Petraki - Trakhili

11. avgust 2022, četrtek

Danes je na sporedu šoping. Takoj zjutraj, preden se naredi veter in zoprn val za dingi, se premakneva pred luko Milina. Nikoli še nisva bila tukaj in logično se nama zdi, da se vse dogaja okoli luke. In cerkve. Vendar. Kar je logično, ni nujno tudi pravilno. Sploh ne na južnem Balkanu. Najprej plezava na pomol, ker v luki niso predvideli majhnih čolničev, potem hodiva ob rivi. In hodiva. In hodiva. Ko končno zagledava trgovino, sva že bliže najinemu včerajšnjemu sidrišču, kot današnjemu. Ko pridem do lekarne, je do včerajšnjega sidrišča le še nekaj sto metrov. Ah, ja... Precej bolje bi bilo, ko bi se z dingijem zapeljala na ta konec (razpotegnjene) vasice, kot pa da sva vse skupaj prepešačila. Z dvema težkima vrečama in nahrbtnikom.

Po obveznem frapeju in bureku se odsidrava in lepo počasi z vetrom odjadrava v zaliv za rtom Trakhili. Tu še nisva bila in sredi dneva sva sama. Točneje, prva, sic! Lepo turkizno morje vabi k plavanju pod vodo. Pa greva. Oba. In potem na popoldansko roštiljado.

In popoldne se začne hafen kino. Dva zaliva sta pol milje narazen in oba sta enako dobra v današnjem vremenu. Midva sva pač zavila v enega. Nadaljevanje je tako, kot v primeru dveh sosednjih gostiln. Vsi so zavili za nama. Čoporativno. Še več. Midva, kot prva, sva se sidrala točno na sredi zaliva, naslednji pač na eni strani. Vsi ostali so zdrenjali okoli njega in pol zaliva je ostalo praznega. Na višku nas je skoraj deset.

Preko noči ostanejo štirje čarteristi in midva. In eden med njimi se nameni presidrati bliže k nama. Tako blizu naju, da se skoraj zaletijo. Pa jih Vesna strumno nažene v prazno polovico zaliva. Skiper jo resno vpraša, če je to varno, če ni morda preplitvo ali pa iz morskih globin preti kakšna druga nevarnost. Moby Dick, morda? Francozi so. Izbrali so pa italijansko taktiko sidranja. Eden gre z masko v vodo in kaže, kam naj vržejo sidro. Ker skiper v popolnosti ne zadane točke, ki si jo je plavalec (no, plavalka, najstarejša hči, se mi zdi) zamislil, dobi ostav. Ostav, brez pardona! Ponovi vajo zdaj! Velikokrat. Neštevno mnogo krat. Začeli so ob sedmih zvečer, končali po osmi, ko se ni nič več videlo in torej plavalec ni mogel več vedeti, ali je skiper pozicijo falil za 30 cm ali 27 cm. Sidrani so pa itak s premalo verige, v travo in brez zategovanja. Na srečo bo nocoj mirna noč. Saj jih razumem, učijo se. Vsi smo se enkrat učili in nekateri smo celo poslušali nasvete izkušenejših. Ampak, zakaj to počnejo ravno okoli naju?