Tueredda, Sardinija

20. september 2017, sreda

Ni pa navaden šolarček napram meni. Pipe za camping avtomobilčke enostavno niso primerne za na morje. Tretja že je crknila in mislim, da pri naslednjem revitalu Male ne bo več nič take robe. Itak pa imam za te zadeve narejen plan B, by-pass stikalce, kar vsevedni Bermudski trikotnik najbrž ni vedel. Hehehe, spet je izvedel strel v temo. Itak pa to pipo uporabljam samo za prižig boost pumpe za watermaker. Kakorkoli, watermaker lepo dela in v četrt ure imava spet trideset litrov pitne vode v plastenkah v hladilniku. In neomejene količine piva na obali...

Popoldan se premakneva v sosednji zaliv. Saj ni nič drugačen, kot tale naš, malo pa le popestri dogajanje. Sedaj to lahko narediva, ko imava dobro knjigo o sidriščih na Sardiniji in Korziki. In če bo vse po sreči, konec tedna iz domovine dobiva še ostele relevantne pilote za Mediteran. In odisejada se bo lahko nadaljevala...

Mistral pošteno vleče in s tretjino genoe brez glavnega jadra odlično letimo po gladkem morju. Tudi na novem sidrišču ni vala, le refuli so zelo močni (elektro-vetrnica se večkrat izklopi zaradi premočnega vetra). Soseda malo nosi proti plaži in se presidra. Potem na relativno majhno sidrišče pridejo čarteraši, deset jih je na barki. Že od daleč mahajo oštirju na obali (s telefonom v roki). In potem se začne procedura, ki je do konca nisva dobro razumela. Najprej z najhnim dingijem oštir pelje enega fanta in dve punci do malo večjega dingija na boji. Sledi vožnja trojice okoli otočka (recimo, dobro miljo) do barke, kjer poberejo pol posadke in jo peljejo (spet okoli otočka) na plažo malo stran od oštarije. In potem se trojica vrne po isti poti še po drugo polovico posadke. Postopek se do potankosti ponovi, ko jih vozijo nazaj na barko. Dve stvari nama nikakor nista bili jasni: (1) zakaj sta se punci ves čas vozili zraven in (2) zakaj so se vozili krepko miljo naokoli, namesto sto metrov direktno na plažo? Sta bili punci hostesi in so se vozili naokoli, da sta imeli čas postreči kavico v dingiju? Kdo ve? Midva sva v isto oštarijo z istega sidrišča odplula naravnost - tako kot veleva zdrava kmečka pamet. Vmes sem za pol ure zginil v podpalubje in ko sem spet pokukal ven, nas je bilo sidranih devet. Nad mivko je prostora le za tri ali štiri, ostali so pometali kljuke v skalovje. In potem s tavhanjem preverjali ali sidro drži. Ah, ja... še dobro, da se mistral umirja in bo preko noči dokončno izdihnil.