Spinalonga, Kreta

21. oktober 2019, ponedeljek

Vesna mora delati in najbolje bo, da je ne motim. Gledam obalo in hrib za njo. Na sprehod bi šel. Po kavici in branju slovenskih revij, ki sem jih našel včeraj.

Čevlje na noge in z dingijem na obalo, torej. Hrib na nenaseljenem otoku (ok, naseljenem s kozami in ovcami) ni prav visok. Telefon mi pove, da meri v višino natančno 175 m. No, natančno 175 m, plus minus 5 m. Če bi bile stopnice, bi jih bilo manj, kot na Sveti Heleni. Če bi bila po bregu speljana pot, bi bilo tudi precej enostavno. Tako je pa potrebno plezati po brezpotju. No, po kozjepotju, sodeč po črnih okroglih kroglicah na tleh. Ne vem, sicer, kako se koze plazijo med trnastim grmovjem, jaz sem moral biti precej previden, da nisem izleta končal čisto popraskan in krvav. Za povrhu pa nisem pričakoval tako vročega dneva, saj smo vendar že v drugi polovici oktobra. Popolnoma premočen in celo malo dehidriran sem se vrnil na barko. Da se meni zgodi dehidracija, joj! Takoj sem se spomnil tistega vica, ki se konča tako nekako: »Piši AIDS, da umrem ko jebač, a ne ko seronja«.

Popoldan Vesna še vedno dela, jaz berem in pišem. Veter se je dvignil, k nama je priplula švicarska barka in skupaj smo v zavetrju v tem zalivu v laguni Spinalonga. Nekaj časa. Potem se veter obrne in smo na valu. Zato tik pred mrakom izplujemo. Oboji. Preko lagune na drugo stran. V laguni je vedno nekje zavetje.