Dnevnik
Mediteran 2019
Sredozemsko morje
Herzliya, Izrael
27. november 2019, sreda
Apartma s kuhinjo, dvema sobama in kopalnico, v katero se vstopa iz ene izmed sob (in stena med sobo in kopalnico je precej simbolična, odprta pod stropom. Kar nekaj kombiniranja smo imeli z našo razporeditvijo po sobah in določanjem urnika vstajanja ter posledično uporabe kopalnice. Ampak, kmalu dopoldan smo že na poti. Hotelske plaže so precej lepše, kot tista, na kateri smo bili mi in ki je povsod reklamirana kot sploh in oh. Hja, tista plaža je bila v Palestini, ta je v Izraelu. Vseeno je malo razlike.
Masada je ena izmed glavnih znamenitosti Izraela. Herodova trdnjava na vrhu terasastega hriba, ki so jo porušili Rimljani, ko so zadušili upor Judov. Do tja vozi nihalna žičnica (iz 257 m pod morjem na 33 m nad morjem). In še ena, tovorna. Masovka na kvadrat. Parkira se pa v garažni hiši, čeprav je prostora vse naokoli neskončno. Sama nerodovitna puščava. Kot pri večini podobnih zadev, je tudi tukaj najmanj zanimiv ogled "kamnov", kjer je neskončno število skupin z vodiči, ki jim pripovedujejo tisto, kar se lahko prebere na wikipediji. Čoporativnost v svoji najhujši izdaji. Ampak. Zadihati zrak, pogledati v globino iz poti po mostovih nad previsi ter opazovati popolno puščavo vse naokoli ter Mrtvo morje nekje v globeli, ki ločuje izredno lepo vidni tektonski plošči (Arabsko in Afriško), je pa vseeno vredno vsakega denarja.
Še ena pot ob Mrtvem morju in postanki za fotografiranje. Po naročilu bi morali fotografirati lepe vojakinje od včeraj. Ampak. Vojakinje so izgubile obline in zrasla jim je brada. Obleka in nakit sta ostali pa enaki. Fotka ne bi bila zanimiva, škoda je trošiti baterijo za tak kader. Zato je pa tabla, ki prepoveduje Izraelcem vstop v Palestino ostala nespremenjena.
Če smo včeraj v naglici izpustili Kumran, ga danes nismo. Jaz sem si želel ogledati film in muzej, ker sem precej bral o kumranskih rokopisih in mi je bilo to zanimivo. Zato sem plačal dobrih 7 evrov vstopnine. Vesne in Braneta zadeva ni zanimala in nista plačala vstopnine (sta se švercala s skupino Japončkov - to da sta iz povprečja štrlela za glavo in pol in nista imela postrani oči, ni nihče opazil). Za nagrado sta sredi puščave videla divjad (ki je mi s plačano vstopnino, razumljivo nismo, saj ne sodi k razstavi).
Še enkrat srečamo postavno vojakinjo na kontrolni točki. Tokrat med Jeruzalemom in Betlehemom. In spet je ne fotografiramo. Tokrat smo imeli s seboj duhovnika - štoparja. Mislim, da si nas je izbral zato, da bo s čim manj težav prestopil mejo. In res, ko je punca slišala, da je šofer Brane iz Slovenije, za katero verjetno še ni slišala, je v zadregi samo pomahala z roko in Palestinec je bil čez mejo. Al smo šverceroši ljudi al nismo! Pop Issa (Issa pomeni v arabščini Jezus) tekoče govori arabsko, angleško, rusko in grško (ne pa tudi hebrejsko!). Ima ženo in dva otroka ter je pravoslavni duhovnik grške ortodoksne cerkve v Jeruzalemu, trenutno kot pomoč v Betlehemu. Gospoda smo pobrali pred Cerkvijo Kristusovega rojstva v Betlehemu in ga odložili pred njegovo cerkvijo na drugi strani meje. Tam bo pel srbski skupini romarjev. Vse nam je razložil med vožnjo...
Da v Palestini ravno ne veljajo zahodna vrednostna merila lepo ponazarjata tudi dva lokala. Prvi se imenuje Stars&bucks in drugi Squarebucks. Eden do drugega sta in oba imata oni znani Starbucksov logotip. Genuine fake. Tudi guglove mape imajo nekaj težav s Palestino. Predvsem z mejo. Tokrat nas sicer vodijo preko meje. Ampak. Avto bi moral splezati preko deset metrskega betonskega zidu, ki tukaj ločuje državi.To pa nekako ne gre.
Slavno Betlehemsko cerkev, romarski cilj vseh, ki so se napotili videti rostni kraj svojega Odrešenika, sta si Brane in Vesna ogledala v petnajstih minutah, kljub temu da je bila čakalna doba krepki dve uri. Tudi parkirali smo na dvorišču pred cerkvijo (najbližje prosto parkirišče je bilo sicer svetlobna leta daleč!) enostavno tako, da je Brane rekel varnostniku, naj se umakne in odpre vrata. Na vprašanje "Zakaj pa?" je dobil odgovor "V cerkev gremo.". In to je bilo očitno dovolj, da je silak odrinil precej romarjev in nam naredil prostor za parkiranje. Voila!
