Miri, Sarawak, Malezija

9. november 2026, ponedeljek

Ob devetih zjutraj, tako kot smo bili zmenjeni, prideta (bivša) Bavarca iz Ingoldstadta Walter in Gizela in naju peljeta do uradnikov. Po znanem scenariju nihče ne ve, kaj vse moramo poklirati, da bo v redu. Sploh pa se njihova razmišljanja ne ujamejo v katerem vrstnem redu moramo to početi. V nekako dveh urah je le vse urejeno na štirih različnih uradih, vsak na svoji lokaciji. Potem nama gostitelja pokažeta njuno stanovanje, veliko in lepo, ki sta si ga kupila, ko sta nehala vandrati po svetu in se ustalila v Miriju.

Še srečanje z Gregom in Chai Jee Chongom ter premik na kosilo. Jaz naročim mojo klasiko, pujseka, Vesna ne najbolj klasično jed. Žabe z ingverjem in mlado čebulo. Še posebej čebula pri njej ni ravno pogosto na jedilniku. Pravzaprav je zelo redko. Če dobro pomislim, ne pomnim, da bi jo že kdaj videl jesti čebulo. Žabje krake pa že velikokrat. Vendar tukaj niso bili v porciji kraki, ampak cele žabe, ki so mirno čakale v svojem akvariju (poleg rib v sosednjih akvarijih), da jih kuhar potegne ven in jim skrajša muko. Glede na izbiro hrane verjetno ni potrebno poudariti, da je bila to kitajska restavracija, kjer so nudili tudi veliko pivo s še večjim napisom na steklenici "MALAYSIA DUTY NOT PAID". Sama švercovana roba.

Po povratku na barko je prevroče za karkoli drugega, kot za počivanje. Delala bova drugič.