Vzhodni Sporadi

Torek, 28.07.2009

Letalo ima, kako drugače, zamudo. Ni bistvena, je pa vseeno potrebno malo počakat. Pa to čakanje sploh ni naporno. Družbo nama delata Gordana in Blaž, moja sošolka iz gimnazije in njen sin. Na letališču se srečamo, pozdravimo in povprašamo kod-in-kam? Samos, kam-pa-drugam! No, če je vse to res, potem se bomo pa še kaj videli. Hotele imamo sicer na drugem koncu otoka in midva se bova kmalu selila na barko, pa vendar bo kakšna prilika za srečanje. Sigurno!

Iz letala na avtobus, iz avtobusa v hotel, iz hotela na avtobus, iz avtobusa na barko. Lepo spravljena je v marini, na njej Matjaž in Mitka. Polde in Mojca sta v Efesu. Wellcome drink in še eden in spet. S kakšnim spoznavanjem barke nocoj ne bo nič, to je kot pribito. Po nazdravljanju na barki, sledi nazdravljanje v gostilni. In po tem kracanje do hotela. Peš. Hudič-ga-nima-rad, z avtobusom se mi ni zdelo tako daleč...

Sreda, 29.07.2009

Danes je na sporedu papirologija. In – kako poznano – ko pride Matjaž na plan z zadevo, carinici iz obraza izgine nasmeh, se ji pa zato čelo naguba od silnega razmišljanja. Kaj storiti? Kaj ti ljudje sploh hočejo? Pa zakaj to sploh mene sprašujejo?!? Po nekaj njenih iteracijah razumevanja naših želja (ki so bile vse napačne, jasna stvar), najde rešitev. Zadevo bo razrešila njena kolegica, port policajka. In njen obraz spet razsvetli blažen nasmeh... No, kolegica jo tudi res reši iz teh neskončnih težav. Najprej zamenja transit log, ki ga je Matjaž dobil na Paxiju. Ni bil pravi, je za barke izven EU. Pa saj je to Matjaž vedel, samo ni se hotel s tem ukvarjat – oni stric na Paxiju se pač ni strinjal, da je Slovenija v EU. To poznam od lani...

Potem pa na fiš-piknik. Iščemo plažo na otočku Samiopoula, poleg Samosa, ki jo na veliko oglašujejo kot biser. Seveda je ne najdemo. Ni je. Zato se pa sidramo nasproti tega otočka na čisto spodobni plažici in spečemo ribe. In hobotnico. In vse skupaj pojemo, seveda. Malo se kopamo, malo klepetamo, malo pljuckamo in ura je noč. Kar pomeni, da bomo imeli poleg lekcije z jadri, nocoj še lekcijo iz nočne navigacije. Pa se vse konča kot se šika, posadka v marini je še na svojih položajih in lepo nas sparkirajo.

Četrtek, 30.07.2009

Barko smo sprobali včeraj, danes sledi bolj ali manj le še teorija. Od štirih do šestih popoldan bo čisto v redu. In je bilo. Dopoldan zato preleživa na bazenu pred hotelom in jaz začnem takoj z uporabo pool bara. Potem pride Gordana z rentičem in gremo v luko na kosilo. In na glažek. Ob štirih pa v marino. No, malček zamudimo, pa ni bilo nič narobe.

Se pa v marini dogajajo čudne stvari. Olje menjava Zlatko, jadra šiva Anitta, trup popravlja Dragan, čendlerijo vodi njegova sestra, rentiče izdaja pa naše gore list, Štajerka. Tudi ostali niso Grki, jasno. Anitta je Finka, ostali so Srbi. Ej, kdo bi mislil, da bo jezikovna bariera tako enostavno padla... Z Zlatkom se dogovorimo za menjavo žarnice naslednji dan. Z Draganom pa za popravilo gelocoata. S Štajerko pa še za spremembo lokacije vračila rentiča. In midva se odpraviva domov. Tokrat s taksijem.

Petek, 31.07.2009

Ob devetih smo zmenjeni na letališču. Bova šla kar peš, saj smo čisto blizu. Pa ni bilo treba. So eni odhajali na letalo, s katerim bosta odletela tudi Matjaž in Mitka, pa smo kar prisedli na agencijski avtobus. Na letališču sva se vsedla v njun rentič in se odpeljala v šoping, od tam v hotel po prtljago. Receptorka je bila videti zaskrbljena. »Hej, a vi odhajate? Pa nam niso iz agencije nič javili. A ste prepričani, da je to res?« Hja, nekako smo pa res prepričani. Pa vračilo rentiča, pa vkrcavanje in že je tu Gordana s svojim rentičem in gremo na izlet. Na kopanje. Z njenim avtom.

Plaža pri Kokariju je lepa ima pa tudi wind surfing šolo. Blaž bi se rad preizkusil. Ampak. Teta na recepciji je stroga. Vetra je preveč in pika. Ja, saj ga je morda res malo preveč za učenje, kakih 6 Bf ga je. Ali pa še kakšen boforček čez... Zato pa Vesno uščipne v križu. Kar na plaži najde maserja in ta jo lepo masira. In masira. In masira. In – ne pomaga nič. Bomo videli, kako bo jutri...

Ob petih naj bi mi Zlatko zamenjal žarnico. Ga kličem in nič, ga iščem in nič. Potem ga končno preko vez (pri njegovi sestri, kako drugače...) dobim na telefon in se zmeniva za naslednji dan ob desetih. Gordana naju skipa v marini in se vrne na večerjo. Še prej pa do Štajerke in menjava destinacije za vračilo rentiča naslednji dan. Jutri dopoldan ga lahko vrne kar v marini, ni-blemčka. In potem se nama pridruži na barki, da gremo na fiš-piknik.

Sobota, 01.08.2009

Spet je veter. Tako je tukaj vsak dan. Vesna je malo bolje. Upam, da se ji izboljša toliko, da mi bo lahko pomagala pri pristajanju. Danes zjutraj smo tudi videli, kako se hodi na barko. S helikopterjem. Lepo pristanejo na pomolu, potniki izstopijo in s kovčkom (trdim, takim za na avion, s koleščki), v katerem imajo osebno prtljago se sprehodijo do svoje jahte. Drug svet. Mi pa čarter lete iščemo, da je ceneje in enostavneje.

Zlatko po dveh urgencah le pošlje dva fanta, da mi zamenjata žarnico sidrne luči. Pa ni bila žarnica, ampak stik na ohišju. Stara je bila čisto OK. No, bo pa sedaj vsaj ledica, kar je tudi dobro. Upam le, da je privita tako, da ni spet stika. Žarnico hitro pozabim, na vrsti je nov štos. Ni plina. Grem po novo flašo, jo hočem zamenjat in glej si ga no glej zlomka. Ne paše. Pa ima Matjaž še en nastavek in potem gre. Ok, plin je, gremo kurit roštilj.

Pristane sosed. Pa saj to ne more biti več res! Ljubljančan z ženo in družino. Lani ni bilo Slovencev nikjer, tukaj se pa kar razmetavamo z našimi. In skoraj našimi. Malo ga pobaram o vremenu zunaj in me potolaži, da njegova tri letna vnukinja ni imela prav nobenih težav. Zakaj bi jih imeli mi? Prav ima.

Kar v zaliv, kjer smo bili pred nekaj dnevi grem. Poznam ga in za prvič, da se privadim na barko, bo to najprimernejši kraj. Malo me je strah, da bom odreagiral, kot sem navajen. Ves čas si moram misliti, da je tu dolžina in vstrajnost čisto nekaj drugega. No, ni bilo težav, tudi jadra smo lepo dvignili. Skrajšana, za vsak slučaj. Pa saj je dovolj vetra. Sidranje tudi ok, zabetonirani smo v dno. Kar ono svojo staro taktiko sidranja sem uporabil in očitno je pri tej barki enako uspešna. Preverim še s polnim plinom nazaj za kakih deset sekund in stojimo na mestu. Dobro bo, danes znajo biti tukaj močni refuli.

S plovbo torej ni težav, so pa zato z roštiljem. V vetru ne dela. In pika. Nekaj časa gori, reful ga ugasne. Pa ga prižgemo. In ugasne. In ga spet prižgemo. In spet ugasne. Nekaj rib tako izvede predzadnje dejanje svoje kariere v ponvi v pečici, nekaj pa jih vseeno uspemo speči zunaj. Kakorkoli, vse ribe v zadnjem dejanju ponosno nastopajo na naših krožnikih, kar se mi zdi, je najpomembneje. Še pred njimi pa slastne kozice na buzaro...

Po pristanku zgodbe s Slovenci še ni konec. Gordano pride iskat – Slovenec. Z rentičem ju z Blažem pelje v hotel. Še prej se poslovimo, kot se spodobi. Kozarček žlahtne kapljice lepo prija. In obljubiva si, da se v Ljubljani obvezno vidimo bolj pogosto, kot do sedaj.

Pred spanjem še pogovor s sosedo. Turkinja je in z možem se vračata domov, v Izmir. Izgovor za pogovor je bila njena prošnja, da prestavim dingija (ker naj bi naslednji dan zgodaj izplula), dejanski razlog pa naša zastava. Najprej klasika z moje strani: »Ne, ni ruska, slovenska je.« In potem klepet dolg krepko uro. Za lahko noč.

Nedelja, 02.08.2009

Preverim še sidrno luč. Upam, da še dela. Ne dela! A-ja-ja-jaaaah... Danes je nedelja, naj spet iščem Zlatka, da mi to popravlja, ali kaj? Ni druge! Sedaj gre v akcijo Vesna. Odgovor je klasično grški: pridemo takoj. In po dveh urgencah res pridejo. Ob dveh popoldan, po petih urah čakanja... Tokrat sta dobro opremljena z vsem možnim instrumentarijem. Kar pomeni, z univerzalcem iz kamene dobe. Vsaj uro visi možakar na vrhu jamborja in se nekaj časa trudi sam, potem mu pomaga z nasveti kompanjon, na koncu roma na jambor orodje, z jamborja pa ohišje z žarnico. Svet modrih na trdnih tleh se loti premišljevanja. Na prvi pogled je jasno, da je ohišje narejeno za eno vrsto žarnic, ledica je pa drugačna. Da skrajšam vse skupaj, po pol ure tuhtanja roma nazaj ohišje s staro žarnico. Ta je bila še čisto v redu, samo stika ni imela... A-ja-ja-jaaah, majstori u kući! Pa še pri vseh teh neskončnih poskusih so tisto dobro ledico frderbali, se mi zdi. Prav nič nisem več siguren, da bo sedaj v redu, upam samo, da niso še kaj drugega pobrljali.

