Makemo - Tahanea, Iles Tuamotus

29. julij 2024, ponedeljek

Ko se naredi dan, greva! Tak je bil originalni plan. Ko se naredi dan, pijeva kavico. To je pa korigiran plan. Kakorkoli, ob sedmih sva izplula. Ker se v morje še ni videlo, sva plula po satelitski sliki. Na tem koncu so mine gosto posejane in zelo majhne, najmanjše imajo v premeru le nekaj metrov. Verjetnost, da kakšno nabašem je nepredstavljivo večja od verjetnosti, da na oceanu nabašem kontejner.

Imajo pa domačini nekatere označene s palicami. Kako se orientirati po teh palicah, ostaja uganka, saj niso označene vse koralne glave. Očitno je potrebno vedeti, da za to-in-to palico zaviješ malo desno, ker naprej sta še dve koralni glavi in ko vidiš naslednjo palico, se držiš južno od nje. Ali kaj takega. Brez lokalnega znanja, ki se s plesom in pesmijo prenaša iz roda v rod, tu pač ne gre. Pravila so očitno napisali lokalni ribiči in niso prilagojena svetovnim standardom. Razen pri prehodu v atol, kjer so zeleni in rdeči stebri, na glavnem prehodu z lučjo na vrhu.

Ko sva plula izven atola, sem v vodo spustil vabo. Nič nisva ujela. Vendar to ne pomeni, da nisva že drugi dan zapored jedla ribo. In če sem Vesno prav razumel, jo bova tudi še jutri.

Tako prehod iz Makema, kot prehod v Tahaneo sva preplula takrat, ko se to ne dela. Želela sva imeti dnevno plovbo. Ker pa je bila danes izredno nizka bibavica (samo 30 cm), sva si to lahko privoščila. Ob izhodu iz Makema sva imela le 3 vozle proti toka in ob vhodu v Tahaneo samo 2 vozla proti toka. Ker se pogovarjamo o razdalji pol milje, morda miljo, zamuda zaradi tega ni omembe vredna. 60 milj z vsemi vmesnimi pripetijami in motoriranju po obeh lagunah (pri motoriranju je hitrost nižja, kot med jadranjem) sva preplula v desetih urah, kar sploh ni tako slabo. In sidrala sva se še v zadnjih minutah dneva. Vsaj slutila sva, če ne že videla koralne glave na tleh. Ni bil potreben "instrumental landing", česar sem se malo bal.