Rota, Severni Marianski otoki

19. februar 2026, četrtek

Danes je dan za turizem. Na letališču najameva avto in se odpeljeva naokoli. In na letališču je tudi pisarna CPA (Commonwealth Port Authorities). Samo vprašava, ali jutri delajo, ker bi potrebovala clear-out papirje, pa se gospa podviza in nama jih pripravi takoj. Lepo. Domačini tukaj so res povsod neverjetno prijazni in ustrežljivi. Celo tako ustrežljivi, da se jih včasih kar ne upam kaj vprašati in mi je nerodno, ko se trudijo reševati najine težave.

Kakorkoli, z avtom cel dan vandrava naokoli. Roto so nama predstavili kot nekaj najlepšega na svetu. To je pretirano in če bi pričakovala kaj takega, bi bila razočarana. Je pa otok čisto kul, tu ni dvoma. Majhen je, ceste na obljudenem delu so odlične, na neobljudenem pa katastrofalne. Tudi to bi lahko štelo kot turistična znamenitost. Narava je lepa, vegetacija bujna, tropski gozd praktično neprehoden. Vidi se tudi, da je (bil) otok turističen. Na mnogih delih otoka so "turistične atrakcije". Niso svetovni fenomen (ker to le ni kiwilandija), so pa čisto spodobne. Sploh sva pa skoraj povsod edina obiskovalca. Tudi to je lepo, da človek lahko uživa sam v naravi.

Po prevoženih vseh cestah (v prevodu: po 25 miljah) se ustaviva v japonski restavraciji Tokyo in med večerjo prejmeva sporočilo županje, da sva jutri vabljena na uradno kosilo, ki ga bo organizirala nama v čast. Kje? V Tokyu. Če bi to vedela prej, bi šla danes na večerjo kam drugam. Devet lokalov je v Songsongu in midva planirava biti tu le štiri dni, težko bova vse preverila, če jih bova ponavljala.

Otok je majhen in redko poseljen, prebivalcev je manj, kot dva tisoč. Vsi vedo vse o vseh. Na poti na Malo se ustaviva pred pralnico, da bi Vesna preverila, kako je odprta. Pa jo takoj pobara Sandža (fonetično), ki ravno pere svoje perilo. Hey Vesna, don't forget to come with Anton to Tokyo for lunch tomorrow! Mayor Aubrey and I will be very happy to meet you there. Hmmm…