Rota, Severni Marianski otoki

21. februar 2026, sobota

Vesna službuje, mene pa premaga želja, da bi užival v prečudoviti marini. Ve se, kako. Prav veliko nimam za urediti. Premec očistim s kislino, da je spet bel. Vodo imava in to je potrebno izkoristiti. Potem se lotim še pumpe za vece. Nekje malo pušča. Na dveh koncih močneje privijem vijake in je v redu. Tretje puščanje pustim, da pušča. Razstaviti bi moral motor, pa nimam rezervnega, če mi kaj razpade v rokah. Ne diraj lava dok spava!

Na kosilo greva v Pariz (The As Paris Restaurant). Po Tokiu torej še v Pariz. V Tokiu sva bila dvakrat, v Parizu ne bova nikoli več. Najprej nama postrežejo z zmrznjenim pivom, tudi nadomestno je bilo zmrznjeno in je brizgnilo iz konzerve po mizi. Šele tretje je bilo v redu. Potem naju pustijo čakati na hrano. Nisva je dočakala, po eni uri sva plačala pivi in odšla. V Pizzario, kjer sva bila že prvi večer. Tam je bilo ponovno v redu.

Po kosilu se razdeliva, jaz grem v raziskovanje Songsonga, Vesna se vrne za mašinco na barko. Prav veliko novega nisem odkril, le noge sem malo pretegnil, ker naju je na poti v gostilno pobral in odpeljal domačin. Najprej sva se mu sicer zahvalila, rekoč da bi šla raje peš, pa je bil šokiran. Are you sure? Are you really sure? Pa nisva bila več sure in smo med kratko vožnjo prijetno klepetali. Govorimo o razdalji 500 m. Po ravnem.