Linaria, Skyros - Psara, Grčija

14. oktober 2018, nedelja

Niso se. Ob pol devetih dopoldan se odveževa in zaplujeva proti vzhodu. No, najprej proti jugu v mirnem morju in močnem vetru, potem se obrneva v pravo smer in se nekaj milj pretepava z refuli v zavetrni strani otoka, dokler nimam vsega dovolj in za dve ali tri milje prižgem motor.

Ko sva na odprtem, je vetra dovolj. Ni ga preveč, 5 bf, ga je. Lepo pokrajšana jadra imam in hitrost kontroliram pri okoli sedmih vozlih. Ni pa vse tako sanjsko lepo, kot zgleda. Vala je sicer pod dvema metroma (mean significant wave height), kar pa ne pomeni, da ne nagaja tok. Na nekaj mestih se obrne proti vetru in valu in naredi občasno tako strme in visoke valove, da vse skupaj sploh ni več epska dogodivščina. Ne, to niti ni več boj z meltemijem, to je mesarsko klanje! Mala, ki ima precej visok trup in voda redko zaide v kokpit, je bila v teh delih plovbe tarča pravih vodnih bomb. In jaz, kot prebivalec kokpita, sem jih kar nekaj fasal v ksiht. Ni za ponavljat in ni se za hvalit. No, je bila pa vsaj plovba hitra.

Prečkava precej prometno plovno pot med Črnim morjem in ostalim svetom, ladij naokoli je kar nekaj. Z dvema smo na zanesljivem collision course, pa obe 250 metrski mrcini lepo odvijeta, ko me dobita na AIS. Sail before steam očitno še vedno velja.

Na Psaro priplujeva eno uro pred planiranim časom. Pravzaprav, točneje, pripluijeva en mesec za planiranim časom, hic! Ne veževa se, ne greva na obalo, tukaj sva letos že bila in jutri zjutraj imava tako ali tako v načrtu pluti dalje. Najenostavneje se je sidrati v prostranem, mirnem in varnem zalivu.

Najprej stuširam kokpit, potem Vesna stušira mene v kompletu z oil skinom. Tako je najenostavneje sprati sol iz oblačila. Sledi gobova juhica (kdo bi si mislil, da bo tako pasala sredi morja!) in za njo še večerja. Po večerji pa delo. Elektrike je spet dovolj, ni izgovora.