Kiraz - Češme

14. september 2022, sreda

Danes greva v life. No, jadrava v life. Dovolj je osamljenih prečudovitih zalivov. Kjer moram potem delati…

Odličen veter 4-5 Bf z boka in na koncu s krme Malo s skrajšanimi jadri (ob krmnih vetrovih samo s skrajšano genovo), pripelje na vhod marine v Češmah. Marinero na dingiju in marinerotka na kopnem naju lepo sprarkirata. Potem se pa začne...

Vesna se po uspešni prijavi loti pranja perila in analize čendlerij. Jaz se lotim menjave olja v motorju. Oboje je končano ob treh popoldan. Vesna priskrbi še originalni Yanmarov filter olja po normalni ceni. Ni pa po normalni ceni novo motorno olje Yanmar. Tri krat je dražje od BP enakega olja. Finta za yachtije, jasno. In odloživa used engine oil v deponijo. No, v Tučiji je to drugače, kot na Balkanu. Ali kjer koli drugje po svetu. Tukaj dobiva "pike zvestobe", če v marini prijaviva, da sva tam pustila odpadno olje. Komplicirano. Blue card za drek se uporablja tudi za olje. Baje. Če naju je teta brez dobre angleščine sploh razumela, kaj hočeva. No, razložila je, se to ureja jutri. Danes ni nikogar več, da bi te silne pdatke vnesel v računalnik, da bi se nama ob srečanju coast guardovci samo klanjali.

Sledi sprehod po marinskem okolju. Kam sva midva to prišla!? Vse je čudovito urejeno, brez ene same pomanjkljivosti. Jah, tretjič (ali morda četrtič?) sva v Camper & Nicholsons marini (Mala je že vpisana v sistemu in jaz sem državljan Združenih Držav - če tako pravi sistem, bo že moralo biti tako). To je res za nekaj razredov bolje kot kar koli drugega, To je marina, vse ostalo so garažne hiše (pri čemer bi Izlola-style marine lahko poimenoval makadamski parkirni prostori). Veliko detajlov je, začne se pa že s pontoni, ki so tako široki in stabilni, da bi se po njih mirno vozil avto. In vse ostalo je v tem stilu. Ponoči som robovi pontonov (samo en primer je to) označeni z lučmi, da (pijan) gost slučajno ne pade v morje. Jutri se grem tuširat v kopalnico. To v marinah zelo redko počnem. Tukaj bom, ker so kopalnice s fikusom.

Potem pa v life. Na kočerjo in po kočerji na ogled Češem. Mesto naju izredno preseneti. Kot bi bil kje v (turistični) Španiji. Stoletje pred Grčijo (in tudi Hrvaško ali Italijo). Vse je urejeno in gojeno. Čisto je kot v Singapurju (kar res ne bi mogel trditi za njihove zahodne sosede). Tudi tukaj uporabljajo srbske in bosanske besede (karavan seraj, recimo) in imajo tudi prodajalnice mobilnega interneta. In spet smo tam, kjer so težave. Od pet zaposlenih zna en angleško. In ne zna nič drugega. Drugi dan je v službi in ga moram sam naučiti, kaj sploh prodaja. No, po četrt ure učenja se le nauči toliko, da mi proda internet do konca najinega (predvidenega) trimesečnega bivanja v Turčiji. Nakup pri drugem operaterju sva prestavila v svetlo prihodnost. Tam je za prodajnim pultom sedela pet letna punčka…

Pa na pijačko pred spanjem. Ali pa dve. Spotoma si ogledava ulični band, ki igra za kovance. Odlični so! Rokerji starega kova in mladih genov. Na prizorišče sva pravzaprav prišla, ker sva od daleč slišala nekaj akordov od Siddharte (vsaj zdelo se nama je tako) in obstala, ko so na ta isti način odšpilali tudi (lastne) komade z akordi iz Stairway to haven od Led Zeppelin in Apache od Tommy Seebach Band. In še nekatere. Če bi imel turške kovance, bi jih vrgel v skrinjico.

Večer sva zaključila v pregrešno dragem Marina Yacht Clubu, kjer so spet nastopali lokalni rokerji z odlično pevko in spet sva uživala v dobri muziki. Res ni važno, koliko stane cocktail, če se imava fino (sploh pa to ni važno po osmem pivu)! Čisto nekaj drugega je ta svet, kot goveja dalmatinska glasba tipa Oliver Dragojevič, ki je res primerna samo za terasa tanz muzik in sindikalni turizem. Mogoče pa ostaneva tukaj še kak dan, kdo ve?

Ura je bila že skoraj jutro, ko sva končno šla spat.