Kota Kinabalu - Mount Kinabalu, Sabah, Malezija

8. oktober 2026, četrtek

Moje prigovarjanje, da bi ostala še en dan v Kota Kinabalu in ga preživela v hotelu na bazenu, ni obrodilo sadov. Vesna pri sebi nima japank in ne bi šla na bazen. Hmmm..., mislim, da je vzrok drugje. Pa se mi ne ljubi pričkati. In kam greva? V hribe. Sinoči je kelnerica, ki še nikoli nikjer ni bila, razen enkrat na Mt. Kinabalu, rekla, da je tam sploh-in-oh. In sedaj moram Vesno peljati tja. Da preveri, sic. To, da sva pred leti že imela ta cilj in sva potem zaradi vremena izpeljala plan B, je ni zanimalo. Tudi to, da je za danes napovedan dež, ne. Pa sva šla.

Po napovedi naju je pričakalo hladno, deževno in megleno vreme. Toplih oblačil itak nimava s seboj. Pa sem zapeljal v narodni park, plačala sva vstopnino in potem dve uri in pol iskala hotel. Nobeden ni bil dovolj dober. V primerjavi s tistim v Kota Kinabalu, seveda. Ura je bila že krepko popoldan, ko sva se končno vselila v hiško v sicer lepem okolju (če ne bi bilo megle in dežja). In sva začela na 1.650 mnm zmrzovati. Potem sva prižgala pečko.

Danes sva ostala brez večerje. V restavracijo sva sicer zavila, pa sva si na kljuki zlomila roki. Restavracijo odprejo za večerjo šele, ko pade noč. Vesna bi ostala in eno uro čakala pred vrati, da se kuharji vrnejo s sieste, meni pa ni do tega. Preveč me zebe, temperatura ob petih popoldan je 19 stopinj. In pada.

Vesna se pogaja z dingi mojstrom. Sedežno klop bi moral prestaviti, pa je ne zna. Menda nima materiala. Azijci. Nič ne razumejo. Še posebno problematični so komercialisti. Morda znajo prodajati riž (če le teža ni podana v librah). Potem se pa njihovo znanje konča. Še včeraj se je dalo narediti dopolnila na čolničku, danes pa to ne gre več. Očitno sploh ni razumel, kaj naj naredi in se šele sedaj pomenil z nekom, ki je v življenju že videl kakšen dingi. Sicer pa, izvorni greh je naredila Vesna, ker mu je v naglici junija poslala opis čolnička, ki se ni ujemal s priloženo fotografijo. Namesto, da bi vprašal, kaj je prav in kaj narobe, je kar nekaj naredil. Narobe, seveda. Tipično, zelo tipično. Na vsako vprašanje imajo tukajšnji kljukci strumen odgovor: "Yes!". Že ves čas me strašno jezi, da ga nisem znal naročiti pri Kitajcih. Ampak, sedaj je, kar pač je.