Olympic Marine, Atika

14. julij 2022, četrtek

Spal sem kot otrok. Pozno je že, ko se zbudiva in odšpancirava po rentiča. Potem sledi pralnica in zajtrk v pekarnici, pa se je že potrebno odpeljati na letališče. Vesna odhaja na Kreto po vnuka. Veter se dviga in že v marini ga je precej, ko pa gledam letala v zraku kako pristajajo, se mi zdi, da bo pestro na popoldanskem povratnem letu s Krete. Avioni letijo postrani med pristajanjem. Zelo postrani.

V Lavriju je danes tržni dan. Ko vsaj ne bi bil! Nakupim preveč, veliko preveč. Zelenjave. Toliko, da jo v več rundah nosim v avto in potem s trolijem trolam po predolgem pontonu do barke. Mimogrede, danes sem samo na našem pontonu naredil polovico dnevne norme korakov.

Zvečer se odpeljem na letališče po Vesno in Jana. Zamudo imajo in čeprav se odpeljem precej kasneje, sem pred letališčem kljub temu krepko pred njima. Krožim in po nekaj krogih letališče poznam kot svoj žep. Ko končno prideta ven, razložita, zakaj je vse skupaj trajalo toliko časa. Kufri so bili označeni s »Priority« in po grško so prioritetno romalil na frčoplan. In potem zadnji s frčoplana, sic!

Čeprav je Olympic najbližja marina letališču, je pol ure vožnje do tja. V eno smer proti vetru, v drugo z vetrom. Naš malček v peti prestavi proti vetru in res rahlem klančku sploh ni zmogel, z vetrom je pa vozil med 60 in 80 km/h kar v prostem teku. Hja, upor zraka pri 0 ali 160 km/h je bistveno drugačen. Spomnil sem se Fakarave (atol, najvišja nadmorska višina je 2 m), ko sem bicikliral proti 30 vozlom vetra in nazaj s tem vetrom v hrbet. Kot bi osvajal Vršič.

Današnji dan je bil tako v znamenju vetra. Letos ga še nisva imela toliko. Niti približno toliko. Ko popoldan brkljam po barki, jo pošteno premetava. V marini. Zunaj je gale warning in na privezu imamo slabih 30 vozlov vetra. V sunkih še precej več.