Karavostasi - Githio, Peloponez

27. oktober 2017, petek

Ponoči je ravno prav vleklo, da so ostali akumulatorji popolnoma napolnjeni. Zjutraj, ko dvigneva sidro pa veter ugasne. Lovim ga, pa kljub obetavni napovedi jadra kaj dosti ne pomagajo. Ker upanje umira zadnje, upam do konca, da se veter dvigne, pa ni bilo iz vsega skupaj nič. Nekaj deset minutnih refulov (3-4 Bf) preko polotoka Mani je bilo vse, kar sva dočakala.

Ob mraku sva privezana v Githiju. Še preden sva dobro fiksirana je naokoli že coast guard. Z avtom. Vse je v najlepšem redu, zaželijo nama dobrodošlico, pokažejo elektriko in vodo in povedo, da morava plačati okoli pet evrojev pristaniške takse. To se naredi na magistratu. Jutri, avrio. Koliko dni bova tukaj? Dva. Ah, piši kar štiri, pet, kam se vama mudi? Avrio. Avrio ali manjana, enak pomen, dva jezika - kadarkoli v prihodnosti, samo nikakor ne danes, lepo vas prosim! Itak je pa jutri državni praznik in je mestna hiša zaprta. In v nedeljo tudi. In vprašanje je, če bodo v ponedeljek prišli mestni uslužbenci v službo? Res bomo plačali avrio...

Tokrat je pomol previsok, da bi lahko nanj plezala kar s platforme. Potrebna je pasarela, ki pa ni kompatibilna z našim elektro-ventilatorjem. Jasno, vetrnico sem montiral v Novi Zelandiji, ko sem čisto pozabil, da pasarela tudi obstoja. In od takrat pasarele nisem nikoli zares potreboval. Tukaj pa ni druge, kot da jo montiram, če nočeva skakat dva metra na pomol. In inovativno jo obesim kar na davitse. Hja, provizorij je že v redu, za resno uporabo pasarele bo pa potrebno vetrnico prestaviti drugam.

Sprehod po Githiju naju šokira. Trideset let nazaj sva bila tukaj prvič in slabih deset let zadnjič. Vedno je bilo vse enako. Razen sedaj. Saj, načeloma je vse tako, kot je bilo, le lokali so (skoraj) vsi po vrsti renovirani do neprepoznavnosti. Vse je moderno, vse je lepo, vse je čisto. Vse je plastic-fantastic! Hej, kaj nismo v Grčiji? Kaj ne hodimo v Grčijo ravno zato, ker oštarije niso plastične? Ker sedimo na trdih pletenih stolih ob vink-vankl mizah, pogrnjenih s papirnatim prtom in kjer so krožniki plastični in pribor aluminijast? Da grem v posh oštarijo mi res ni treba hoditi tako daleč. V Sloveniji jih je kolikor hočeš. Upam, da je vsaj osebje še vedno tako pristno, kot je bilo včasih in da se niso nalezli ameriške osladnosti. Eno preveriva in je v redu. Jutri pa dalje...