Guam

1. marec 2026, nedelja

Počasi se poslavljava od Guama. Vesna se odpelje po kruh in natočit bencin v avto, preden avto pusti pred marino in zaklene ključe v prtljažnik. Nihče nič ne preverja ob vračilu.

Jaz v tem času z brusilko operem kokpit, ker imam vodo in elektriko. In ker imam ravno čas, še prestavim dve žici na razdelilniku elektrike v kokpitu. V Panami sem naredil električni most, ker sem moral 115 V inverter priklopiti tako, da sva imela na barki 230 V napetost. Projekt "iz modusa 115 V inverter v modus "115 V shore power" mi vzame dve uri dela. Celotni globoki locker in spoiler je potrebno izprazniti, prestaviti dve žici, in vso kramo zložiti nazaj.

Zato pa lahko Vesna po predelavi celo popoldne pripravlja hrano za na pot na indukcijski plošči. Ko sva pristala, sem naredil le provizorično tako, da sem z enim polnilcem polnil akumulatorje in z drugim inverterjem napajal 230 V omrežje na barki. Za manjše stvari je bilo v redu, celodnevno kurjenje 100 A, bi pa akumulatorje preveč izčrpalo.

S Kelly se dogovarjava za kosilo, pa se ne dogovoriva. Kay naju istočasno vabi na kosilo v Yacht Club. Po naju bi prišla in naju tudi odpeljala nazaj, pa je nočeva obremenjevati. Ni tako blizu. Na koncu greva na pozno kosilo kar v marinsko restavracijo. Ni bilo najboljše, je bilo pa zato precej drago. Nasploh je Guam v vseh pogledih dražji, kot Severni Marianski otoki, čeprav bi človek pričakoval ravno obratno.

Popoldne sledi klepet s sosedih na jadrnici Coquelicot, nemško-norveška družina z dvema otrokoma. Oni nama povedo izkušnje iz Palaua, mi njim izkušnje iz otokov severno od Guama. Pred nočjo prideta še soseda, domačina, ki sta kupila staro jadrnico in jo nameravata obnoviti. Izkušnje nabirata in si ogledujeta, kar si pač lahko. Prav velike izbire tukaj nimata.

In tako je mimo še en dan v deželi, kjer najino kasko zavarovanje barke ne velja.