El Gouna NE Reef - Merset El Qad Yahya, Egipt

15. april 2020, sreda

Veter se je zjutraj povsem umiril. Ob osmih se odveževa z dna in odmotoviliva z reefa. Na začetku celo dvignem jadra, pa jih kaj hitro tudi pospravim. Vetra je premalo celo za motorsailanje. Med 0 in 1 Bf niha, v sunkih do 5 vozlov. Hic! Pot naju vodi mimo otoka, ki je bil najin (odpovedan) cilj preko vikenda. Preveriti želiva pokritost s signalom mobilne telefonije. Pokritost je odlična, oddajnik je sredi morja, nedaleč stran. Ima pa eno napakico. Ni Vodafonov, ampak Orangeov. Vedno sva jemala po dve simki od dveh operaterjev, ravno zaradi pokrivanja. Tokrat pa ne. Hja…

Tukaj torej ne moreva ostati, zato nadaljujeva preko preliva, kjer imam spet zanimivo izkušnjo. Pravokotno (po pravilih) prečkam traffic separation zone in z eno veliko kontejnerico sva v koliziji na okoli kabel natančno. Ona, ne glede na to, da je 300 m dolga, ima po več pravilih prednost in jaz se ji moram umakniti. In se tudi ji, tako da zavijem 20 stopinj po njeni krmi. In, glej ga zlomka, tudi ona zavije 10 stopinj po mojem premcu. Po pravilih ji ne bi bilo potrebno spremeniti smeri niti za stopinjo, pa jo je. Vedno znova sem vesel takih majhnih a včasih sila pomembnih gest velikih napram nam, majhnim. Nam, ki po morju plujemo iz veselja in ne potrebe. In samo delamo gužvo, nič drugega. Kako že pravijo Angleži? Iti na morje zaradi hobija, je podobno kot iti v pekel iz čistega veselja.

Shab Ali, reef s farmo naftnih črpalnih ploščadi naju je pričakal v popolni bonaci. Morje je tako mirno in tako prozorno, da lebdiva nad koralami. In ravno v tem je težava. Nikamor ne moreva vreči sidra, ne da bi jih poškodovala. Okoli pol ure plujeva prav počasi, se v plitvi vodi izogibava koralnim glavam in iščeva zaplato mivke, ki bi bila dovolj velika, da bi lahko spustila 15 metrov verige (v štiri metrski vodi in bonaci je to povsem dovolj). Pa je ne najdeva. Škoda, res škoda. Ura je bila še prava, da bi se Vesna podala v ekspedicijo in morje je bilo tako čisto, kot že dolgo ne. Z dolgim nosom se vrneva v globoko vodo in se pri tem poskušava ne zaleteti se v boomije (koralne glave) ter po olju odpeljeva med reefi na nekaj milj oddaljeno sidrišče na obali. Tukaj ni bilo težave najti mivke. Ampak. Tukaj ni koralnega grebena.

Sidrana sva in log book sva ravno napisala, ko prileti mail. Prvi danes za mene. In potem še en. In spet in spet. Do pozno zvečer. Le kako so ljudje vedeli, da me ni lepo motiti med vijuganjem skozi reefe? Zelo lepo od vseh! Torej, če je bil dan delovno miren, je bil večer toliko bolj intenziven.