Port Ghalib, Egipt

14. marec 2020, sobota

Anthem se je javil iz Akabe. Marino je včerajšnji veter skoraj uničil. Še vedno ne morejo na barko in še vedno ne vedo, kolika je škoda notri. Zunaj je močno poškodovana, a na srečo še plava nad vodo. Če bo vse v redu, bodo morda lahko odjadrali v Turčijo na popravilo. V Rdečem morju je to prej iluzija, kot realnost. Vetra v marini je bilo po napovedi 48 vozlov v sunkih. Toliko v poduk vsem marinskim korenjakom, ki so po marinah doživeli vetrove "sedemdeset in več vozlov" in končali kot zmagovalci nad naravo. Le kaj bi človek počel brez domišljije? In naivnih poslušalcev...

Koronavirus. Res ne morem, ne da bi bil vsak dan sprovociran s strani (pre)pametnih prijateljev. Na srečo pa, poleg skoraj samih nebuloz, obstaja na netu nekaj korektnih člankov na to temo. Vsi so si več ali manj edini, da je to umetno povzročena panika zaradi ekonomskih koristi. Z zlomom borze bo prišlo do prerazporeditve lastništva v svetu bogatih. Mediji, v službi njenega veličanstva, so bitko res prvovrstno izvedli. Ta viroza ni prav nič drugačna kot katera koli druga viroza in se prenaša s kapljicami ter (po)končuje s toploto. Ko bo vreme boljše in bodo ljudje zunaj, namesto da kašljajo eden v drugega, bo epidemija čudežno izginila (amapak takrat bodo ekonomske karte že premešane). Tako je s tem: če jo zdraviš traja en teden, če ne, pa sedem dni. Tudi smrtnost je (namenoma) potencirana. Če se jo pravilno računa, je podobna, kot pri gripi. In manjša kot na slovenskih cestah! Pa se vsi mirno vozimo naokoli...

Kakorkoli, popoldan se je veter spremenil iz zahodnika na severnik. V zraku ni več peska in čas je, da sperem barko. Sliši se enostavno, je pa precej dela. Za začetek je potrebno prebarvati vse vrvi in mrežo na ograjici. Iz čudovitih oranžnih odtenkov postane barva bledo bela. In teak prebarvam iz črno-oranžnega v rjavega. Vse to se barva z vodo. Hja, toliko, v vse mogoče pore zažrtega, peska že dolgo ne pomnim.

Ko pade mrak in končava razgovor s sosedom iz Hamburga, je na sporedu še zadnji šoping hrane, zadnja večerja pri domorodcih ob Adam marketu, zadnje pivce s posadkama Thodeta in Joanne v eni izmed marinskih birtij in zadnjih nekaj flašk vinca rujnega na Mali - Aldo se je sicer malo upiral, Bruno je bil pa takoj pristaš take ideje. "Zadnje" je s podnapisom: v Port Ghalibu. In še opombo na dnu: če bova jutri res postala srečna lastnika težko pričakovanega papirja, ki se mu reče port clearance...