Artratore, Lošinj - Luka Vela

14. junij 2021, ponedeljek

Spet prijetno spanje. Počasi pozajtrkujeva, nikamor se nama ne mudi. Naslednji cilj je 70 milj oddaljen in za danes je napovedan dober veter. Ob devetih torej izplujeva in lepo in hitro napredujeva po mirnem morju v zavetrju Lošinja. Ko pa je Lošinja konec in ni več zavetrja, tudi vetra ni več. Sic!

Zamenjava spin našega neverjetnostnega pogona in spet se premikava dalje. Dvajset dolgih milj je bolj kot ne bonaca. Od časa do časa dobim preblisk v stilu "Sedaj pa bo!". Pa ni bilo. Iz 1 Bf se je veter sicer dvignil na 2 Bf. In potem takoj spet ugasnil. Glavni cilj je dosegljiv ponoči. Potrebujeva pomožni cilj. Mala pod jadri namreč pluje med sedem in osem vozli (v 4 Bf), z motorjem pa vsega pet in pol (na 1600 obratih). Po jadralskem nasvetu strokovnjakov za Srednji Jadran se odločim, da zaplujem po notranji strani Ugljana in Pašmana. Tam se da sidrati za vsakim vogalom. Kjer naju ujame noč, bova pač vrgla sidro.

Pa se malo pred Ugljanom burja vrne enako hipno, kot je pri Silbi ugasnila. In spin našega pogona se tudi v trenutku obrne. Spin je digitalna dobrina. ETA glavnega cilja je spet podnevi. In tako plujeva mimo cele vrste pomožnih ciljev, kjer se nama ni potrebno ustaviti. V Zadrskem kanalu pri burji ni valov in plovba je prijetna. Dvakrat sicer krajšam jadra, samo dvajset vozlov burje tukaj je kot pet vozlov juga na odprtem morju.

Ampak. Malo pred glavnim ciljem domuje Tone. Pa ga pokličeva in se zmeniva za obisk. Kar v svoji mini jadrnici naju pričaka na sidrišču. Ravno je iz vrše pobral ribe. On rib ne je več. In tako je Vesna postala srečna lastnica poštene porcije divjih orad in ovčic. Očiščenih. Jutrišnja košta je tako določena. In jaz bom jutri srečni lastnik polnega želodčka.