Majuro, Marshall Islands

7. november 2025, petek

Današnja noč je bila v skladu z napovedjo. Lahko bi celo rekel dolgočasna. No, dolgočasna bi bila, če ne bi (ob osmih zvečer, kdaj pa naj bi!) priletela nevihtica, ki je bila by the book. Malo več vetra, nekaj dežja in trajanje deset minut. Ampak. Ko prileti dež, neha delat avtopilot! In zabava se začne. Traja dve uri, ravno dovolj, da Vesno naučim krmarjenja v dvometrskem valu sredi noči brez delujočih instrumentov in z magnetnim kompasom, ki sem mu včeraj po nesreči potrgal napajanje lučke. Na srečo je sijala luna. Ko to že lepo obvlada, začne delati avtopilot. Sam od sebe. In dela vse do cilja. Še več! Ko sva že privezana na bojo, resetirava vse instrumente in dela tudi log (ki je potreben za izračun tokov in resničnega vetra). Verjetno bi delal že prej, če bi si upal resetirati instrumente. Pa sem raje živel brez teh podatkov, da je le avtopilot delal.

Priveževa se na bojo in skoraj 80 letni Garry, sekretar lokalnega jahtaškega kluba, se potopi, da preveri bojo. Vse je v redu, pove, privezani smo na velik wreck. Tega ne bomo premaknili.

Potem Garry pripelje imigracionista, ki prvič vidi eksotiko, Slovenca na Marshallovih otokih, in je kar malo v dilemi, ali morda ne bi potrebovala vize. To se kmalu razjasni in nama se lepo opraviči, da še ni slišal za Slovenijo. Večina na tem koncu sveta je ne pozna, sploh mu ne zameriva. Na Marshallovih otokih pa itak tujcev nimajo v čislih. Tujci so jim z atomsko bombo zradirali Bikini in okoliške otoke. Tudi zato je to četrta najmanj turistična država na svetu.

Potem se razdeliva v dve interesni skupini, jaz grem s Guyem z jadrnice Tina of Ponce v popravilo dingija na ponton, Vesna se z imigracionistom odpelje žigosati potne liste in naprej do customsov uredit še ostale papirje. Nič ne uredi. Customs mojster si je danes vzel prost dan. Kupi še lokalni SIM, da me lahko pokliče, da jo pridem iskati.

Za ponoči imamo napovedan urnebes. No, upam, da bova tokrat mirno spala.