Saipan, Severni Marianski otoki

10. februar 2026, torek

Dan za druženje. Dopoldan pride Šarka in gremo na kavo. Vesna še pred tem podaljša marino. Dva dodatna dneva sta brez popusta, vsak je po 6,70 evra. kava je pa prvič na Saipanu v keramični skodelici (z napisom Illy). Vse kave do sedaj so bile dobre, vendar postrežene v papirnatih kozarcih s plastičnim pokrovom in slamico. Ali je bila slamica papirnata ali plastična, ne vem. Kapučina pač ne pijem po slamici.

Potem greva v muzej v American Memorial Parku, Nasproti tistega je, kjer sva bila včeraj. Vsi so nama ga priporočali, midva pa nisva najbolj navdušena. Muzej govori o drugi svetovni vojni in bitki za Saipan. Klasičen primer podajanja zgodovine, kot jo napišejo zmagovalci. Črno belo. Zmagovalci so kavbojci z belim klobukom, poraženci pa kavbojci s črnim klobukom. Poraženci so tukaj delali množične samomore, da niso padli v roke zmagovalcem. Le zakaj? Nekaj redkih fotografij domačinov jih kaže prestrašene in uboge, podnapis pa pravi, kako so bili srečni, ker so bili rešeni. Mar res? Bitka za Saipan jim je odnesla vse domove in nekaj naslednjih let so morali preživeti v taborišču. Kakorkoli, muzej vojnih grozot. Grdo. Nasilno.

Svetla stran visitor centra Ameriškega spominskega parka je bilo osebje. Rangerji. Park spada po nadzor ameriških narodnih parkov, ki so verjetno najbolje prezentirani narodni parki na svetu. Ko so izvedeli, da iščeva njihovo zastavo, so nama jo takoj podarili. Danes je zastava Severnih Marianskih otokov končno zaplapolala ob ameriški pod desnim križem na jamboru.

Na kosilo zavijeva v restavracijo z ameriško hrano. Prvič, od kar sva v Združenih državah. Jeva ocvrto kuro v dveh variantah. S kečapom in majonezo. Le kuhan krompir (baked potato) je bil dober, polnjen je bil s sirom in slanino. Je pa to hrana, ki trga zobe. Po kosilu so na mojem krožniku ležale kosti in en zob. Sploh nisem čutil, kdaj je izpadel, le ko sem vse že pojedel, sem začutil, da mi v ustih nekaj manjka. Potem sem poiskal manjkajoči zob med kurjimi kostmi. Bil je proteza, ki sem jo imel v ustih 30, morda 40 let in je bila planirana za zamenjavo pred enim letom, pa takrat ni bilo časa. Bo pa letos čas.

Zvečer sva povabljena na večerjo k Jeffu in Lauri, prijateljem od Johna in Elvire. John in Elvira naju peljeta na vrh Capitol Hilla, kjer imajo hišo z lepim razgledom na laguno. Jeff je pripravil večerjo po mojem okusu, ovco s pire krompirjem. Kakorkoli, druženje se nadaljuje. Fino!

V velikem pričakovanju grem spat. Ves sem napet. Zob dam pod blazino. Računam, da mi miška ponoči prinese kaj dinarčkov in jih zamenja za zob.