Še besedica s sosedom, Ljubljančanom, in gremo. Skrajšana jadra, vetra je tam za kakih 6 Bf, vendar je skoraj krmni in plovba je prijetna. Prijetna vse dotlej, ko veter – crkne. Meltemi crkne! No, ja če bi šel ven po planu, bi lepo odjadral, tako pa mašinca poje. Sicer pa, do Agathonisija je samo še nekaj milj, bomo že nekako. Pa še lažje bomo pristajali v brezvetrju. Vendar je v luki edina možnost bočni privez. Tega ne maram. Sidrišče je polno. Ok, če bi se vezal na obalo, bi šlo, pa tega ne bom počel. Pa še bočni veter bi potem imel. Ne, probava v sosednjem zalivu, saj sva tako ali tako hotela biti malo sama. Ozek je za tako barko, ozek. Vseeno poskusiva, pa sidro ne prime. Ne bova ponavljala, greva raje v drugega. Zgodba podobna prvi. Pa še v tretjega. No, končno prijetno širok in plitev zaliv in tudi sidro drži, kot je treba. Plinski roštilj v relativnem brezvetrju dobro dela. Danes sicer ne bo ribic, čevapi bodo. In pipica v samotnem zalivu brez žive duše na obali. Ok, čreda koz v te namene ne šteje.

Se pa še malo privajam na barko. Ker je bilo brez vetra, nisem takoj poiskal vrvi in privezal sidrne verige. Ko sem pa to hotel narediti, sidrni vinč ne dela. Oups! Vesna takoj pogrunta. Motor ni prižgan. Jasno – vedno, ko sem sidro dvigal, sem prižgal motor. Ona to ve, ker me takrat čaka na premcu. Samo sedaj bi sidro spustil, za to pa ne rabim energije... Kakorkoli, ženska logika je pomagala. Očitno je pogon sidrnega vinča narejen preko motorja, da se iz malomarnosti ne praznijo akumulatorji. Ok, tudi prav.

Dodekanezi

Ponedeljek, 03.08.2009

Veter ponoči ni bil premočan, v sunkih je dosegal 20-25 vozlov. Spanje pa vseeno ni bilo najboljše – barke in njenih sidrnih štosov še ne poznam najbolje. Pa mislim, da ji bom kmalu zaupal. Jutro je krasno, jutranja kopel še bolj. Nisva pa dolgo sama v zalivu, sosedje prihajajo in odhajajo. Izgleda, da je tukaj živo. Pri branju knjige me konec koncev niti ne motijo. Delati ne morem, ni neta. Ni niti telefona!

Ob dveh pa na Arki, sosednji otok, dobrih deset milj stran. Čoln dvigneva na škripce, da bo bolj prijetna plovba. Pol jader in 5 Bf napol v orco naju goni slabih 8 vozlov. Tako hitro in tako elegantno že dolgo nisem plul. Lani bi bil pod enakimi pogoji velik dosežek 5 vozlov. Ni kaj, dolžina se pozna! Kar prehitro sva na cilju, tako lepo je bilo. Premisliva si, ne greva na Arki, nasproti je Marathonisi z dvema gostilnicama in nekaj bojami pred njima. Drugega tam ni. Kar na bojo greva. No, saj greva, samo ne prvič. Niti ne drugič. V tretje gre rado, pravijo in tako je tudi bilo. Kako bi se šele motovilila, če Matjaž ne bi imel luštkane pripravice za lovljenje boj. No, bo drugič bolje.

Dela ne morem dokončati. Net je, ne dela pa ono ameriško čudo od strežnika VPN. Plan B: čoln v vodo, pa motor nanj in v gostilnico na obalo. Pivo dobim, pipo pokadim, Vesna spije frape, potem pa - adijo. Za večerjo je vse rezervirano. O-la-la! To je pa nekaj novega v Grčiji. Pa še med recesijo...

Torek, 04.08.2009

Danes sem se hotel poigrati z nastavitvijo instrumentov. Vetrni kaže kakih 20 stopinj preveč STB vetra, hitrost po koleščku pa je tudi okoli 10-15 % prenizka. Pa ni šlo. Nastavitev hitrosti je blokirana, navodil za vetrni instrument pa ne najdem. Pa ne bom preveč kopal po Matjaževih stvareh. Saj vem koliko instrument laže in bom sproti v glavi preračunaval. Ali pa ob priliki zadevo poiščem na netu. Sicer je pa tako, da toooooliko stvari na barki nisem navajen imeti. Kar ne znajdem se, če kaj rabim. One čarterske so skopo opremljene in tisto malo, kar je, takoj najdeš. Lani sem pa sam pakiral in tudi ni bilo težav.

Spakirava čoln na zadnje škripce in gremo na Lipsi na sidrišče. Tako bo čoln tik-tak v vodi in midva na kopnem. Še prej pa v luko na Arki. Da malo pošpegava, kako izgleda. Niti miljo ni od trenutnega sidrišča. V luki pa – privezov kolikor češ in skoraj brez vetra. In nekaj luštnih oštarijic na rivi. Ej, ko bi to vedel, ne bi čolna pakiral! Pa izplujeva, ga razpakirava in v vodo z njiim. Sidrava se in s krmo na obalo. Še pasarela in že sva v oštariji. Samo na eno pivce bi šel. Pa se zadeva obrne. Pivce ni eno, in kraj je prijeten. Kar tu bova ostala, naročiva hrano in pijačo in hrano in pijačo in pijačo in ... Mislim, da bi bilo enostavneje, ko bi prodajali dnevne karte, kot to delajo na smučišču. Še posebej, ker je tukaj vse precej poceni. Na sosednjem otočku, kjer sva bila včeraj bi plačal za isto zadevo vsaj dvojno ceno, če ne več. Girice so pet, hobotnica šest, razne predjedi po dva ali tri evre. To se mi res ne zdi pretirano. Nama je najbolj »padel v okus« grški takos. Neka njihova pogruntavščina, dobrega okusa (in poštene porcije) s španskim imenom in okusom (ok, z nekaj domišljije). Prvič sva jedla kaj takega.

Popoldan je, narediva rahlo pavzo in se za urico ali dve uleževa na barko. Potem je pa že večer in na sprehod po oto(č)ku. Sosednji zaliv ima veliko sidrišče, tako za vsaj deset plovil, in na kloncu - ve se - tavernico. S privezom za dingije. Tukaj vsaj ni gužve, pomol v vasici se je do večera napolnil. Še na večerj(ic)o s kilo in pol vina in spat. Cel dan sem jedel majhne stvari in pil velike. Vidi se, da vetra ni in da je temperatura krepko preko trideset stopinj. Pravi dopustniški dan, ko človek ne počne ničesar. Dopustniški dan za dedke in babice...

Sreda, 05.08.2009

Bonaca. Bonaca! Res je, sinoči so naju pikali komarji v tavernici na rivi. Kjer bi zvečer vedno moralo pihati. Pa ni. Komarji v vetru ne letijo. Vreme se menja, ni kaj. Zato pa lepo spiva, ponoči se je shladilo. Ob desetih, ko prikolovrativa na plan sva samo midva še na privezu. To pa ne gre! Niti po kruh ne greva, kar ven iz luke. Pa na Lipsi, dve milji stran in v zaliv na sidro in kopanje. Z motorjem po bonaci se nama ne vozi nikamor drugam. Malo sicer premišljujeva, če ne bi šla na sever in izkoristila predah v meltemiju. Pa se nama ne da motorirat. Saj bo še kdaj bonaca do konca meseca. Upam. In bova takrat plula nazaj.

Ko sva pristala na Lipsiju, sva postala ekskluzivna uporabnika celotnega zaliva. Začasna, se razume. Je pa na srečo tako ozek, da se guletka s turško zastavo in dvonadstropna motornjača z angleško kar obrneta in naju pustita sama. Krasno turkizno morje vabi na kopanje. Na kopanje v - slovensko morje. Edina zastava tukaj je slovenska. In kako bi si potem to lahko drugače razlagal, kot slovensko morje?

Danes ne bom kuril roštilja, čeprav vetra ni nič. Kar v podpalubju bomo spekli tiste dve kili mesa, ki sta še ostali od šopinga v petek. Nujno, dokler je meso še užitno. Zadnjič sem pekel čevape zunaj in v tisti vročini niti približno nisva pojedla vseh. Vsaj deset jih je ostalo na mreži in sem z njimi naredil pravo gostijo. Ribam. Kako so se teple za meso. Hja, ribe že vejo, kaj je dobro. In kako bodo šele te ribe dobre na gradeli! Ko so pa hranjene s čevapi...

V tem zalivu telefoni delajo – pa ne delajo – pa delajo – in spet ne. In še v tistih nespametnih trenutkih, ko delajo, naju kličejo. Ah, ja... Vsi, jasna stvar, urgentno. Tudi davkarija. Urgentno! Pa saj so ja v državni službi, kam se jim pa tako mudi med dopusti?!

Prijetno kopanje v turkizni vodi je mimo, odplujeva v luko Lipsi. Pomol je na notranji strani skoraj poln (prostor za naju se še najde), zunanj je še čisto prazen. Priključimo se na elektriko, akumulator bo jutri spet kot nov. In računalnik tudi. Bonaca je in vroče je za umret. Lotim se nastavitve instrumentov, Matjaž mi po mailu sporoča mikrolokacijo navodil, kjer vse lepo piše. Skoraj lepo. Večino stvari uredim, hkrati pa nepremišljeno resetiram log. Tudi pomislim ne, da funkcija »factory preset« pobriše log. Log se nikjer ne nastavlja in teče neprekinjeno od začetka dalje. Bi moral vprašati Vesno, preden sem stisnil. Morda bi ženska logika pomagala...

Potem pa na večerni sprehod in na ouzo meze. Tukaj ga sicer imenujejo drugače, je pa isti šmorn, kot ouzo meze drugod po Grčiji: flaška ouza, flaša vode, skodela ledu, en kup raznih namazov in hladnih (zelenjavnih) jedi in – porcija hobotnice z žara. Lipsi me je pozitivno presenetil. Luštkana vasica ima celo hotel. In ravno prav turistov, velik del z guletk s turškimi zastavami. Šest jih naštejeva na pomolu. Se vidi, da jih je gužva v Turčiji pregnala v mirnejše kraje. Sprašujem se, koliko časa se bo še dalo pred trumami skrivati v Grčiji. Če se samo spomnim, kako je bilo včasih. Ja, svet, ki izginja. V Dalmaciji se je med njihovo vojno za nekaj let vrnil, pa ga danes spet ni več. V Turčiji ga tudi že deset let ni. Albanija, Maroko bi bile lahko destinacije za naslednjih nekaj let. Pa še to res samo za nekaj let. S sosedom, Norvežanom, klepetava na to temo. Tudi on je tukaj samo zato, ker drugih ni.

