Rodos, Rodos, Grčija

15. november 2018, četrtek

Po jutranjem emajliranju in telefoniadi se odpravim poiskati serviserja za sidrni vinč. Ampak. Receptorka v marini mi enostavno noče povedati za nobenega, razen enega, ki ima tukaj monopol. Nikolas po imenu. On je d-best za Yanmar. Oh, joj, punca, sploh ne rabim serviserja za Yanmar in še manj onega (po tvoje) d-best. Potrebujem delavnico s ponkom, primežem in enega majstora, ki ima nekaj orodja in nekaj prijateljev, ki bodo znali popraviti tudi tisto, kar sam ne znam. Tega na Rodosu ni, se mirno zlaže v ksiht. Niti v boatyardih ne? Ne, nadaljuje s tistim, kar so ji naročili. In doda, Nikolas je d-best. In jaz dodam, adijo! Kasneje se izkaže, da je delavnic, kot jo potrebujem, v bližnji okolici najmanj pet (toliko sem ji jaz obredel, sigurno je vseh skupaj vsaj dvakrat toliko).

Čez cesto je čendlerija in tam dobim telefonsko številko Garetha in takoj sva zmenjena. No, ne takoj, čez dve uri. Po grško, takoj. In grem vmes na sprehod do Mandrakija, pa v boatyard in imam dve dodatni ponudbi za zimovanje, obe bolj ugodni od marinske. Predvsem pa manj odvisni od vremena.

Gareth, se izkaže, je en angleški lump, ki meša luft. Sam ne zna kaj dosti, cel dan se namreč sprehajava od mojstra do mojstra. Ko se ne sprehajava, čakava. In ko že vse kaže, da sva našla rešitev, je za Garetha konec šihta. Ob pol treh neha delati (ob devetih pa začne). A-joj! Ni druge, avrio...

Bo pa tale marina (primerljiva le z najbolj grozno luko na svetu, Galle na Sri Lanki) očitno precej draga. Posredno. Zaradi štige, ki Malo neznosno šiba gori-doli-levo-desno se je pasarela zapletla v vetrnico in odlomila en del enega kraka. Glede na to, da morajo biti vsi kraki popolnoma enaki zaradi centrifugalnih sil, mislim, da novega kompleta ne bom nabavljal in se bom enostavno poslovil od vetrnice, ki je tako ali tako koristna le v redkih primerih. Že spomladi sem razmišljal ali naj jo sploh zmontiram in sedaj je odlična prilika, da se je znebim.