Marina del Sol, Busianga, Filipini

2. maj 2026, sobota

Pa sem se naučil, kako se s kanistri toči nafta tako elegantno, kot bi bil na črpalki. Trije marineroti prinesejo 240 litrov diesla v 20 litrskih kanistrih na ponton pred barko. En nato pretaka kanto za kanto v tank, ostali mu delajo družbo in podajajo polne v zameno za prazne kante. Omembe je vredno, da so jih prinesli po tistih 100 stopnicah (navzdol jih je preverjeno samo 100), kar sam niti v sanjah ne bi počel. Če pa že bi, se bi tem sanjam reklo nočna mora. Ker tudi v bodoče ni na vidiku črpalke vse do Kota Kinabalu, bi z gorivom varčeval. No, pri ceni 125 pesov za liter (1,74 evra za liter) bom morda vseeno varčeval tudi sedaj. Posredno s tem varčujem tudi z motorjem.

Marina je res čudovita. Popravil sem predal v Vesnini kajuti, ona je začarala led v hladilniku, da je postal voda, natočila sva tudi vodo v tank za tuširanje in preko oglenih filtrov v plastenke za pitje, znebila sva se smeti zadnjih dveh tednov in še kakšno malenkost sva postorila. Dan je deževen, kar pri 30 stopinjah in 852% vlagi pomeni "feel like 38 degrees". Fizično delo je zato zelo omejeno, ker se mišice hitro segrejejo, ohladiti se nimajo pa kje.

Popoldan, ko se dež malo unese, zavijeva na večerjo v sosednjo oštarijo. Špansko. Na peš razdalji. Mize ima po terasah v nekaj nivojih, bazen je velik, ležalniki udobni, razgledi so lepi. Hrana je dobra. In spet imava privatnega kuharja. Spet sva edina gosta, kot praktično že ves čas na Filipinih. Po povratku in klepetu z receptorko zavijeva še v resortno oštarijo (tudi z več nivoji in tudi z bazenom in tudi tu sva skoraj edina gosta) na happy hour (tega res ne smeva zamuditi!) in dan je pod streho. Še dobro, da je pod streho, ker dežuje.