Sunset moorings, Busianga, Filipini

29. april 2026, sreda

Samo, da se odklopiva od boje, že sva na vetru. Nasproti Corona so refuli že blizu 20 vozlov. Počasi, ker naju veter ustavlja na majhnih obratih, odropotava proti otoku Coron na ogled naravnega rezervata. Mi bi temu rekli narodni park brez vstopnine. Lepo in divje je. Nekaj, kar še nisva videla. Neprimerno lepše, kot Skalni otoki na Palavu in primerljivo z Bay of Islands na Fidžiju. Le drugače. Edino, kar moti je turistično eksploatiranje narave. Na vseh lepih možnih in nemožnih delih so postavljene barake, kamor vozijo turiste iz Corona na ogled otoka in kosilo. Po filipinsko so te precej razpadajoče. Kako lepše bi bilo, če bi bile lepe hiške, če že sploh mora kaj biti. Ampak, ne glede na vse, je bila to dobra izkušnja.

Potem se odpeljeva pred en izmed resortov s pontonom, da bi morda Vesna lahko odšla na obalo. Pa je preveč vala v odprtem zalivu in veter piha z odprtega. Ne bo šlo. Nadaljujeva med samimi bisernimi farmami in se ustaviva v zaprtem zalivu z mooringi. Dobre 4 evre na dan hočejo imeti. Plačilo z banko Wise. Na srečo jo imava. Ali pa keš, ki ga je potrebno odnesti nekam v divjino. Ne ljubi se mi iskati te osebe.

Popoldan imam v planu službovanje, pa ga prestavim na jutri. Greva raje na obalo. Najprej se oddingiram sam, da si ogledam situacijo. Hmmm… Na ivici kaznenog je za Vesno. Po lesenih stopnicah je potrebno iz dingija splezati na obalo. In potem nazaj po isti poti, ko se bi vračala domov. Nekaj časa po moji prezentaciji situacije premišljuje a želja, da gre po dveh tednih končno z Male je premočna. Greva. Nekako, s pomočjo osebja, le pride do resortne gostilne. Osebja je nekajkrat več, kot gostov. Ves čas sva edina gosta. Dobro sva jedla, le Vesna je bolj slabo pila. Opiati in alkohol pač ne gredo skupaj.