Četrtek, 06.08.2009

Bonaca. Že tretji dan. In po napovedih naj bi se meltemi vrnil šele jutri popoldan. Malo sem v dilemi. Naj greva na Patmos, ki je najbliže (in se vmes kopava v kakšnem zalivu) ali jo z motorjem pičiva proti severu na Furnoi (ali morda celo Ikario) in tako pridobiva višino. Jutri pa na jadra nazaj, z vetrom. Ideja se mi zdi dobra, le tri ure motoriranja ne. Se bova še odločila. Najprej je treba narediti photo session, nabaviti frišnega kruhka, in popiti obvezni frape na obali.

Potem pa v sosednji zaliv na kopanje. In branje. No, kakor za koga: Vesna dela plače. In ko vse naredi, ugotovi da na eDavkih še vedno niso popravili napake pri uvozu XML datotek. Iz notebooka, kjer je najnovejši Internet Explorer – ne gre. A-ja-ja-jaaaah! Tega pa res nismo preverjali. Še en Williamov štos. Bo treba naložiti starejšo verzijo ali pa kaj drugega. Ok, saj to se ne mudi, do konca meseca enkrat, glavno da ljudje dobijo solde. Cel dan je 1-2 Bf. Premalo za jadra. Še nekrat preverim vreme in – na Fournoi greva. Na motor. V pilotu piše, da je sidro ne prime, za v bonaci bo menda že dovolj prijelo.

Instrumenti so sedaj strimani, kot se šika. Tudi log kaže na obeh instrumentih enako. Očitno bi ga bilo potrebno samo ugasniti in nazaj prižgati, preden sem zagnal paniko. Res bi moral vprašati Vesno za mnenje. Konec koncev je barka ženskega spola... Še watermaker sem sprobal. Ker smo imeli višek energije iz motorja. Enkraten je! Med potjo nama je zmanjkalo vode v prvem rezervoarju. Potem je mašinca predla dobro uro, morda uro in pol in kazalec nivoja vode pokaže dobro četrtino. Ok, Vesna gre pod tuš, opere nekaj stvari in – spet smo tam, kjer smo bili. Ženske...

Deset minut pred nami vpluje barka in zasede edini možni privez. Malo se zrinejo oni do ribiča, malo se zrineva midva do drugega na drugi strani in oboji smo kljub primankljaju prostora privezani. Čarteristi z najetim skiperjem. Potoži mi, da ga terajo do onemoglosti. Prišli so iz Lavria in se tja vračajo. Do sobote morajo biti tam. Spet bo vozil ponoči, pravi. Kot že nekaj noči. Zvežemo se naprej nazaj, levo, desno, še gori-doli bi se, če bi se dalo. Za vsak slučaj, če slučajno ne bo bonace. To mora biti mirna noč!

Na sprehod po otoku. Kolikor se pač peš lahko pride v eni uri. Vasica ima nekaj hotelčkov in množico tavernic. Še glavno ulico z drevoredom ima in na koncu je glavni trg. Pa šola, zdravstveni dom, in ... prodajalna tobaka. Tobaka za pipo sicer nimajo, vendar preden smo to izvedeli, je preteklo kar nekaj vode. Blond teta mirno sedi za pultom in – si pili nohte. Pa saj ne moreš verjet. Šele po precej glasnem »parakalo!« pol metra od njenih ušes se predrami iz svojega sveta. Kot v najbolj stereotipnem štosu o blondinki. Pa na pivce na vrhu hriba in nazaj v gostilnico. Pa jemo in pijemo in se počutim kot na Korziki. Nihče naju ne šljivi. Prav odveč sva jim. Neverjetno! Takega odnosa pa v Grčiji nisem vajen. Slučaj, verjetno. No, se mi zdi, da so se na koncu oddolžili. Za cel večer prehranjevanja in pitja plačava 22 evrov. Če je to res, potem je na tem otoku življenje izredno poceni.

Barka se je v mandraču že začela zibati. Val se vali v luko. Mrtvo morje, ali kako se že temu reče. Tu je sicer še vedno bonaca, venar - tam zunaj nekje že močno vleče! In jutri bo tudi tukaj. Meltemi se vrača v svoji pravi podobi...

Petek, 07.08.2009

Zjutraj je začelo vleči. Gremo na Patmos. Veter imava od zadaj, tako da ne bi smelo biti težav z izplutjem iz sicer ozkega priveza. Pa so! Najprej mi je mojster iz guletke preko pomola pritegnil štrik na bitvo in jaz, cepec, tega nisem opazil, ko sem bil še na obali. Pa je Turek hitro videl, v čem je težava, eden je skočil z guletke, drugi je dal gas, da je zatega popustila in štrik je stekel. Večja težava je bila s sidri. Sosedu smo ga povozili in zapeli njegovo verigo. Ok, standardna procedura. Samo tokrat s kavljem. Sidro lepo zapnem, mojega spustim in sprostim, potem pa – nikakor. Nikakor ne morem izpuliti kavlja s pomožno vrvico. Kar nekaj časa se matram (Vesna pa ves čas drži soseda od obale), pa ne gre. Na koncu gre tisto, kar gre vedno. Z nožem! Tako, Matjažu moram kupiti novo kljuko. Upam, da jo na Kosu dobim. Če ne, pa v Ljubljani.

Lepo jadranje je bilo, ne predolgo in sploh ne naporno. Najprej sicer dobrih 7 Bf čiste krme v prelivu pri Fourniju, potem pa med 4 in 5, polkrma. Kako bolj prijetno je to – vsaj za moj okus – kot ona včerajšna pot na motor. Kot linijski brod smo bili. Kar nekaj jadrnic izpluje iz Patmosa, ko se voziva proti luki. No vsaj prostor bo. In je. V marini, pravzaprav »marini«. Spet klasika. Works-in-progress. Da pa vse ni tako običajno, mi to sredi luke pove naš človek. Iz barke, ki je ravno izplula se mi dere: »Tamo je nova marina, idi tamo. Najbolji privezi jesu u marini.« Samo še zahvalim se mu lahko, pa ga ni več. Ej, Juga, to je tvoja zasluga.

Popoldne mine v spancu. Čisto prevroče je, da bi šel kamorkoli. Še najhladneje je v kabini ob pišu ventilatorjev in na temperaturi morja. Ko se naveličam branja kako propadajo civilizacije, se spet lotim instrumentov. Še chart plotter nastavim. Nikakor pa ne morem nastaviti vetra na chart plotterju, niti na avtopilotu. Skoraj prepričan sem, da vetrni instrument ni povezan v sistem ali je pa kakšna druga napaka na Sea talku. Moram ob priliki pobarati Matjaža, kako je s tem. Morda na Kosu najdem kakšnega Raymarine mojstra, da zadevo uredi. Saj, če ni one puščice, ki kaže smer vetra na plotterju, big-deal, vetrni avtopilot bi pa še kako prav prišel.

Zvečer – romanje v Horo. Do samostana, da preverimo, kdaj je odprt za obiskovalce. Iščeva rentiča in po nekaj tisoč poskusih obupava. Sredi sezone na Patmosu ni frej rentiča in pika. Pol pa z avtobusom, tudi ok. Saj vozi pogosto in ima ravno odhod, ko prideva na postajo. Samostan je za oglede odprt od osmih do pol enih. In dolge hlače moraš imet. Mene je minilo, Vesna bi šla. Samo, ko vidi, da ne sme fotografirat, tudi ona ne kaže več prav pretiranega zanimanja. Konec koncev smo videli že tooooliko samostanov, vključno s tistimi najpomembnejšimi na polotoku Akti. In moram reči, da prav bistvene razlike za moje (električarske) oči ni. Po eni urici in enem pivcu pa nazaj v Skalo. Avtobus ima sedaj drugačno pot, cel južni del otoka si nehote ogledava. Patmos-by-nite.

Sobota, 08.08.2009

Kljub vsemu gre Vesna na ogled samostana. Ob 12 se pa zmeniva, da se dobiva v Skali in greva naprej skupaj še na drugi del otoka. In na plažo. Danes bova kar tukaj ostala. Tako majhen akvatorij, kot sva si omislila letos (in relativno ogromno časa za to), pomeni, da nama bo prehitro zmanjkalo otokov in da jih bova morala ponavljat. Ali pa ostati na posameznem otoku po več dni. Tale Grčija bi si res lahko omislila kaj več otokov, samo 777 jih ima...

Vesna se šverca v samostanu. Moška logika v samostanu dopove, ko pride tja ženska (najbrž jim zato omejujejo vstop). Malo sem, malo tja, pa po štengah gor in po štengah dol in – evo je v muzeju. Pa si ogleda muzej in na izhodu vidi, da je vstopnica 6 evrov. Če bi šel še jaz zraven, bi bila vstopnina 12 evrov več, saj niti približno ne bi falil vhoda in s tem plačila... Pa, kot mi potem še zaupno pove, nisem nič zamudil. Riba-ka-riba.

Potem pa na bus in v Grikos. Vesna v vodo, jaz na pivo. In iz Grikosa v Kampos. Vesna v oštarijo, jaz v - oštarijo. Oštarijo na plaži. In – ne morem verjet, imajo simi šrimpe. Tako dobrih nisem jedel že od Aegine sem pred kar nekaj leti. Ok, na Simiju so bili tudi odlični. Ampak tam so vendar doma, tam morajo biti odlični. Nekajkrat po pol kile vina spada obvezno zraven. Popoldne k-šus! Za Vesno bi bil še večji šus, če bi prej opazila, da je plaža polna maserjev. Spet bi jo zagrabilo v križu in spet bi padla ena masažica. Samo je to opazila šele ob odhodu, ko sva že stala v vrsti za avtobus.

V domači vasici pa v trgovino. In koga vidimo. Sosede iz oštarije na Arkiju. Par besed in potem gremo vsak svojo pot. Prileteli so na Samos, potem pa na feri in na Arki in po par dneh na feri in na Patmos in jutri na feri in se vrnejo na Samos. Ata, mama in dva mulca. Tako smo tudi mi potovali s Katjo, ko je bila še majhna. Ej, kako enostavno je to. Vesna jih je videla že v samostanu in v Kamposu so baje tudi bili. Oni so z rentičem (kje hudiča le so ga dobili!), zato se nismo srečali. Midva pa z busom. Potovanje z busom je privilegij tistih, ki imajo časa na pretek! Študentov in penzionistov.

Jaz na barko, Vesna pa v šoping souvenirja. Sedaj, ko ima vnuka, je to spet zanimiva rabota...

