Izola, Slovenija - Goro, Italija

28. maj 2018, ponedeljek

Izplula sva. Končno. Kam? Ne vem, kar nekam. Nekam na jug. Babica gre na jug.

Pravzaprav sva zaplula že pred dobrim tednom. Po skoraj pol leta se je Mala spet preselila v vodo. Iz Ladjedelnice sva Malo prestavila v Marino v Izoli. Ne v Marino Izola, ampak v iztureno odelenje Ladjedelnice na pomolu F Marine v Izoli. Prevladala je cena. Ladjedelnica nudi svetovno konkurenčno ceno (manj kot 20 evrov na noč z nekaj glihanja in popusti), sosednji privez, ki je v lasti Marine Izola, pa je po snobovski slovenski ceni in bi naju stal preko 75 evrov (vklučno s turistično takso in plačilom parkirišča). E, sad biraj, Tonček. In sva izbrala. Dokler sva lahko izbirala. V soboto sva morala privez na pomolu F prepustiti večji barki in se preseliti na pomol C (ta-draga varianta). Ma, za eno noč bo že. In je tudi bilo. V nedeljo popoldan sva končno izplula, natočila pol tone goriva in se zvečer sidrala za ovinkom pri Belih Skalah (prvič v življenju sva prespala na sidru v slovenskem morju). Pa sva imela marino od sobote do ponedeljka po polovični ceni, jap!

Ma, saj ni vse v denarju, za odnos gre. V Ladjedelnici sva se počutila kot gosta, tako kot kjerkoli po svetu, kjer sva bila, v Marini pa kot dva neboditigatreba: plačaj in nikar ne vprašaj, kaj nudimo, ker mi ne nudimo ničesar razen blagajne, ti je jasno?! Tako nekako, kot je to običaj v sosednji balkanski državi. Vsaj, kot nama povedo ljudje. Midva tam nimava izkušenj zadnjih petnajst let. In tudi sedaj se babica na jug odpravlja po naši, šengenski, strani meje. Za začetek malo preko hrvaškega morja, da jih provociram. Fino bi bilo če bi me ustavili in bi jim lahko razložil kaj v mednarodnem pomorskem pravu pomeni izraz "innocent passage". Lani ob povratku so se pri Savudriji že peljali proti meni, pa so se na njihovo srečo do časa obrnili. Letos jih sploh ni bilo blizu. Škoda.

Kam torej greva? Zastavil sem smer Ravenna, pa sva malo predolgo spala. In vetra ni. Z motorjem, polno obložena (pol tone vode, pol tone goriva, pol tone vina ter nekaj ton žive teže in karakterja naju dveh...), potopljena povsem do vodne linije pa pri 1800 obratih dosegava vsega okoli 6 vozlov hitrosti in v Ravenno bova prispela pozno ponoči. Ne vem, če ne bova smer spremenila in prvi postanek kar izpustila. Vse je odvisno od Mihe iz Ravenne.

Michele se Vesni na telefon ni javil, pa se odločiva in ob mraku vrževa sidro kakšnih 20 milj pred Ravenno. Jutri vidiva ali tam pristaneva ali jo trajbava dalje. Vreme je tako, da nama ni nujno v luko. Na južnem koncu delte reke Pad počakava kar na roadsteadu pod svetilnikom pri kraju Goro. Upam, da ne bo preveč roli.

Ampak. Ravno toliko je roli, da slišim špljoc-špljoc. Par litrov vode v rebrih je definitivno slepi potnik, ki se ga je potrebno čim prej znebiti. Očitno se je ta voda nabrala preko zime ali pa je bila kje na skrajnem koncu barke, ko je bila ta na šklocnih malo postrani. Ali pa, kdo ve? Kakorkoli, vključim svojo najnovejšo pogruntavščino (vintage 2018), pumpo za pumpanje vode iz reber (tista iz bilga nič ne pomaga, ker začne črpati šele, ko je pod podnicami že nekaj sto litrov vode. Ta-nova dela odlično. Dokler dela. Potem se očitno zapacka in s črpanjem je konec. Nisem montiral filtra, ker ga nisem imel pri roki, kasneje sem pa pozabil. Ah, ja... Nadaljevanje je klasično: črpalka na bor mašini (vintage 2011, hic!).

Pred spanjem dodava na vrhu jambora k optičnemu še radijski svetilnik - sidrna luč in AIS naju, upam, obranita pred krdelom ribičev, ki brnijo vse naokoli. In k zasluženem počitku...