Pintuyan, Panaon, Filipini

9. april 2026, četrtek

Ponoči je dvakrat fino pihnilo, a je bilo sidro suvereno. Končno je tudi Mantus dobro prijel.

Vesna se je ob devetih zjutraj skobacala v banco (bnghko), domačinski čoln z bočnimi oporniki. Zanjo je bilo to kar triki, za domačine pač ne in so se čudili Vesninemu stokanju in jokanju, ali nimajo kaj večjega za transport in desant žive sile nad morske pse.

Na koncu se odpelje in plača kolektorju v sosednji vasi precej manj, kot je bilo dogovorjeno. In potem jo izvržejo v morje, polno več metrskih morskih psov. Skoraj tako veliki so kot Mala. No, malo manj pa res, sedem ali deset metrov so imeli v dolžino. Vendar ljudem niso nevarni, čeprav bi v njihova usta mirno sedla tudi Vesna. In Vesna ni ravno majčkeno in drobčkano bitjece. Uro in pol plava med njimi. Še dlje bi, pa se je šofer naveličal čakati.

Jaz sem med tem služboval in po mojem službovanju sva se družno odpeljala na kosilo, ki je trajalo celo popoldne. V resortu imajo dobro restavracijo z jedilnim listom, ki se začne s kazalom, debel je pa kot pri Kitajcih (to je, kot telefonski imenik v časih, ko so jih še tiskali). Jedla in pila sva kot ta-velika. Prenažirala sva se. A kaj, ko sva stara in betežna, pa več kot "nekaj malega" ne moreva pojesti. Ceha na koncu je bila 29 evrov (za 6 piv, 3 koktajle in 6 jedi). Tudi tu sva midva naračunala, da bi moralo biti krepko več, kot sva dejansko plačala. Očitno se cenika na jedilnem listu ne držijo. Tile Filipini so res obljubljena dežela. Vsaj zame. Pivo en evro, koktajl evro in pol, tom yam župca manj kot dva evra. To je v nobel resortu pod kokosovo palmo ob bazenu in tik ob plaži, kjer sva parkirala svoj dingi. Na cesti so cene verjetno še nekajkrat nižje.