Tinian, Severni Marianski otoki

17. februar 2026, torek

Na današnji dan so se zgodile štiri zelo pomembne stvari. V Sloveniji je pustni torek, na Antarktiki je sončni mrk, na Kitajskem je novo leto in v Združenih državah ima Vesna rojstni dan. Še posebej zadnji je zelo pomemben praznik.

Pa lepo po vrsti. Ob desetih vrneva avto in se pri luških oblasteh na Tinianu zmeniva za privez na Roti. Rosalia je ekstremno ustrežljiva in kliče sodelavce in znance na privatne številke (na službene se ne javijo), da uredi zadevo. Celo papirje za clear out iz Rote narediva kar pri njej.

Potem je na vrsti iskanje primernega hrama za praznovanje velikega mnogoznačnega praznika. Kar nekaj jih obhodiva, več jih tudi testirava. Spotoma z veliki težavami kupiva razglednice in jih med prvim praznovanjem Vesna tudi napiše in kasneje vrže v nabiralnik. Na Saipanu so bile po 35 centov, tukaj so po 9 dolarjev. Tako dragih nisva kupila še nikjer in jih verjetno tudi nikjer več ne bova. Običajno je znamka nekajkrat dražja od razglednice, tukaj je ravno obratno.

Prvo praznovanje je bilo za kosilo. Ni bilo namerno, so pa nekaj zamočili z naročilom in za povračilo je Vesna dobila kos torte. Jasno, da je bila ta torta, preden je svoje poslanstvo zaključila v trebuhih, okrancljana s svečkami.

Po kosilu se prileže kavica. Samo en kafič na otoku ima vsaj približno v redu kavo. Vendar se zaplete pri pakiranju. Po šolski uri o papirnatih kozarcih (ameriški način serviranja kave) in porcelanastih skodelicah (evropski način) sklenemo kompromis. Kavo dobimo v steklenih kozarcih brez pokrovčka in slamice, vendar z izolacijskim trakom, kjer se kozarec prime (da se ne bova slučajno spekla in jih tožila).

Po kavi greva na pijačo v povsod omenjani lokal (kjer sva bila že pred dnevi na zanič kavi), da bi preverila, kako je s hrano. No, morda je v redu, ni pa v redu s kelnerico. Mene je njeno siljenje, da takoj naročila, prepričalo, da so na Tinianu še druge birtije.

In so. V filipinski oštariji sva že tako ali tako preveč naročila za večerjo, potem so pa Vesni prinesli še majhno torto s svečko, na big screenu predvajali "Happy Birthday" in posadka se je šla tekmovanje v karaokah. Jasno, da sva vse pojedla, kretena.

Napokana za nekaj dni sva se odkobacala proti barki, pa so naju na vhodu v marino ustavili domačini in takoj povabili na pijačo. Hja, cel otok naju pozna. Edina sva, ki hodiva naokoli peš. V skrbeh za najino (mentalno) zdravje so se vozniki ves čas ustavljali in ponujali prevoz. Is anything wrong? Do you need a lift? Some other help, maybe? Neskončno so se čudili, ko sva rekla, da bi rada hodila peš. Are you sure? Are you really sure? Res je, da so Čamorci in Karolinci, so pa vsi že popolnoma poamerikančeni. Kakorkoli, v celem dnevu je Vesna naredila slabih 15 tisoč, jaz pa 12 tisoč korakov. Moji koraki so večji. In med domorodci se bo verjetno o tem ob tabornem ognju govorilo še generacije. Once upon a time two crazy Europeans…