Numana - Izola

23. november 2017, četrtek

Tisto, česar sem se najbolj bal, je izpadlo popolnoma neproblematično. Temperatura ni padla pod 15 stopinj. Kljub motoriranju imava v tankih še 50 litrov gibraltarske nafte po 49 centov in kanta diesla iz Italije je ostala v lockerju. Sedaj je na dražbi po izklicni ceni 149 centov za liter. Saj se ve, če je "marine", potem mora biti dražje (tako, kot bio hrana ali Benetonova majčka). Morda pa vseeno kateri izmed zapriseženih marine-fanov kupi dražjo nafto kot je tista na lokalni črpalki?

Brez zapletov sva torej pozno popoldne privezana v meni nadražji marini na svetu. Po šestih letih in pol in preplutih 65.000 miljah. Iz Slovenije v Slovenijo, vmes sva se malo ustavila v sto drugih državah. In kjerkoli so naju spraševali kdaj se začneva vračati domov, sva jim vsem po vrsti razložila, da se vračava že od 2. junija 2011.

Svet sva obplula že lani. Vesni je to nekaj pomenilo, meni ne kaj dosti. Meni bi več pomenilo, če bi lahko ostal kje na kakšnem oddaljenem otočku dlje časa in mi ne bi bilo treba delati circumnavigacije. Njej pa, če bi lahko več videla vnuke na odročnih koncih sveta. Skupno imava pa željo po vandranju.

Čeprav velja, da je vsaka barka, ne glede na velikost, dovolj velika za dva in premajhna za tri, sem vesel, da sva to ciganjenje izpeljala brez večjih pretresov. To mi pomeni neprimerno več, kot samo obplutje planeta. Verjetno ni veliko parov v Sloveniji, ki bi se vsedli na barko in šli za nosom. Kar nekam. Izplula sva za pol leta, vračava se po sedmih. Začasno.

Mala bo naslednje mesece počivala v Ladjedelnici. In malo liftinga si bo privoščila. Po vsem tem času in predvsem po toliko preplutih miljah, si ga vsekakor sme. Upam, da ji bom lahko sam kaj pomagal pri tem.

S tem tudi zaključujem beleženje dogodkov s pisano besedo. Vendar. Ustno izročilo ob tabornem ognju se bo nadaljevalo. Jutri, v Hangarju v marini v Izoli, za začetek. Z Vesno bi bila vesela, če bi se nama ob kozarčku pridružili ogledovalci Vesninih umotvorov in bralci mojih nebuloz zadnjih nekaj let in bi v miru kakšno žaltavo razdrli (kdo je že to rekel?).