Nedelja, 09.08.2009

Še pred deveto izplujeva. Meltemi še najmanj vleče zjutraj in to izkoristiva za mirno izplutje. Poskusim dvigniti celo glavno jadro, pa se mi zatika. Ok, pa nič, ga dvignem pa samo malo. Tako ali tako bova plula z vetrom, skoraj čisto krmo, bom pa več genove odprl. Glavno bom pa v miru razvil ob priliki v kakšni luki ali na sidrišču in ga ponovno lepo zvil. V bonaci. Lagano engleski. 4 – 5 Bf cel dan, hitrost med 6 in 8 kt. Slabih 60 milj, od Patmosa do Nisirosa. Kaj lepšega bi si človek sploh lahko želel. Polovico Tepeševe knjige preberem, Matjaž jo ima v ladijski knjižnici. In za tak dan je neprimno boljša, kot tista moja, ki jo imam s sabo. Propad civilizacij. Vesna pa nekaj ur kar odspi. Da bo zvečer lahko žurala. Na Nisirosu...

Cel dan ne vidiva žive duše. Plujeva po zahodni strani Dodekanezov. Tukaj je načeloma več vetra, morda zato ni nikogar. Pred Nisirosom pa – tekma. Regata za priveze. Kar naenkrat nas je 5 kandidatov in vsi bomo pristali v roku četrt ure. Skoraj vsi goljufajo, samo jaz in katamaran se drživa pravil in plujeva na jadra. Pred luko sem imel kar nekaj opravil s pospravljanjem jader, pripravo priveznih vrvi, pospravljanjem čolna iz škripca, ... pa je vse urejeno kot se šika. Kot, da bi bila z Mimo stara znanca. Tretja sva v cilju in čaka naju odličen privez poleg ogromnega katamarana. Tudi če bo ponoči bočni veter, smo tu mirni. Bočnega vetra je tudi med pristajanjem kar nekaj, samo z bow thrusterjem je zadeva simpl-ko-pasulj.

Potem se pa začne. Poleg naju je prostora še za tri (bolj skromne barke). V luki sta že dva kandidata: italijani v eni desetmetrski barki in 30 metrska guletka pod maltežansko zastavo. Slednji so se najavili po VHFu in imajo prednost. Kar pa seveda ne velja za Italijane. Briga jih, da jim harbor master kaže, naj počakajo in da jih bo že kam spravil. Oni se bojo sidrali in pika. In to točno tam, kjer naj bi se guletka. Samo malo je manjkalo, da bi mi izruvali sidro. Pa ne odnehajo. Cela luka je na premcih in jih gleda. Harbor master maha, oni pa nič. Pa spet in spet poskusijo s sidranjem. Tolikokrat, da jim končno le uspe ujeti eno izmed verig (hvala bogu, ne našo). In potem je tu reševalna akcija – dvoji jim pridejo z dingiji pomagat. In ko so končno rešeni, še častni krog do harbor mastra s častnim pozdravom: va-fankulo! In izplujejo. Poleg naju na privetrni strani je tako nastanjena guletka. Midva sva zato v popolni bonaci. Z elektriko in vodo.

Sva se kar odločila, da bova tukaj ostala kakšen dan dlje. Imajo lepo plažo in odličen kafič na njej.

Ponedeljek, 10.08.2009

Zjutraj se lotim jadra. Sedaj je prilika, da ga izvlečem in lepo ponovno zvijem. Pa ne gre. Nikakor. Zlezem na jambor in Vesna vrti vinče, jaz z rokami pomagam pri izviru greha. Pa ne gre. Očitno je kakšna finta. Preverim še pri Matjažu. Na žalost ni finte. Ima pa pripravljen nasvet. Dimitrij je harbor master in tako rekoč njegov dober prijatelj. Slednje predvsem zato, ker Dimitrij računa, da bo barka prezimovala pri njemu in se po za posel potrudil. Naj kar Dimitriju rečem, da mi pomaga, kaj se bo Vesna matrala. Dobra ideja, bom poskusil še na ta način. Mogoče je pa to finta, po kateri sem spraševal Matjaža.

Vesna gre z busom naokoli po otoku, jaz pa v lokalni kafič in oprezam za Dimitrijem. In ga tudi pohopsam. Začudo ima takoj čas. Lepo. Spijem frape in na barko. Ah, šala-mala, pravi, standardna procedura. Res? »Šur-šur, nou-problem-sr!« »Džast-pul-it aut«. Pa ga poslušam in potem je vse skupaj še bolj zapleteno. »Pul-in!« »Ar-ju-šur« »of-kors-aj-em-šur« in spet poslušam in potem poči. Ok, Dimitrij, ti si pri meni svojo kariero zaključil, le še na lep način se te moram znebiti. Na srečo je počila samo pripona koleščka, to bom že novo nabavil in jo zamenjal. Naslednji predlog je bil, da jadro privežemo na avto in ga z avtom potegnemo vem. Uh, ne Dimitrij, ne tukaj. A bi rad še barko na kopno zvlekel ali kaj? Pa mu svetujem, da pokličeva v marino na Kosu in jih pobarava kaj storiti. On bo to naredil sam, pravi. Tudi prav. In čez pol ure je nazaj z idejo, da naj se kar do njih zapeljem, da bodo oni to tam uštimali. Da mu nimajo kaj svetovati. Končno dober predlog. Še na netu poiščem podatke o marini, pokličem na recepcijo in še sailmakerja in rezerviram termine.

Na Kosu sva. Tole ni bilo ravno prijetno. Pravzaprav je bilo precej mučno. Okoli 7 Bf, na trenutke 8. Bočni veter in val. In motor. Jasno, jadra nimava. Faulwear je tokrat prav prišel kljub +30 stopinjam. Razbite valove nese okoli sprayhoda in v kokpit se zlivajo vedra vode. Zvonec nad kapitanskim stolom ves čas zvoni. Morje naju pere. Pere! Na srečo se veter v kanalu med Kosom in Turčijo ne obrne po kanalu in tudi jakost mu pade na razumnih 4 – 5 Bf, tako da vsaj zadnjih nekaj milj prevoziva v zavetrju in na relativno mirnem morju. Ko je bilo najhujše, naju pride obiskat blazina. Več ali manj po zraku. S hitrostjo vetra, torej okoli 60 km/h. Moj predlog, da bi jo ujela (kot sem to naredil na poti z Malte v Grčijo lani), je takoj preglasovan. 2 proti, 0 za, brez vzdržanih.

Zvezani smo poleg novozelandske barke z imenom Jan. Balzam za Vesno. V marini vse štima. Pa saj ne morem verjet, ali je to res Grčija. No, saj te marine se spomnim še iz prejšnih jadranj po tem koncu, ta marina je v redu. Celo več, kot sem pričakoval. S sailmakerjem se ni potrebno pogovarjat v angleščini. Zlatko mu je ime, iz Beograda je. Na hitro pogleda zadevo in naj bi jo rešil brez težav. Rečem mu, da na silo ne gre. »Znam, da ne ide. Pa nećemo to silom.« Ok, jutri ob devetih zjutraj se dobiva v kafiču in se zmeniva. Odvisno, kako bo pihalo. Napoved je 7 – 8 Bf. Pozanimam se še za nekoga, ki bi zatesnil okna. V salonu je bila prava mala povodenj, levo krovno okno ne drži vode. »Sve ćemo to sutra.« Ok, za Raymarine stručkota ga niti ne vprašam več. Sutra, avrio, jutri.

Torek, 11.08.2009

Ob devetih sem na kavi. Zlatko tudi. In Nikola tudi. In Dejan tudi. Sve srpska posla. Le kelnerca je – Bolgarka. Dve uri mineta, preden začnemo. Ves čas pa poslušam, kako gužvo imajo. Ja, lepo je tako življenje. Barko je treba na privezu obrnit proti vetru. In potem začneta. Krepko uro je trajalo reševanje. Z macolo in papigami. In izvijačem. Največjim. Zdaj vem finto. Finto! Finto, kako iz buma potegniti zapleteno jadro. Pa ne Dimitrijevo finto, Nikolino. In ta finta špila. Nikola je šef Mooringsove baze na Kosu, take stvari ima v malem prstu. Nasploh vidim, da je Nikola stručko, Zlatko pa bolj tako-tako. Ampak skupaj sta pa kar usklajen par. Potem snameta še jadro in Zlatko ga odnese v popravilo. Dve uri, pravi, in bo nazaj.

Ok, dve uri in malo čez, pa je tu. Jadru je zamenjal rob in nalepil še eno flikico. Prestavil je še vpetje liča, in na mesto prejšnega postavil fliko. Tako mora biti, pravi. Ok, jaz sicer ne vidim bistvene razlike v teh desetih centimetrih, pa naj mu bo. Že ve. Jadro gre nazaj v bum, barko spet obrnemo in Vesna je končno prosta. Spet gre lahko na obalo. Prek špice si ni upala skakati. Roko na srce, prav nizka tale špica res ni. Je pa zato dodobra izkoristila WiFi v marini in v živo komunicirala z vnučkom. No, bolj z njegovo mamico. Prek Skypeja. Zvok in slika, kot se šika!

Majstori pa, potem ko namestijo jadro - jutri dalje. Avrio. Še kolešček za reef je treba zamenjat in windex povezati s SeaTalk busom. Avrio. Kar se tiče zamakanja: gumo je treba namazati z vazelinom. Tako veli Nikola. »In potem bo v redu?« »Ne, potem pa opazuj, kje teče.« No ja, strašna pomoč. Ok, saj razumem, nisem mu znal povedati, kje točno je teklo, to bi si moral takrat natančno ogledat. Saj ne more popraviti, če ne ve kaj – saj je razumljivo. Tudi kljuko za reševanje sidra sem nabavil med čakanjem na jadro (jaz, za razliko od Vesne, lepo pridem na obalo tudi preko špice in nisem ujetnik barke, he-he-he). Kljuka po izgledu ni ravno taka, kot je bila prej, funkcionalno pa povsem enaka. In zlata je. Tako po barvi, kot po ceni. Pa naj še kdo reče, da samo Hrvati zaračunavajo sidranje...

Potem pa še vešeraj in sperhod v mesto Kos. Kakšna gužva! Kot moški grem v lov po točno dva artikla v točno dve trgovini. Pa se sploh ne morem premikati skozi to silno gužvo. Prav živčen sem, ko moram v ozkih uličicah hoditi v koloni, ki je ni kje prehiteti. Na koncu vseeno zmagava, tudi Vesna je postala srečna lastnica novega darila za Jana...

Sreda, 12.08.2009

Ob devetih srečam Nikolo. Evo, takoj se lotijo dela, obljubi. Ob enajstih se res lotijo. Brez orodja. Čez poldne je že, ko res začnejo (in končajo v desetih minutah). Jadro. Ono tesnenje, bom sam uredil, nimam živcev, da bi jih še čakal. Wind zadevo pa bom moral, izgleda, tudi. Dejana sicer nekako zvlečem na barko, pa po pogovoru vidim, da prav veliko pojma nima in bolje, da ne šari tam, kjer ni treba. Zankrat vsaj lokalno veterni instrument dela odlično. Ok, zaključili smo. Gremo. Na Simi, do tam je dobrih 40 milj. Plačamo marino, pospravimo vso lajtungo in pasarelo, prižgemo motor in po VHF pokličemo pilota.

