Adamas, Milos

14. maj 2019, torek

TEPAI se je vdal. Vesni. Meni včeraj niti na kraj pameti ni padlo, da je za prijavo, poleg uporabniškega imena in gesla, potrebno vnesti tudi številko potnega lista. Pravzaprav sploh nisem razumel, kaj naj vnesem v rubriko "Documentation code". Ona je pa takoj razumela, da se to v Grčiji prebere kot "Passport No.". Ženska logika. Včasih je koristna, ni kaj. Kakorkoli, potem je bilo potrebno le še vnesti nekaj podatkov za birokrate in zadevo stiskati in s tem papirjem zaviti na banko. In v gotovini plačati tisti evro takse na dan. Zakaj tiskati (zakaj ni dovolj pokazati PDF na telefonu, kot pred vkrcavanjem na letalo), je bilo jasno, ko je uslužbenka v banki odtrgala del A4 lista in ga shranila za svojo dokumentacijo. Če bi odlomila pol telefona, hmmm... Kakorkoli, viva paperless office! Tiskalnik in pozicijske luči so itak standardni del opreme na barki, to se ve. Le tega nikoli nisem razumel, zakaj tiskalnika niso zahtevali pri pregledu opreme za registracijo, pozicijske luči pa? Tiskalnik je neprimerno bolj pomembna oprema in se v praksi večkrat potrebuje, kot pozicijske luči.

Del dneva mine v delu in pretepanju z nedelujočimi maili. Dan je primeren za tovrstna opravila. Napovedan je bil prehod fronte (ki ga potem sicer ni bilo) in ostala sva na Milosu. Suho je in oblačno. In brez vetra. Na srečo ne dežuje v čudovitih toplih barvah.

Popoldan pa sprehod do 4 km oddaljenega in 270 m višje ležečega kastrota, srednjeveškega oh-in-sploh gradu. Za katerega se na cilju izkaže, da je samo en kup kamenja, hic. In na vrhu tega kamenja je postavljena (jasno, kaj pa drugega, kot) cerkvica. No, ta tukaj vsaj ni prevelika (verjetno zato, ker je vrh precej majhen in cerkvica itak zaseda celotni vodoravni del špice hriba).

En nategunac (kastro) je bil dovolj, katakomb (ki jih turistični delavci oglašujejo kot "next to Rome's") si zato ne bova ogledala. Dovolj mi je bil opis na wikipediji in plakat pred arheološkim muzejem, da mi je bilo jasno, da je tudi to le nekaj za "japonska turist s sardina šip". Malo posediva v gostilnici v Plaki in potem z busom nazaj. Jedla bova na Mali.

Otok name ni pustil strašnega vtisa. Vse je precej razlupano, domačini pa tako naveličani turistov, da se jim še odzdraviti ne ljubi. Hja, ko je človek enkrat razvajen, se težko sprijazni s tem, da je le anonimni turist, ki se mu ponudi klišejske atrakcije, anemično hrano in pijačo in takoj, ko je plačal, tudi pozabi nanj. Kako drugače je na manj turističnih otokih!