Pothia, Kalimnos

13. november 2021, sobota

Nikoli še nisva imela rentiča na Kalimnosu, pa sva si rekla, da ga vzameva danes. Cena v posezoni je zelo ugodna, 19 evrčkov na dan. In tako se odpeljeva na izlet.

Google nama nesebično pomaga. Samo, ne zna. Ne ve, kako naju pripeljat iz mesta. Kar krožimo in krožimo po istih ulicah, dokler po končanem tretjem krogu, teti v telefonu vljudno razloživa, da naj bo malo tiho in se odpeljeva po svoje. In nekako prerineva ven iz mesta. Dobesedno prerineva. Tako napornega mesta v Evropi še nisem srečal. Še dobro, da sem mestno vožnjo treniral v Manili. Tu je (skoraj) hujše. Ceste so ozke, neoznačene in samo domačini vedo v katero smer se vozi po kateri cesti. V obe smeri ne gre. No, še v eno smer gre zelo težko. Uličice so široke za avto in pol in vse zaparkirane. Če so široke samo za avto, so zaparkirane z motorinčki. In v teh uličicah je vse živo (ok, ni kur in koz, drugo je pa res vse).

Ko se po dolgem času nekako le splaziva iz mesta, je bolje. No, malo bolje. Dokler poslušava gugla, je malo bolje, ko ga nehava, je precej bolje. Večino navodil je bilo potrebno preslišati in voziti po lastni presoji. Enkrat sva ga še nekritično poslušala in se zaplezala. Komaj sem se odplezal iz vijugaste pešpoti, na obeh straneh ograjene z visokim zidom. In brez izhoda. Še, ko sem končno uspel nekako obrniti na enem 90 stopinjskem ovinku po metodi "centimeter po centimeter", me je telefon še vedno nadiral, da naj se vrnem, da on že ve, kam je treba. Šele, ko sva se končno prebila na podeželje, je bilo v redu. Za primerjavo, o kakšnem mestu je govora: cel otok Kalimnos ima toliko prebivalcev, kot Domžale. To je ena tisočinka Manile.

Dan je lep in topel, malo nama je žal, da sva ga zapravila za potepanje po kopnem, ko bi se lahko prijetno kopala. A je, kar pač je. Saj bo še kak tak topel in sončen dan, računava. Precej razvejan otok ima kar nekaj globokih zalivov, nekateri so opremljeni z (zastonj!) bojami in ko v enem izmed takih zalivov pobarava oštirja, če ima sedaj še odprto, se iz njegovih ust usuje plaz besed o vsem živem, odgovor na vprašanje pa dobiva šele po tretjič ponovljenem vprašanju, of-korz-ajm-oupn-ol-jer. No, ne vem, če bova prišla in ga cel večer poslušala, res ne vem. Kar naj ga poslušajo plezalci, ki jih je ogromno na previsnih stenah. Ti so nastanjeni v hiškah-šotorih v njegovi bližini. Podobno naselje sva videla (in tam tudi prespala) v Namibiji sredi puščave.

Kosiva v Vathiju, fjordastem zalivu z lučico, ki je poleti vedno nabito polna. Sedaj bi se nekako dalo privezati, pa nisem siguren, če je dovolj globoko. Ko gledam v morje, mi izgleda nekako na meji. Domačini pa ne vedo, zanimivo. Ali pa nočejo vedeti. Med tem, ko sediva za mizo, vpluje jadrnica, se spravi k privezovanju in še preden se dotakne obale, tudi izpluje. Verjetno je res preplitvo.

Zvečer še sprehod po rivi in pristanek v oštariji, kjer ima wifi blokirane porte za download filmov. Pa sva plačala za večerjo in dobila - samo večerjo brez filmov. Spet se je izkazalo, da je najcenejši net tisti, ki ga plačava neposredno providerju in najdražji tisti, ki ga nudijo birti pod zvenečo znamko »free wifi«. Je pa oštir verjetno že plačal kazen zaradi nespoštovanja državnih ukazov. Od vseh gostov je zahteval certifikat PCT na telefonu. Prvič sem to videl in sedaj končno mislim, da razumem, o čem govori vesoljna Slovenija.