Sitia, Kreta

27. oktober 2019, nedelja

Kratek ogled Krete, drugi del. Najprej se zmeniva, da avto ne vrneva ob dvanajstih, ampak ob šestih zvečer. Nou-problem, pravi fant, ki nama je včeraj oddal avtoček. Pa po bencin. Ta je, kljub porabi malčka okoli pet litrov na sto kilometrov, večji strošek, od najema. Hja, pri prevoženih 350 km je to pravzaprav kar pričakovano. In nato naokoli. Danes je na sporedu južna stran Krete.

Večja pavza je v Ierapetri, kjer midva nasedeva vsakič, ko sva tam. Do sedaj sva bila z barko v Ierapetri enkrat. Z avtom sva tretjič. Kupila bi indukcijski štedilnik za na Malo, pa ga v Lidlu nimajo. Imajo pa zato sirčke in salamce. In podobno je še v nekaj večjih supermarketih. Ah, ja...

Sprehod po rivi v Ierapetri postreže z razbijanjem valov ob betonirano rivo. Impozantno. Verjetno noben film, še manj fotografija, ne more pričarati občutka, ko morje vsega deset metrov od oči iz lepega mira naenkrat brizgne 5-6 m popolnoma vertikalno in se razpeni preko (zaprtih) senčnikov in (lično pogrnjenih) miz.

Ob povratku si pogledava lučico Mochlos, ki bi samo z veliko domišljije lahko gostila tudi Malo. No, že samo v 5-6 bf je vhod tako triki, da ne bi šel preverjat svojih navigacijskih sposobnosti. Pa tudi štiga v lučici je precejšnja in globine so vprašljive. Samo za pogumne, bi kdo rekel.

V Sitiji izvedeva od včeraj na danes prestavljeni plan. Spet sva v istem kafiču, kot že dvakrat. In spet je na televizorjih fuzbal. Ponovno nas je, v do zadnjega stola zasedenem lokalu, okoli štirideset. Moških. In ena ženska. Vesna. No, in še ena. Kelnerica. Prepozna naju že na daleč. Opos panta? Ne. In takoj dobiva ouzo meze ke mia bira megalo. Z dodatkom po pol ure. Mia gira.