Kudat, Sabah, Malezija

14. oktober 2026, sreda

V hotelu nisva več sama. To se malenkost pozna tudi pri zajtrku. Vendar premalo. Od jutri dalje sva zajtrke odpovedala in bova zajtrkovala na Mali.

Mal je že ob Mali, ko prideva. Takoj se loti brušenja. Do kosila je skoraj vse že narejeno. Ampak, kosilo je pač kosilo. Mal je lačen. Ok, pojdi jesti, bom pa sam dokončal. Saj ni bilo veliko, pol ure dela in je bilo narejeno. Jaz pa tak kot Smrkec. Po barvi kože, namreč. Popoldan, ko je Mal potešil svojo lakoto mu pravzaprav nimam kaj dati za delati in fant se malo zamisli, ko ga pošljem na čakanje za eno uro. Ko se vrne, se odločno loti barvanja. Do večera je prva roka položena.

Vmes sva se ukvarjala z dieslom. Najbolj eleganten način, da se spotoma ustaviva v Sutera marini in ga natočiva na fuel docku, se je po najnovejših raziskavah podražil. Evro in pol hočejo za liter. Torej se v Sabahu da dobiti nafto po cenah v razponu 1:4. Zanimivo.

Znebila bi se rada tudi ameriške plinske jeklenke. Ne potrebujeva je več, ker imava nove akumulatorje in filipinske kopije campingaza. Pa je tudi sosedje Američani ne potrebujejo, četudi bi jo jim dala zastonj. Še Mal jo noče, ni po njihovem standardu. Plin je res pain in the ass kruzerjev!

Zato se pa Vesna zmeni za prodajo dingija in motorja. Kupec bi ju kupil pod pogojem, da midva kupiva pri njemu nov motor. Kupiva ga, tukaj še lahko dobiva cvajtakterja. Tudi cena je ugodna. Za motor z desetimi kavali bova doplačala pol jurčka.

Pri nošenju plinske jeklenke sem si poškodoval podrebrno mišico (vsaj AI tako meni). Boli me in prav nobene volje nimam za oštarijo. Room service je rešitev, ki je na koncu še cenejša, kot obisk restavracije. Za dve spodobni azijski jedi in dva soft drinka sva v štiri zvezdičnem hotelu plačala 12 evrov (vključno s postrežbo v sobi).