Saipan, Severni Marianski otoki

12. februar 2026, četrtek

Dopoldan Vesna uraduje, jaz popravljam malenkosti, ki so se nabrale v zadnjem času. Nič pretresljivega.

Ob petih popoldan pride po naju John in z Elviro se odpravimo na sprejem k Toniju in Jannet v njihov grad na vrhu hriba s pogledom na vse strani otoka. Ne pomnim kdaj sem bi nazadnje povabljen v tako razkošno hišo na tako lepi lokaciji. Kasneje se nam na večerji pridružijo še Charlie in Debbie ter Jeff in Heidi. Vsak par je prinesel s seboj nekaj hrane, le midva sva prišla samo s steklenico vina in odpiračem, ker sva striktno sledila Jannetinim pismenim navodilom o protokolu. Očitno je protokol, ko ne gre za državne obveznosti, bolj ohlapna zadeva.

Kakorkoli, druženje in prehranjevanje je bilo v več grajskih sobanah in ob bazenu pred graščino. Pač odvisno od hrane in razpoloženja, ki je vladalo v nekem trenutku. Po protokolu. Za naju, ki sva navajena na enostavne stvari, je bilo vse to zelo luksuzno. Še v hotelih najvišjega nivoja (kjer tudi nisva bila že mnogo let) ni tako nobel. Seveda je bil tudi klepet na podobnem nivoju. Zanimivo, vsi smo bili prvi pari in najinih 45 let poročnega statusa je bilo nekje na sredini. Vsi po vrsti pa so nama razlagali, kako lepo so se imeli na Mali (in koliko je bilo vina). Očitno jim balkanski melos prija. In še nekaj je. Na majhnem otoku, kjer vsak pozna vsakega, je kakršen koli tujec atrakcija.