Funafuti, Tuvalu

10. oktober 2025, petek

Danes je Fiji Day, nacionalni praznik na Fidžiju. Fidžijska zastava vihra tudi na letališču na Funafutiju. Pa ne zato, ker je (uspešno) pristalo fidžijsko letalo. Razlog je fidžisko osebje hotela poleg letališča. Oni proslavljajo in na najino žalost danes njihova oštarija ni odprta. Ne samo ob nedeljah, tudi ob praznikih se ne dela! In ni važno, kje si.

In ko smo že pri letališču, pristanek letala od blizu je zanimiv. Pa ne zaradi letala, ampak zaradi množice motoristov, ki jim cesto zaprejo za ta čas- Podobno kot v Gibraltarju. Oglasi se sirena in zapre se rampa. Letalo pristane ali vzleti in spet se oglasi sirena in cesta preko piste je odprta. Voila! Cel dogodek sva si ogledala iz kafiča poleg piste in srkala kavo (piva niso prodajali). Hja, prostora za (mednarodno) letališče na atolu ni veliko in ko so ga Američani med drugo svetovno vojno zgradili za napad na Japonsko (predvsem, da bi zavzeli Taravo), niso razmišljali, koliko ljudi se bo leta 2025 vsako minuto z motorinčki vozilo preko piste.

Ko je vse mimo, odšpancirava do pošte po razglednice in znamke. Tuvalu namreč spada med najmanj razvite države (podobno, kot Slovenija), kjer se še da kupiti in poslati razglednice z nalepljeno poštno znamko. Pravzaprav so tuvalujske poštne znamke numizmatično ene najbolj cenjenih (slovenske niso).

Da pa kmalu ne bo več tako, kaže dejstvo, da na otoku s šest tisoč prebivalci, dolgem nekaj kilometrov in širokim nekaj deset metrov ter visokim nekaj metrov, polagajo optični kabel. Da bodo tudi tuvalujčani lahko pošiljali elektronske razglednice direktno preko optične povezave (sedaj jih lahko le preko 4G omrežja ali pa Starlinka). No, Starlink je precej razširjen in pred cerkvijo se nanj priključiva po privzetih nastavitvah. Najprej sem mislil, da je fajmošter toliko nepodkovan v tehniki, da je pozabil na kodiranje signala, pa sem kmalu spoznal, da je toliko prefrigan, kako pridobiti mladež (ki jim doma starši omejijo dostop do neta) pod svoje okrilje. Sproti jih lahko tudi preveri, kaj gledajo in s kom se četajo. Komunikacija po privzetih nastavitvah namreč ni kodirana. Zato pa je tuvalujska spletna domena (.tv) ena najbolj zaželenih in najdražjih na svetu.

Nekaj pa tuvalujčanom še ne gre najbolje od rok. Nikjer ne vedo nič o tajvanskem pivu, ki je bilo pred kratkim uvoženo na otok. Še huje, nikjer se niti ne da dobiti piva ob kosilu. Potem, ko otok prečesava po dolgem in počez, končno prideva do tiste oštarije, kot včeraj. Vendar. Imajo le še eno pivo. In veliko kokakole. No, počes sva otok prehodila le teoretično, ker je na otoku samo ena cesta. Le na najširšem delu sta dve. In letališče.

Vse na Tuvaluju naj bi bilo drago, pa se nama ni zdelo. Pivo, na primer, je za Polinezijo smešno poceni, manj kot 2 evra v Beer Gardnu, pravzaprav diskoteki. Že na poceni Fidžiju je bilo dražje, v Francoski Polineziji pa sploh.

Ker smo pri cenah. Med hojo so mi razpadle japanke. Nadaljeval sem bos. Načeloma to ni problem, le ko je treba prečkati (črn) asfalt, peče pod nogami. Peče! Pa si kupim nove. Potrebujem jih le toliko, da pridem do barke. 4,50 evra so mi vzeli za japanke. Mislim, da to ni pretirano drago.

Danes so bile gospe in gospodične oblečene drugače, kot včeraj (pri fantih nisem opazil razlike). Na glavi so nosile venček iz rož in okoli bokov so imele zavite paree. Pa sva jih pobarala, zakaj tako? Odgovor strumen: danes je petek. Po dodatnem zaslišanju so razložile, da se počasi pripravljajo na vikend. Casual Friday. Hja, mi smo to imeli nekoč v službi. V petek na delovnem mestu nismo nosili kravate okoli vratu. Ampak, da je "casual Friday" tukaj, ko so itak vsi ves čas v japankah?

Popoldan gre Vesna pod vodo. Morje je toplo, precej toplejše, kot na Fidžiju. Morda celo pretoplo, 29 stopinj ima. Verjetno tudi zato ni bilo kaj dosti za videti.