z medom.

Pot do sem je še nekako, je pa nadaljevanje vožnje bolj adrenalinsko. Greva po bližnjici. Za bližnjico se pa točno ve, kaj je po definiciji. No, tale je ekstremna. Najslabše ceste tam pri mojem gozdu na Koroškem so prave avtoceste v primerjavi s temi cestami tukaj. Še ceste v Albaniji in v Keniji so bile boljše. Če vozim z drugo, je to pravo divjanje. Za deset ali toliko kilometrov sva porabila skoraj dve uri. In vmes sva srečala angleški par v terencu (midva sva s Kio Picante, za primerjavo). Kako sta se razveselila, da nista sama v tem brezpotju! Malo manj sta bila vesela Vesnine novice, da je cesta naprej precej slabša, kot na mestu, kjer smo se srečali. Najbrž sta se obrnila. Kazaviti je spet čisto običajna vasica, ki ne bi bila vredna postanka, če ne bi prišla po poti, po kateri sva prišla. Tako pa se kava v lokalni birtiji (ki je sicer čisto spodobna) še kako prileže.

In dan je mimo. Vrneva avto. Pa so čisto iz sebe, zakaj ne šele jutri, saj ga lahko imava do desetih zjutraj. Zato, ker ga ne rabiva. In naj se oni ukvarjajo s tem, kje bo parkiran v mestu, kjer ni parkirišča.

Torek, 02.09.2008

Vstaneva, pojeva in greva. Cilj: Samothraki, 40 milj bočno na meltemi. Dobro polovico poti imava odličen veter, potem crkne in zadnji del poti se spet dvigne. Kot celota ni ravno idelana plovba, je pa kar v redu. Naju pa zato skrbi, če bova dobila privez. V pilotu piše, da se ga običajno ne dobi. Na Samothrakiju pa ni nobenega sidrišča ali druge luke. In najbližja luka je 20 milj proti meltemiju ali 50 milj z meltemijem. Kamorkoli že je, ne prideva podnevi in še otoka si ne moreva ogledati.

Pa je bila skrb odveč. Toliko prostora je (cel pomol je prazen), da sva prepričana, da je rezerviran in se na hitro veževa kar na bok in potem gre Vesna na kapitanijo povprašat, kam naju bodo sparkirali. Pa ni panike. Vse je to za nas, ji povedo. Greva lahko kamor koli želiva. Kamen se odvali od srca. Hitro na sprehod. Neverjeten otok, povsem drugačen, kot smo jih vajeni. Do jezera greva. Mimo celih čred ovac, ki se napajajo v napajalnikih, kjer se voda pretaka iz korita v korito in konča v morju. Vode je tu v izobilju. No, kasneje si malo pogledava prospekte otoka in zadeva postane razumljiva. Imajo reke s slapovi in tolmuni, jasno da je potem vode dovolj.

Pa na večerjo in Tonček naroči, kaj drugega kot, kralja. Ampak očitno moja grščina vseeno še ni do konca izpiljena. Namesto kralja dobim jagenjčka. Najprej mi ni najbolj prav. Se pa izkaže kot dobra zamenjava. Še dobro da ne robantim, ampak najprej poskusim. Odličen jagenjček. Ej, ko bi ga pri nas (in v naši južni okolici) znali tako dobro pripraviti!

Sreda, 03.09.2008

Vesna mora delat, meni ni treba. Kako lepo. Pa grem malo naokoli. Vasica ni nič kaj posebnega, pravzaprav me preseneti, kako zelo remote je. Se mi zdi, da še najbolj od vseh do sedaj. Primerljivo z Agiosom Evstartiosom. Samo, da je tu na otoku 3000 prebivalcev, tam pa 200. No, saj to mi je po eni strani všeč. Spet smo daleč stran od turizma. Masovnega turizma, ki je na severnem delu Grčijo precej razvit. Vključno s cenami.

