Valletta, Manoel island, Malta

27. september 2023, sreda

Trden spanec je bil. Kar s težavo sem odprl oči in se počasi prebudil. Potem pa na pot. Na letališče po avto. Zagrebčan nama na avtobusni postaji v hrvaščini razložil, da sva direktni bus zamudila za minutko. Nič zato, bova pa prestopila v Valletti, sva rekla in odpotovala po planu B. Po krepki uri sva končno na letališču in po krajšem iskanju najdeva tudi rentakarovce (ne, niso v arrival hallu, v parkirni hiši so).

Pa spet vozim po levi. In to z manualcem s precej zdelanim menjalnikom (očitno ga je renalo že precej voznikov z desne strani). Pa to niti ni bilo tako hudo. Temu rent-a-wrecku ne dela polnilec telefonov, niti 12V vtičnica, niti USB priključek. Ajoj! Kaj pa navigacija? Telefon mora biti ves čas prižgan. Reši naju power bank, ki sem ga pred leti dobil od pokojne Abanke in ga do sedaj še nisem resno uporabljal.

Pa se gremo vozit. Najprej na jug po vesla. Čakajo naju, kot smo bili dogovorjeni. Potem pa na sever. Na veliko koncih se ustaviva, in si otok intenzivno ogledujeva.

Vtisi o Malti so mešani. Mdina in do neke mere tudi Valletta sta popolnoma sterilno čisti. Česa podobnega že dolgo nisem videl. V Mdini ni niti enega grafita ali papirčka na tleh. Niti enega! Mesto, ki je po dizajnu precej podobno Rodosu je vzorno urejeno (Rodos je en kup zapuščenih stavb in gojišče trstičja). To je zelo pozitivna izkušnja. Mala brca v temo je bil le muzej v Mdini. Posledično nisva več rinila v muzeje, ki jih sicer vsaj jaz zelo rad obiskujem. Podoben strel v prazno je tudi neolitsko nahajališče (kamni kot kamni), čeprav se hvali z Unescovim znakom

Sva pa zato prevozila nekaj mestec in si ogledala malteško življenje en vivo. Ustavila sva se na nekaj plažah in turističnih mestih. Tudi v filmski vasici, kjer so posneli film o mornarju Popaju. Neverjetno se nama je zdelo tudi število mooring boj po zalivih. Le kako so lahko čolnički v morju tako na gosto? Danes je bilo to še posebej izrazito, ker je bilo vetrovno in so bili valovi temu primerno visoki (tudi v naši marini na koncu fjord-like zaliva je bila kar štiga).

Vožnja med postanki pa je bila zame precej stresna. Ne zaradi tega, ker vozimo po napačnim strani ceste, niti ne zaradi voznih navad domačinov (čisto spodobne so in precej boljše od razmer v Turčiji ali Grčiji), ampak zaradi precej slabih cest in Vesnine navigacije. Ampak, dan je bil ponoči le spravljen pod streho, jaz pa na koncu precej utrujen.

Maltežanščine ne razumem prav nič. Še prebrati je ne znam. Črke se ne izgovarjajo, kot smo navajeni in nekaj jih je takih, ki se drugje sploh ne pojavljajo (c, z in g s pikico ter prečrtan h). Ne razumem niti njihove cenovne politike po lokalih. Kebab je nekajkrat dražji, kot sicer po svetu, burek pa prav tolikokrat cenejši. Na splošno pa so cene podobne ljubljanskim in za nekaj desetakov se čisto spodobno je.