Pa ga ni. Ponovi vajo zdaj! Nič. Pa telefon v roko in klic v recepcijo. Takoj pride, mi zagotovijo. In slišim, ko ga kličejo v grščini, naj gre do Mime. In takoj potem slišim še v angleščini približno naslednje. »Kos marina Kos marina this is Blue Horizon. We have two wreck ship people on board, we need doctor and pilot boat assistance. Over.« Odgovor je vsaj bil, je bil pa takle: »Ripit-pliz« in po ponovitvi se je pilotu razjasnil um »Aaaaa-tej-ar-sik-ju-nid-karantin!« No, v tretje gre rado in ko mu stric z morja še enkrat razloži, da sta brodolomca, vendar živa, da tretjega pa še pogrešajo, je panika tu. Še port police so zbudili iz mirnega dremeža. A-ja-ja-jaaaah! Pa smo pečeni. Tole bo tajalo. Pri teh kronično neorganiziranih Grkih bo to cela štala. Ugasneva motor.

In je bila štala. Po uri-in-toliko pilota še vedno ni. Pa gre Vesna do recepcije in ji obljubijo, da najkasneje v pol ure pride. Pa grem čez pol ure jaz na recepcijo (na telefon se zaradi očitne prezaposlenosti treh ljudi v recepciji več ne javljajo) in jih nakurim, da vse ima mero dobrega okusa. Razumem tragedijo, samo zato se ne sme svet ustaviti. Ljudi so spakirali v rešilca in odpeljali, mojster pilot-man pa sedaj firbec pase pri oni barki, ki jih je pripeljala. Pa samo za minutko ga rabim, toliko da me malo spredaj porine s strani, da se ne zapletem v mooringe. Ok, pride, obljubijo. In grem na barko. Pa pride najprej port policajka. Z biciklom. Da me nadere, kako sem neuvideven, da jih motim v reševalni akciji. »Pipl-ar-dajing-aut-dere-vi-hev-reskju-mišn!« Ej, punca pri petindvajsetih (in na biciklu), ti še svojih papirjev ne znaš rešiti, kaj šele ljudi na odprtem morju. Niti tega ne počne pilot-mojster v dingiju. No, izgleda da je vse skupaj le zaleglo, pilot boat je pri nama v nekaj sekundah. Sekundah! In med rinjenjem mi na hitro zaupa, kaj je zvedel (med reševalno akcijo s svojim dingijem). Štirje so mrtvi, dva pogrešajo, tri so pa rešili. Ej, stric, saj sem tudi jaz poslušal radio... Po pol minute smo ven. Ob treh popoldne!

Veter je odličen. 7 Bf, polkrma, brez vala. Dobrih devet milj naredimo v prvi uri. S četrt glavnega in pol genove. Večinoma gremo okoli 10 kt. In po prvi uri se ustavimo. Kako se že temu reče? Digitalno. 0 (z besedo: nič) Bf! Pa saj ne morem verjet. Moje upanje, da pridemo na Simi še podnevi v trenutku trči ob realna tla. Očitno res nisem iz pravljice. Pripaljotka motor in smer Tilos. Deset milj je bliže, kot Simi. No, po uri brezvetrja se veter le vrne in s 5-6 Bf sva na Tilosu še podnevi. Luka je polna, vrževa sidro, Vesna pripravi večerjo (končno meso!) in noč je tu. Prižgem anchor light. Vidi čudo, dela. No, vsaj nekaj. Spraviva se gledat meteorni dež. Danes je na sporedu najine televizije, če se ne motim. Skozi tendo ga iz kokpita ne vidiva, ne vidiva pa niti sidrne luči. Niti skozi tendo, niti mimo nje. Hja, čudeži se dogajajo samo v pravljicah. Saj ni res, pa je! Majstori, majstori...

Četrtek, 13.08.2009

Nisem najbolje spal, bo potrebno kdaj drugič nadoknaditi. Val v tem zalivu je ob meltemiju precej neprijeten. Večinoma se (glede na povprečne refule) vali z boka. No, roko na srce, tudi refuli so iz različnih smeri in kadar ni val z boka, ketna rožlja, ko se drgne po tleh. Na desetih metrih sva sidrana, pa sva vrgla skoraj celo ketno v vodo. V tla sva dobro vpeta, zato pa malo bolj opletava naokoli.

Sledi jutranje kopanje in tesnenje okenskih okvirov s silikonom. To ni trajna rešitev, do zime bo pa zdržalo, upam. Vsaj Mikola mi je tako zagotovil. Potem pa okna ven in narediti tako, kot je treba, da bo za vedno dobro. Samo tisto je pa resnejši postopek. Sedaj je najpomembnejše, da se prepreči da se ne bi delala škoda. Tale slana voda, ki pride v palubni sendvič ravno ni, kar bi si barka želela.

Iz luke je izplulo kar nekaj bark in gledava, da bi se premaknila na njihovo mesto. Pa pride ferry. Ah ja, seveda – kadar ferryja ni, so tam lahko barke, sicer pa ne. In kdaj ga ne bo? Iščeva na netu, pa ni najti voznega reda. Bo lažje zmontirati motor na dingija in prebrati vozni red na obali. Vesna gre. In pride. Ferry ostaja do večera, je pa harbormasterka našla en vez z lazy line za naju. In z elektriko in vodo. Odlično smo sparkirani.

Pa na bus pa v Horo. Megalo Horo. V Mikro Hori, berem, so danes samo razvaline in ptiči. Nadalje piše, da je to prečudovit kraj za ljubitelje ptic, ki ga nikakor ne smemo zamuditi. Si lahko predstavljam. Vse je tako zanemarjeno, da razen ptičev tja ne more nihče. No, morda še kače. Ah, ti turistični prospekti... Nad vasico je utrdba. Za pol Šmarne gore je poti. Samo – v japankah ob enih popoldan pri 35 stopinjah in s soncem direktno nad betico – no way. Malo greva na sprehod, potem pa v oštarijo počakat naslednji bus za Agios Antonios. In popit hladno pijačo.

Novo pristanišče imajo pri svetem Tončku in prostora za nekaj jadrnic, vezanih na bok. Z meltemijem je to v redu, ker veter barko odriva od pomola. Če bi to vedel, bi šla že včeraj sem. Teta Belorusinja v oštariji pove, da so večinoma privezi prosti, kdaj pa kdaj je na njih vezana kakšna barka. Privez kot se šika in z oštarijo na obali tudi ni prav nič narobe. Bolje tu na privezu, kot v Livadiji na sidru. Waters pilot za Tilos je tako že čisto počečkan. Kakor piše tam, ni praktično nikjer za pristati, resnica je pa čisto drugačna. Po kosilu na bus in nazaj v Livadijo. To je pravzaprav edina malo bolj turistična vasica. Celotni zaliv je obdan z oštarijcami in kafiči. Vesna nekje prebere, da je nocoj fešta v enem lokalu nekje v notranjosti otoka in da je organiziran avtobusni prevoz iz Livadije. Prvič ob enajstih zvečer in potem vsako uro do treh ali štirih zjutraj. Rada bi šla. Meni pa ni preveč. Bojim se, da tam drugi najstarejši še ne bo star dvajset let. In v kratkih hlačah in japankah verjetno tudi ne bi sodil tja. Moral bi ob enajstih na bushalteštele in bi hitro videl, koliko je ura, pa se mi ne da. Pa tudi Vesni ne več...

Petek, 14.08.2009

Naspala sva se za včeraj, nabavila frišen kruhek, Vesna je naredila, kar je bilo službenih stvari in sva navsezgodaj izplula. Navsezgodaj pomeni malo pred poldan. Na kopanje v sosednji zaliv. Pa ni bilo za sidranje in sva razpela jadra in na drugo stran otoka. Prvič imam polna jadra. In orco – vsaj pol poti. Vidi se, da je barka večja, kot sem jih vajen. 3 Bf ji je očitno premalo, tudi proti vetru. Pri štirih gre šele dobro in pri petih pokaže kaj zna. In zna prijetnih 7 kt proti vetru in to brez naprezanja, brez zalivanja in podobnih neumnosti. No, v rubriko »podobnih neumnosti« bi lahko vseeno dal menjavanje uzde. Kje si barčica od lani, ko sem to naredil kar tako brez vinčev v treh, štirih sekundah! Tukaj pa - no-way. Da natrimam genovo je minuta mimo. Najmanj. In Tonček je po vsem skupaj pošteno zadihan. In ni variante, da bi uporabil višjo hitrost na vinču. Ni variante! Aha, torej bo tukaj strategija drugačna. Ne bomo jadrali tako, da bo pot optimalna, ampak tako, da bo čim manj obratov. Samo, da vem.

Kopanje, branje knjige, hranjenje, ... in dan je mimo. Jutri je nov dan, bomo pa jutri počeli kaj bolj pametnega. Kot pravijo modri: ne stori danes, kar lahko prestaviš na jutri.

Sobota, 15.08.2009

Danes je praznik. Kakšna razlika... Današnjo noč bo treba čimprej pozabit. Rolanje, rolanje in spet rolanje. Saj, sidrana sva bila odlično, vetra ni bilo ne vem kaj, samo val se je valil od nekod. Prav zoprno. In barka se je, kot zanalašč, postavljala bočno na val in – rolala.

Po jutranjem kopanju greva. Smer Karpathos, dobrih 55 milj je do luke. Če sem lani Karpathos ocenil kot Afganistan, potem lahko Tilos kot – kaj pa vem – Pakistan. Oba sta puščavi sredi morja, brez naravne vegetacije. Če bi bili to hrvaški otoki, bi bili že zdavnaj narodni park. Tam je namreč običaj, da kup nekoristnega kamneja sredi morja proglasijo za narodni park. Kornati...

Veter kot iz pravljice. Med 5 in 6 Bf z boka ali polkrme. To je veter za to barko, to! Brez kakršnih koli naporov leti s polnimi jadri konstantno preko 8 vozlov. Vozi jo, jasno, mašina, midva pa v kokpitu v miru bereva knjige. Do Karpathosa. Tam pa jadra močno skrajšava. Za otokom so refuli. Močni refuli! Po lanski izkušnji, ko je veter poskočil od takorekoč 0 na 9 Bf v pol minute in potem je teh 9 Bf trajalo pol ure, se ne grem igrat. In prav je bilo tako. Najprej sicer padeva v brezvetrje in me že ima, da jadra razvijem nazaj, pa se le premagam, počakam 10 minut in potem – tako kot mi je velevala izkušnja. 8 Bf, polorca. In traja. In traja, traja... naslednjih 10 milj. Pa malo pade in spet, tokrat bolj od zadaj. Pri 8 Bf polkrme barka glisira s četrtino jader. 11,5 kt nameriva, ko se po valu spuščava v dolino – in to traja dooolge sekunde. Čudovita vožnja. Za 60 milj (po logu) sva potrebovala slabih 8 ur. Z izplutjem in pristajanjem vred, ki (ko preverim motorne ure) je trajalo dobro uro. Ne vem, če sem že kdaj tako lepo jadral!

