Carlisle Bay

5. november 2016, sobota

Računala sva brez krčmarja. Zvečer je začelo deževati, deževalo je vso noč in celo dopoldne. Se ponavljajo rajski Sejšeli? Je mar to rajski Barbados? Šele ob dveh popoldan se je toliko umirilo, da je bilo smiselno iti na obalo. Prostora za dobro sidranje je malo, vse naokoli pa je polno praznih boj. Baje so vse privatne in torej off-limits za nas. Kar nekaj telefonskih klicev naredim preko satelita na nekaj sto metrov oddaljeno obalo in vse kar se uspem zmeniti je, da mi jutri nek Peter pokaže bojo, kamor se lahko premakneva. Ah, ja...

Da je sreča na strani hrabrih, se izkaže popoldan, ko gre Vesna v šoping interneta. Pot jo vodi preko jadralnega kluba in lepo se zmeni za njihovo bojo (ko sem dopoldan z njimi govoril po telefonu, to ni bilo možno, hic!). Ogledam si jo in napeljem štrike. Na boji namreč ni ničesar, kamor bi se lahko privezal. Le kje je tu logika? Mlada Francoza s sosednje barke mi pomagata pri lovljenju boje in tik-tak je Mala prestavljena za sto metrov. Mislim, da bova mirneje spala. Saj, sidrana sva bila odlično, problem bi lahko bil le, če bi se veter popolnoma obrnil (kar je sila malo verjetno, a vseeno), bila sva preblizu ostalih boj na privetrni strani. Ampak, drugače enostavno ni šlo.

Trda tema je že, ko se Vesna le prikaže na obali s tejkavejevskimi rezanci s škampi in pečenim rižem. Poberem jo in potem v temi cikcakam po bojnem polju, da se prebijem na Malo. Sledi večerja. No ja, tudi bolje smo že jedli. Angleška tradicija, saj ni kaj drugega za pričakovati. Ko imajo pa leteče ribe za nacionalno specialiteto.

Zato pa Digicel dela v redu. Tako kratkih pingov preko 3G WiFi routanega omrežja nisem videl že zelo dolgo. Sploh pa ne na odmaknjenem otoku. Jasno, prva stvar, ki jo preverim, je vreme. NOAA me pomiri: "Tropical cyclone formation is not expected during the next 5 days". No, pa se lahko začne slavje!