Zeke batyard, Cebu, Filipini

21. april 2026, torek

Clearance S:2;E:3. Spet romam v Cebu City, tokrat je še rush hour. Vse, da mi mojster ja ne uide. Pravzaprav je bil tak plan. Ko pa se uspem končno prebiti na avtobus, je rush hour že davno mimo. Sedem avtobusov je peljalo mimo, nabasanih do zadnjega kotička. Še majhna in drobna Filipinka se ne bi več stlačila gor, kaj šele jaz. Po dobre pol ure čakanja ob cesti, sem končno le povabljen k vstopu. So pa ostala samo stojišča na eni nogi. Tako je bilo nekaj časa, potem se je gužva le toliko razredčila, da dobim sedišče za pol rite. Na treh mini (po meri filipinskih otrok) sedežih sedimo štirje, četrti je osnovnošolski otrok, raftan na sestrico.

Na immigration opravim v nekaj minutah. Točneje, nekaj minutah po čakanju, ki je trajalo od petka, štiri dneve! Brez kakršnega koli preverjanja, mojster je le prepisal stari formular in namesto Cebu, je pisal Palawan. To bi res lahko že včeraj naredil kdorkoli. Zeke, šef boatyarda mojo zgodbo komentira sila enostavno: "Welcome to Philippines!".

Nazaj se odpeljem s taksijem do avtobusne postaje, a se spotoma premislim in kot končno destinacijo določim boatyard. Res imam dovolj teh avtobusov. Pa še nekaj hrane sem kupil spotoma, ko me je taksist čakal pred dokaj dobro založeno trgovino Pr'Robinzonu. Včeraj sem našel španski jamon serano, danes francosko bagetko. Kombinacija se mi zdi dobra.

Tudi zdravila na recept za Vesno so mi v lekarni izdali brez recepta, ko sem rekel, da je to za ženo in zatrdil, da ona ni Filipinka. Ne vem, ali so mi verjeli, izgledalo že ni tako. Precej eksotična vrsta sem v tej deželi. Poročen z Evropejko, ja kdo je pa že kdaj videl kaj takega. Zdravila sem pa vseeno dobil.

Mesnice se tukaj imenujejo The Pork Shop. Kako lepo! Skoraj tako lepo, kot populacija s povprečno starostjo 25 let. No, tisti del populacije, ki je všeč fantom. Pravovernim fantom. Vožnja z avtobusom je iz te perspektive precej lepša, kot vožnja s taksijem. Ampak samo iz te perspektive…

Včeraj sva se s carinikom, ko je videl, da sem iz Slovenije, precej pogovarjala o Dončiću. Očitno se bom moral naučiti še kaj iz sveta košarke, da bom lahko pariral ljudem po svetu. Politike si mi ne bo potrebno učiti. Melanije ne pozna nihče. Njen mož je pa itak najbolj osovražena oseba pod soncem s komerkoli se pogovarjam. Sploh si ga ne upam omeniti. Še posebej velja to za Američane.