V luki je veter. Veter! Med 20 in 30 kt kažejo instrumenti. Brez sosedov, ki so nama pomagali pri pristanku, bi bil trda. Bočno sva zvezana, da imava kljun obrnjen v veter, vsi smo tako vezani. Pa tudi pri tako enostavnem pristanku se je bow truster spet izkazal. Res luštkana igračka. Dovolj o jadranju (se vidi, da zadnje dni brem Matjaževe jadralske knjige in potem še razmišljati o čem drugem ne znam). Dovolj.

Vesna je šla v šoping rentiča. Če ji to rata iz danes na jutri in to 15. avgusta, potem - svaka ji čast...

Svaka ji čast! Rentiča za jutri imava, še s port police se je treba zmeniti, da lahko ostaneva na ferry peeru dva dni. Vesna gre, bolj ji leži blefiranje. Če rečejo meni, da ne, potem to tudi tako razumem. Ona bo pa odgovorila z vprašanjem: »ju-min-mejbi?« ali pa »ar-ju-šur?« In ko bo to petkrat ponovila, bo port policaj obupal in bomo lahko tu. Pa ni bilo treba blefirat, papirje pa je vseeno bilo treba prinesti. In tole bo taksa jutri za plačat. Tistih 88 centov ali tu nekje. Riva v Pikhadiji je polna gostilnic. Meni je zapasala atherina. Pa je ni v prvi, pa je ni v drugi, je ni v tretji – vsi imajo samo gavrose. Ti mi pa zraven ouza danes ne pašejo. V četrti jih imajo. Pa sem sedaj malo previden. »Aterina?« »Si!« »Ar-ju-šur?« »Si-sinjor-aterina-si!« pa še jaz presvičam v italijanščino, kolikor jo sploh znam. »Ma-buono-aterina-una-porciona« »Si-sinjor« Vsedem se in čakam. In dočakam. Gavrose. »Hej-hej-dis-is-not-aterina!« potem zna tudi on angleško. »Jes-jes-it-is-aterina.« Po še malo pinkponkih okoli tega kaj je atherina in kaj je gavros in ko je kelner že začel z »Maj-frend« mi prekipi, dam mu dva evra za ouzo in vodo in grem. Poiščem Vesno in greva drugam. V naslednji oštariji pa kot da smo na drugem svetu. Odlična hrana, zmerna cena, nekaj na račun hiše... Kot se šika. Jeva tudi Karpathos šrimpe – jasno to so Simi šrimpi, le da se tu imenujejo drugače. Podobno, kot na Tilosu. In podobno, kot se je v Jugi imenoval cordon bleu (ljubljanski zrezek, zagrebački odrezak, šnicla karadjordeva, ...).

Nedelja, 16.08.2009

Po rentiča in naokoli. Fiat punto. Malček je samo za urejene ceste, pravijo. Kot da so tu urejene ceste, si mislim. In da nikakor ne smeva do Olymposa, ker se tja lahko pride samo s 4x4 pogonom. Saj bi ga vzela, 4x4 pogon, pa ga nimajo. Ok, si bova to vasico pa drugače ogledala. Jutri se z barko zapeljeva do Dhiafanija, lučice pod Olymposom. In potem z busom naprej. Danes greva pa z rentičem v eno vasico in v drugo in v tretjo... In potem sva na koncu urejene ceste, naprej je makadam in naprej brez 4x4 ne gre. Ampak, probamo pa lahko, a ne? In probava. In gre čisto ok. In se peljeva in peljeva in - pripeljeva. Do Olymposa. Ok, makadam, ampak čisto spodobna cesta. V gradnji seveda, kako drugače, saj smo v Grčiji. Works in progress. Pogledava Dhiafani. Luko, ki je bila včeraj najin prvi cilj in kjer zaradi preveč vetra niti poskusila nisva pristati. Še dobro, da nisva. Ne bi se imela kje vezat. Samo jadra bi šla dol in nazaj gor. Čas je za kosilo. Vesna ne bi bila Vesna, če ne bi probala makaronov ala Karpathos. Ala naši njoki, le dodatno posuti s praženo čebulo (he-he-he!). Potem pa v čuveni Olympos. No, saj na tem otoku je to pravzaprav edina stvar, ki ni sintetično turistična ali pa zanemarjeno dogočasna. Vendar nič več od tega. Takih vasic smo videli po raznih otokih že veliko. In še v neke vrste Disneyland je vse skupaj spremenjeno. Prodajalke in kelnerice so v narodnih nošah, še guslarja imajo na glavnem trgu. Vsi so na razstavi, vse je na ogled. Vse se plača. Še dobro, da nisva samo zato, da bi jo videla (kajti, kot piše v vodiču, če je ne vidiš, si življenje zamudil!) iskala 4x4 avta ali celo šla iz Pigadhije na celodnevni izlet z ladjo do Dhiafanija in naprej z avtobusi.

Naprej po otoku. Saj, nekaj plažic je čisto kul, to je pa tudi vse. Otok je na določenih delih presenetljivo zelen. Čisto pravi borovi gozdovi so. Tudi to je lepo. Avto je od tistih dvakrat 18 km makadama (kamor ne bi smela) čisto zaprašen. Bova rekla, da sva bila na divji plaži, kjer je makadam in da je prah od tam. In iščeva tako plažo. Iščeva makadam. Pa ga ni. Ah, bova že kako. Panika je bila odveč – še pogledali niso avtomobila... Preden vrneva avto se zmeniva s črpalkarjem še za diesel. Da nama ga pripeljejo do barke. Upam, da ga res tudi pripeljejo. Pri Grkih nikoli ne veš. Saj imava še pol rezervoarja, pa sva se malček naveličala bingljati na enem in istem otoku in sva se odločila, da greva jutri na Kastelorizo, najbolj vzhodni grški otoček. 130 milj je do tja. In toliko nazaj. Vremenske karte pa kažejo veter samo na prvi polovici poti. Na onem koncu je bonaca in bo bonaca še cel teden. Resno razmišljava, ali se splača motorirat, pa naju radnovednost premaga. Radovednost, kako izgleda grški otoček sredi turškega morja. Tam diesla ni, to preberem v pilotu. In ne bi bil rad prepuščen naključju in motoriral na hlape.

Pa diesel mojstra ni naokoli. Se tipu ni dalo delat in enostavno ni prišel. Kljub temu, da je še pol ure prej po telefonu obljubil, da pride. Res je težko s temi Grki, če kaj rabiš. Saj za družbo so čisto ok, za delo pa... Vesna se pozanima pri port policaju, če je še kakšna druga možnost. Pa je ni. Tip je edini hendlar z nafto na otoku. Pa še oni obljubijo, da ga jutri zjutraj sami pokličejo. Da potem bo pa takoj pritekel, pravijo. Me prav zanima. Avrio, torej...

Ponedeljek, 17.08.2009

Ob osmih je Vesna na kapitaniji. Da pokličejo naftmojstra. In storijo. In spet obljubi da pride. Kdaj? Danes. Čakaj, kdaj danes, nam se mudi? Danes. Ok, še vedno bolje kot avrio. In potem čakamo. In čakamo. In dočakamo. Ob pol enajstih uspemo izpluti. Spet bi mi brez bow thrusterja trda predla, tako je pa enostavno kot šolski primer. Kao pasulj, se reče. Jadra gor, hobotnico v lonec (revica, najprej so jo zmrznili, sedaj jo kuhamo, na koncu jo bomo pa še pojedli) - in gremo. Na Kastelorizo ne greva, to je jasno. Plan B. Greva do Lindosa na Rodosu in potem jutri dalje. Vremenarji so še kar neomajni. Do Rodosa bo meltemi, od tam ga ne bo več. Računam (ok, vremenarji računajo), da bova imela dobro polovico poti dober veter, potem bo nekaj ne za živet in ne za umret in na Lindosu naju pričaka bonaca.

Resnica je drugačna. Tokrat – za spremembo – boljša. 50 milj imava odličen veter in potem ta umre na eni milji in zadnjih deset milj je čista bonaca. Spet jadrava kot velika. Med 8 in 9 vozli – konstantno. Ok, da se ne duvam, ne jadrava midva, jadra avtopilot, le smer mu od časa do časa popravim. Če bi imel še vetrnega, bi bilo pa sploh sanjsko (moram se jutri zakopat v navodila in naštudirati, kej je treba še povezat, da bo delal). S 6 Bf polkrme in krajšanim glavnim jadrom. Čudovito! Ta barka je grajena za pasate. Med pospravljanjem glavnega jadra sem tudi videl, zakaj se lahko slabo navije – drsnik na bumu se zatika. Se moram pozanimati s čim se to lahko namaže in to tudi narediti – sol, ki prši iz valov ga zaustavi in potem je potezna vrv pod napačnim kotom.

Zadnjih 10 milj na motor napredujeva s petimi vozli. Nasprotnega toka je za vozel, vozel in pol in pri 2.500 obratih pač ne gre hitreje. Kakšna razlika v primerjavi z jadri! ETA, ki je bil ves čas jadranja med peto in šesto uro popoldne, je sedaj, tik pred ciljem, kar naenkrat med sedmo in osmo zvečer. Skoraj na polovico nama je padla potovalna hitrost. Ah ja, motor... Mislil sem celo, da se mi je kakšna vrečka ovila okoli vijaka in sem z masko to preveril na sidrišču. Pa ni bilo nič. Ali je med sidranjem odpadlo, kar je bilo ali pa se mi morda ni propeler do konca odprl. Ali pa je 100 kavalov enostavno premalo za tako barko? Kdo ve? Tole bo očitno ostala še ena misterija zgodovine...

Pa na kopanje. 28,1 stopinj kaže toplomer. Ok, morda laže, ampak je isti toplomer, ki je kazal na Samosu med 20 in 22 stopinjami. In ne glede na to, koliko je resnična absolutna številka, relativno je voda vsaj 7 stopinj toplejša, kot pred tremi tedni. Malo še naštimam reef od genove, da gre lepše na vinč, izpraznim bildge, med motoriranjem sem očistil water maker in današnje servisiranje je opravljeno. Jutri dalje, sedaj je čas za dopust.

Potem pa večerjica na vodi in pipica. Bonaca je popolna, kokpit je od pipe zakajen kot kakšen nočni lokal s slabim prezračevanjem. In potem video konferenca z Janom. Vnuček se je ravno skopal. Mi tudi...