Potem pa na avtobus in v Horo. Pokrajina je neverjetna. Kot bi se vozil po celinski Grčiji. Relativna nižina, v ozadju pa 1600 m visoke gore. In ta nižina je polna njiv. Prava poljedelska dežela, ki sva jo opazovala že včeraj. Koruzo gojijo, na primer. Z namakalnimi sistemi! Voda tukaj res ni nobena vrednota. Tudi to je drugače, kot sicer po otokih. Polno je potočkov in v javnih fontanah voda stalno teče. In se steka v morje.

Popoldne pa v Therme, vasico na severnem delu otoka. Ima svojo luko, ki je v pilotu ni opisane. Luka je skoraj prazna in precej nova. Grem si jo pogledat. Prostora je za vsaj 20-30 jadrnic. Pa še za več bi ga bilo, če ne bi bil del – zasut. Ja, zasut je s prodom. Očitno rezultat napačnega planiranja. Tokovi so se po novogradnji tako zavrteli, da nanašajo prod točno na vhod v lučico in ta je sedaj (namesto kakšnih 70 metrov, širok le še slabih deset. Kot »širok« šteje samo del, kjer je globje od dveh metrov, jasno. Na otoku sta torej (vsaj) dve luki in v vsaki je prostora, da se norca lahko delamo iz njega. Ne glede na to, kako cenim Imrayev grški pilot, pa vseeno ni vse suho zlato, kar tam piše.

Sprehod po globokem kostanjevem gozdu ob potočku je sicer zanimiv, ni pa to moja domovina, kjer je vse lepo ohranjeno. Tukaj si je nekdo zamislil, da bi imel zbetonirano korito za vodo (ki je, jasno, že zasuto), drugi je postavil plastične cevi, tretji je enostavno odložil star pralni stroj. Če bi to pospravili (kar ni veliko dela) bi imeli sprehajališče kot ob Iškem vintgarju. Sprehod naju zlaka. Nekaj pojeva v zanimivi družbi. Če bi se pisala šestdeseta leta prejšnjega stoletja, bi bilo to otroci cvetja. Tako pa... Popolnoma neobremenjena mladina, ki preživlja svoj prosti čas tako, da – ne dela nič. No, nekateri izdelujejo verižice iz žice in to prodajajo. Očitno za kruh in pivo s tem zaslužijo, kaj več pa itak ne potrebujejo. In še prijeten dopust imajo.

in potem na avtobus in nazaj. Pa se spet zalomi. Avtobusa, ki bi moral pripeljati po urniku, ni. Pride čez dve uri in pol. Pa še to nisva čisto prepričana, če sva prav razumela fanta v bližnjem kafiču. V deželi tej jim je angleščina resnično precej tuja. Pokličemo taksi. Taksist pravi, naj ga pokličemo še enkrat najkasneje čez pol ure. No, pa se je neznanje angleščine le obrestovalo: pomen njegovega stavka, je namreč bil, da pride najkasneje v pol ure.

Sploh sva tukaj ena zelo redkih tujcev. Ogrožena vrsta, morali bi naju zavesti v Unescov seznam. Na barki sva tako ali tako silno zaželjen objek za fotografiranje. Živalski vrt? Otok je tako pristno domorodski, kot je bila Grčija, ki jo imam v spominu izpred dvajsetih let. Lepo je to.

Vesna gre v kapitanijo in potem še do carine. Se bo poskusila zmeniti, da nama ne bi bilo treba v Alexandropoulis. To je najbližji port of entry, pa je 30 milj točno proti meltemiju. Lepo bi bilo, če bi lahko šla od tu direktno v Cannakale. Pravila so sicer jasna, morava v Alexandropoulis, mogoče se pa le da kaj zmeniti. Grški način mišljenja (beri: južnobalkanski melos) bi tukaj lahko pokazal malo svoje dobre plati.

Pa ni bilo nič s tem. Delajo samo dopoldan. Avrio. Škoda, sva hotela zgodaj izpluti, tako pa... Pa saj ne bo prvič, bova šla pa malo kasneje, kaj potem.