Torek, 18.08.2009

Ob šestih budnica. Svetlo je, greva. Celo noč bonaca, tudi sedaj je. Olje. Pred nama pa dobrih 70 milj. A-ja-ja-jaaah! No, danes se je očitno propeler dobro postavil in hitrost barke je solidnih 7 vozlov. Vsaj nekaj. Je pa zunaj nekje tam daleč zadaj veter. Ja, saj to vem, v Egeju urla meltemi. Posledica je dolg val od zadaj, ki naju rola. Na srečo se sredi dopoldneva le dvigne malo vetra, 2 Bf z boka. Premalo za jadranje. No, če bi imel pred sabo par milj, bi bil tudi s hitrostjo 2 ali 3 vozle čisto zadovoljen, tako pa... Je pa le dovolj, da barko stabilizira. Hitrost se dvigne na 8 vozlov, in ni več rolanja. In ETA je uro prej! Spotoma narediva še vodo. V pilotu piše, da je na Kastelorizu ni. Briga me! Res luštna mašinca, tale water maker.

Me pa zato znervira fish finder. Smo na globini preko 3 km in stalno javlja alarm, da ni povezave, »DSM connection lost«. In povezava je in povezave ni, vsakih nekaj sekund. In vsakih nekaj sekund mi ta butasta mašina želi to razložiti. S piskanjem seveda. Piskanjem, ki se ga lahko prekine samo s pritiskom na tipko pod zaslonom. Annoying! Vse živo preberen, pa nikjer ne piše kako se ta blesav alarm, ki me sedaj sploh nič ne zanima, izklopi. Nikjer! Uf... Po pol ure zadevo uredim. Ne piska več. Uredim jo na način »pametni popusti«. Uležem se v kokpit, začnem brati knjigo in na glas rečem »Kar piskaj, budalo jedna«. Mašina je jako pametna in takoj vidi, da me ne nervira več. In se neha truditi s to finto. Sedaj je že par ur mir. Me prav zamina, kaj si bo izmislila naslednjič.

Luka je polna. Ni šans! Tudi na sidrišču je gužva. Pa se nekako splaziva mimo sidranih bark čisto na dno zaliva. Na treh metrih sva, dvajset metrov verige je garancija za uspeh. Veter se je sedaj malce dvignil, vendar bo ponoči počasi ugasnil in jutri bo spet bonaca. V dingija, pa na obalo in peš do vasice, saj ni daleč. Par sto metrov in sva tam. Nekaj bi pojedel. Hobotnica v solati, ki je bila na sporedu popoldan je že prebavljena. Še prej pa na kopanje. Toplomer kaže 29,8. Terme Kastelorizo vabijo!

Vasica je, za razliko vasic na Karpathosu ali Tilosu, zanimiva. Prav prijetno luštkana. Neobičajno nizka obala pred neobičajno ozko rivo, zadaj pa raznobarvne hiše. Ko se tako sprehajava si misliva, da je še dobro, da nisva dobila prostora. V Mandrakiju sva lepo sama, zjutraj se skopava, imava svoj mir. Tukaj bi bila vsem na očeh in to močno. Celotna riva (ki na delih ni širša od dveh, treh metrov, nikjer je pa ni več kot pet ali šest) je zasedena z mizami in stoli. In ležalniki. Hja, hoteli so kar v lučici in potem se gostje kopajo pred hotelom in pred hotelom tudi ležijo na »plaži«. Kot se šika. Kdo bo pa hodil kam daleč. Itak pa ta otok sploh nima plaž. Sama skala. Na skalah se pa nihče – jasna stvar – noče sončit in kopat. Po večerji, ki je bila malček preobilna pa na barko in spat. Za večerjo tudi small shrimps, ki se tukaj imenujejo – kako drugače kot – kastelorizo shrimps. Mimogrede pobaram natakarja, ali je pravo ime otoka Kastelorizo ali Megisti. Prvo je italijansko in drugo grško, mi zaupa. Oba lahko uporabljam, še doda. To je še tretja razlaga. V eni knjigi piše, da se uporablja samo Kastelorizo, v drugi, da je Megisti antično ime in sedaj še tretja razlaga. Jutri še koga pobaram.

Sreda, 19.08.2009

Bonaca. Bonaca je bila ponoči in bonaca je zjutraj. Danes ostaneva kar tukaj. Do Samosa je dobrih 200 milj (odvisno od tega, kje se bova še ustavljala), za kar potrebujeva tri dni, torej je časa še na pretek. Tudi veter na tem koncu bo naslednji teden ustrezen za plovbo proti severu. Bo sicer orca, vendar nikoli prek 5 Bf, kar je za tako barko kot šus. Do področja meltemija, ki sedaj sega nekje do srede Rodosa pa bo še preveč brezvetrja.

Sinoči mi je natakar svečano obljubil, da oštarijo na rivi odpre ob desetih. Ura je mimo, ko grem z dingijem po kruh in zelenjavo v vasico. In je preko enajste, ko se vračam. Nič ne bo z mojim frapejem, to je sedaj jasno kot beli dan. Kasneje z barke opazim, da je malo čez poldne oštarija le zalaufala. Kdo je tu na dopustu? Oštir ali jaz?

Kopanje in branje knjige, pa z dingijem na pivo na otoček sredi zaliva, kjer sva sidrana. In kopanje in branje knjige. In kopanje in ...

Četrtek, 20.08.2009

Ponoči se je veter povsem umiril in izplujeva v čisti bonaci. Bojim se, da bo danes pihal diesel. Imava sicer 2 Bf vetra, z malo domišljije 3 Bf, točno v kljun. Dvignem jadra. In jih spustim. In dvignem in spustim. Ne grem se več. Danes morava narediti dobrih 90 milj do najbližjega sidrišča. Grškega, jasno, turški so bliže. To je Simi. Na Rodos ne greva, tam ni prostora. Lani sva se dvakrat gužvala in vsakič so bile ogromne težave s prostorom. Pa že prejšna leta je bilo tudi vedno gužvasto. Letos niti probala ne bova.

Ob treh popoldne se peljeva mimo Rodosa. Na jadra! Malo pred Rodosom se dvigne veter. 4-5 Bf, orca. Odličen veter za to barko. Ok, če bi bil z boka, bi bilo bolje, samo tudi s tem kar imamo, moramo biti zadovoljni. Konec koncev nama bo meltemi do Samosa pihal v kljun – to veva in to pričakujeva. Zadnje tri ure je bila prijetna plovba. Celo regatirala sva. No, če sem pošten, regatirali so Italijani na eni Grand Solei s kevlarkim jadrom, povišanim jamborjem in športno snastjo. Naju so si pa izbrali za tekmece. Naju?! Vsi so naspidirani in ko ni kaj za počet, se vsi igrajo balast. Kar lepo se vozimo vštric - mi z našim trolejbusom, oni pa... Da ne bo pomote, nobenih zaslug za to nimava: Vesna bere knjigo v kokpitu, jaz pa mejle v podpalubju (mimo Rodosa sva končno ujela 3G signal), vozi pa – no ja, avtopilot. Če bi imel vetrnega, nimajo šans. Pa nama malo uidejo, ograjca jim gre v vodo, pa krajšajo glavno, pa krajšajo genovo, pa... Pri nas pa še kar naprej šofira mašina. In spet nekaj delajo z jadri in – ojoj! Prav smilijo se mi. Njihova genova gre k vragu, vsi so spredaj na palubi in nekaj počnejo – kaj natančno, ne vem, izgubiva jih nekje zadaj. Pri teh ogromnih jadrih, ko dušo spustim pri vsakem obratu, mi niti na pamet ne pade, da bi z njimi kaj počel za zabavo. Sam! Najino jadranje zahteva poglobljeno matematično znanje: izračunati drugi odvod poti in poiskati minimum obratov! Počasi razumem tisti angleški pregovor, ki pravi, da kdor gre na morje iz veselja, gre na zabavo v pekel.

Spet sva na Simiju in spet v Panormitisu. Že ne vem katerič! V luko Simi si niti ne drzneva pomolit nosa in pogledat, če je prostor. Pa saj ni potrebe, ko imava pa dingi kot se šika. Ta zaliv je eden najvarnejših, kar jih poznam. 3 m globine, mulj, veliko prostora – kaj bi lepšega. Nekaj mesa pojeva in nekaj vina popijeva na barki, potem pa na obalo. Da si ogledava samostan in ostale objekte. Z morja izgledajo kot hotel. No, tukaj se vidi, da je to neke vrste počitniški dom v lasti cerkve. Dobro, to sedaj vemo, raje nazaj k posvetnim stvarem. Na vino in – ve se – simi šrimpe v lokalno birtijo. Taki so, kot kjer koli drugje, le da se tu končno imenujejo »simi«. Vesna od vsega hudega (motoriranja) za mizo skoraj zaspi, jaz se pa s pipico med zobmi, zabavam z opazovanjem Italijanov za sosednjo mizo. Res so špasni: ata in mama sta zelo kul, imata pa hčero z vnukom in (izgleda, da v.d.) zeta, o katerima ne bi izgubljal besed - punca je zafnana do skrajnosti, tip se pa slini okoli (nesojene) tašče, da se še na našo mizo slina lepi. Jaz se pa hihitam iz ozadja...

Petek, 21.08.2009

Z dingijem po kruhka. In sadja. Eh, ko bi lani imeli tak čolniček. Vesna gre plavat. Jaz pa tudi skoraj: ko vse nabavim, se vsedem v dingija, potegnem vžig in - nič. A-ja-ja-jaaah, a bo treba plavat nazaj? Vlečem in vlečem, pa nič. Nič ni niti potem ko odvijem dovod zraka (ah, ja). In nič ni niti po enih sto poskusih. Zato pa stoprvič poskusim z vesli. Ej, to pa dela! Manjša težava je samo v tem, da imava barko na najboljšem mestu, torej čisto na koncu zaliva, pekarna je pa – jasno, kot beli dan – najdalj možno stran. In veter piha, no tudi to se ve v katero smer. Na barki potem v motor dolijem bencin. 2 decilitra. Max! In potem motor spet hoče delat. Ej, pa ja nima tako majhen rezevoar?! Ali je pa to spet nova misterija.

In potem se zgodi. Ferry. In tripper boat. In še en. Vsak s po nekaj sto turisti. Ni čudno, da v samostanu zvonijo, ko vplujejo v zaliv. To bo posel. Lova do krova! Toliko za mašo se ne dobi kar tako. Midva, brezbožnika, pa ven. Malo jadrava, vetra je 3 Bf pa greva samo do naslednjega zaliva. 3 Bf je definitivno premalo za to barko - ampak, kam se nam pa mudi? Ko zmanjka vetra in prižgem motor tudi razrešim ono misterijo iz poti na Lindos. Po jadranju je potrebno najprej dati malo motor v vzratno, da se propeler do konca odpre in šele potem začeti z motoriranjem. Uči, dok si živ! Prvi cilj za kopanje zgrešiva. Slediva pilotu. Sidrišče je polno in še bistveno pregloboko je za moj ukus - sidrati bi se morala na 20 metrih globine. V naslednjem zalivu, ki ni nikjer opisan, je prostora za eno barko, voda je turkizna, globina 4 metre. In sama sva. Sidro baci sad! Prečudovito! In se kopava in jeva in kopava in pijeva in kopava in ...

Za noč pa v Simi. Sidrišča pred luko so polna, o sami luki nima smisla izgubljati besed. Poskusiva v Pethi, južno od Simija. Hja, dvoji se že motovilijo in sidrajo (med vsaj petnajstimi že sidranimi), pa sidro ne drži in poskusijo spet in nič. V eni taki pavzi se vrineva na njihovo zadnjo pozicijo, vrževa in – vse ok, vse pod kontrolo. Kasneje obojim v nadaljnih poskusih uspe. In tako smo vsi srečni... Pa dingija v vodo in v prvo oštarijo na rivi. Malce bolj nobel je, verjetno bodo tudi cene temu primerne. Sediva pa zato za mizo točno poleg parking placa za dingija in ko pojeva (in popijeva) se samo še vanj skotaliva in marš nazaj na barko. Če bo motor vžgal. In če ne bova med vožnjo popadala v vodo. Pa padejo ribice za predjed in sveža divja riba za glavno in še kakšna sladička in vinček in še kaj. Spet sva se nabasala dobrih stvari. Ceha 55 evrov z napitnino vred se mi sploh ni zdela prehuda. Ok, na kakšnem manj nobel mestu bi bila lahko tudi nižja, a vseeno...

Sobota, 22.08.2009

Dingi je sinoči vžal, na barko sva prispela suha in potem sva spala kot dojenčka. Do treh zjutraj. Takrat pa budnica. Vesela družba na obali igra (zanimiva kombinacija: harmonika in bobni) in tako imava možnost v živo spremljat koncert grških pivskih pesmi. Brez ozvočenja se kakih dvajset pevcev sliši do Turčije.

Ob zori pa zares vstaneva. Motor poje, jadra sicer dvignem, ampak skoraj brez veze. Večinoma 1 – 2 Bf, redko 3 Bf. Pod Kosom pa začne. 5 – 6 Bf orca, končno si motorček lahko malo oddahne. Dobrih 20 milj je tako, potem pa. Switch off! Ravno sem štimal smer na ploterju, ko se barka postavi pokonci. Najprej pomislim, da me je zaorcalo, ko nisem pazil. Pa ni to. Kamorkoli naokoli pogledam, nikjer ni vetra. Nič! Iz 5 Bf na 0 Bf v petih sekundah. Pa saj ne moreš verjet! Ravno, ko sem že mislil, da poznam lokalne običaje vetrov na tem koncu sveta, me spet presenetijo. Ni druge, jadra dol. Vsaj genovo. Do Kalimnosa je še par milj, bova pa na motor. In greva. In pride veter. In se iza krmila spravim v kokpit, navijem reef genove na sprednji vinč in škoto genove na zadnji. Sem pač sam in drugače ne morem dvigniti skrajšane genove. In gremo. Opala, kam pa? V teh deset ali petnastih sekundah je veter mimo. Kdo zdaj koga zajebava? Meltemi - mene?! Opla! Ti misliš, da boš mene zajebaval, meltemi, ti? E, ne boš! Še glavno gre v jambor in mi se vozimo na diesel. Da se vidi, kdo je šef! Čez pol ure itak pristanemo. In hkrati se sidramo, desetnadstropni Blue Star ferry in mi. Univerzalna luka.

Potem pa na pumpanje vode. Vsa okna, ki sem jih zakital in navazelinal, držijo vaserdiht. Ampak voda je vseeno. Na polici s tiskalnikom. Od kod, hudiča, priteče? Ok, v bilgeu jo je nekaj, to izpumpam. Ročno, ona pumpica na tipko samo gode in ne naredi nič. Ampak, kje pušča? Vse pregledava in vse je suho. Le na polici je bila voda – takole za ornk skledo vode! Izgleda, da kje teče med lupinama in tu pride na plan. Izvir! Tole bo potrebno čimprej raziskati. Spet me je matral vetrni pilot. Sedaj mi je skoraj že čisto jasno, kaj je za narediti. Ampak. Vse sem pogledal in nimam ideje kaj je potrebno razdreti, da bi se prišlo do vetrnega instrumenta z zadnje strani. Še ena misterija, ki ostaja misterija.

Kalimnos je malce večje mestece, 10 tisoč prebivalcev. Kar je povsem dovolj, da ima svoj financial district. Ne vem, če v Grčiji obstaja banka, ki tukaj ne bi imela svoje poslovalnice. Tudi trgovin je malo morje. Imajo celo trgovino s poročnimi oblekami. Ja no, saj to lepo paše poleg bank. Imajo tudi zabavo. Na glavnem trgu na rivi pomembneži govorijo pomembne govore, manjpomembneži pa igrajo in v narodnih nošah plešejo narodne plese. Mislim, da so vsem mimoidočim bolj zanimivi manj pomembni ljudje...

Nedelja, 23.08.2009

Ob šestih eksplozija. Nekaj so se očitno le navadili od Turkov. Tam ustrelijo iz topa, ko ob ramazanu zvečer ljudje lahko začnejo s hranjenjem, tukaj pa zjutraj, da jih zbudijo za k maši. Ampak, jaz bi pa rad spal! Ok, vstanem, če je že treba. Grem po svež kruh, pa ga ni. Pekarne zaprte, marketi zaprti. Povprašam, kje lahko dobim kruh in me pošljejo na polurni sprehod do pekarne. Odprta je, eureka! Ampak. Kruh bo šele ob desetih. Nedelja je. Po maši. Pejte se solit. Mi gremo.

Pa ne tako enostavno. Lepo se odveževa pa mi Vesna sporoči s premca: daljinec ne dela. A-ja-ja-jaaaah! Vesna za krmilo, jaz pa vleči sidro na roke. 50 metrov sva ga vrgla včeraj. Da bo ja držalo na bočnem vetru. In 50 metrov sedaj vlečem na roke. In razmišljam, kaj bi lahko bilo narobe. In ker bolj počasi mislim, ga celega potegnem ven, ko se domislim. Verjetno sem včeraj, ko sem dvigoval podnice v zadnji kabini nevede izklopil stikalo za sidrni vinč. Ko je že vse končano, tako sidrni vinč v trenutku popravim.

Potem pa na kopanje. Sedaj, ko imava popravljeno sidro se lahko kopava. In po kopanju na Leros. Blizu je, vetra je 3 – 4 Bf, lepo počasi v orco. Računam in računam, upoštevam vse tuneliranje vetra po kanalih in izračunam ekstrem. Dva obrata bo treba narediti in bo. Pa ne bo! Sem se zaračunal za 50 m in so bili potrebni štirje. 100% več! Danes si bom ojačal mišice, ni kaj – najprej sidro, sedaj pa še to.

Lakki je poln, greva pa v shipyard, ki je po novem dograjen v marino. Kakšna napaka! Mar bi šla na sidro pred vasico ali celo na kakšno drugo sidrišče na otoku. Eni sosedje so Italijani z nevzgojenimi otroci, drugi pa poljaki z mnoooogo popitega alkohola v krvi. Adijo mir! Od barke do prvega kafiča (kjer se še ne da jesti) je kilometer in pol, raje dva. In toliko nazaj. Me prav zanima kdo je toliko nor, da bo šel zjutraj na frape štiri kilometre peš?! V japankah. Ali po frišen kruh? In ko pridem do pekarne in je zaprta? Saj se mi zmeša! Poleg mišic v roki si bom ojačal še nožne.

Vesna se (medtem, ko jaz meditiram s pipico v kafiču na rivi) vsede v taksi in na ogled otoka. Mene ne potegne, na Lerosu sva že četrtič. No, če bi vedel, da bo prisostvovala krstu in še poroki na gradu, bi se verjento le odpovedal kafiču. Kot običajno, se je prešvercala, ko so bili ogledi že končani in se nehote pridružila dvema zasebnima zabavama. Pravi sicer, da ni bila oblečena ravno v stilu, pa tega zaradi prevelikega vzburjenja sploh niso opazili. Toliko pa le ni bila freh, da bi se še s popom slikala in pogostila na njihov račun...

Vzhodni Sporadi

Ponedeljek, 24.08.2009

Preverim najnovejšo vremensko napoved. O, groza! Še včeraj je bilo napovedanih 4 Bf (kot šus za nas!), danes pa 0 – 3 Bf. Premalo! Z gorivom smo pa že v rdečem. Tole bo pa še zanimivo. Tako malo vetra, kot letos, na tem koncu verjetno še nikoli ni bilo. Pa naj še kdo reče, da meltemi vedno vleče. Saj, napoved od torka naprej je 7 – 8 Bf, samo kaj, ko bova takrat že doma.

V šoping ne greva. Je predaleč. Na jutranjo kavico tudi ne. Je tudi predaleč. Kaj nama pa preostane drugega potem, kot da izplujeva (v čisti bonaci). Ampak, tokrat so se vremenarji zmotili. In tokrat v naše dobro. Samo, da nos pomoliva iz zaliva, je – veter. In to kakšen! Točno tak, kot ga potrebujeva, 4 Bf. Danes me matematika ni zapustila na cedilu in samo z enim obratom sva na Samosu. Izredno prijetna vožnja, leživa v kokpitu in bereva. Celotno pot. Pred Samosom pa, kot da bi ga prosil, veter ugasne. Bonaca. Samo še sidrava se in na kopanje. Za kakšno urico, potem pa v marino in dopusta bo konec. Temperatura morja je na tem koncu čisto nekaj drugega, kot na jugu. Med 22 in 24 niha. To se pa že opazi. Predvsem po tem, koliko časa je Vesna v vodi.

Natočiva še 202 litra goriva (v 200 litrski rezervoar), se zveževa in vrževa v čiščenje. No, v tej zadnji fazi se pa manjša barka neprimerno bolje odreže kot velika. Danes in jutri bova imela veeeliko za početi...

Torek, 25.08.2009

Mi odhajamo. Prihaja meltemi. Danes ob šestih zjutraj je začelo rohneti. Že v marini, kaj šele zunaj! In po napovedi bo tako do sobote. Potem bo pa spet tako vreme, kot sva ga imela midva. Jasno, takrat sta na tem morju Mitka in Matjaž.

Dopoldne mine delovno, potem pa na taksi in na letališče. Ob petih bova pa doma. Če Adria ne bo imela zamude...