Buliya - Vorulevu, Fiji

9. julij 2025, sreda

Ob osmih zjutraj naju pokliče Will. Po telefonu. Tukaj lahko, ker imava signal. Oddingirava na obalo po včeraj naročeno sadje in zelenjavo. Konkretne količine je prinesel, banane, papajo, kokosove orehe, jajčevce, pasijonko in limonino travo. Vsega skupaj slabih deset kilogramov. To je odlično. Vendar. Zaplete se pri plačilu. Nič noče. Točneje, lahko dava donacijo za skupnost. A-joj! Nimava pojma, koliko je potrebno donirati. Take količine na tržnici stanejo že kar nekaj denarcev. Želiva, da pove, koliko naj dava donacije. Pogajanja so trda in na koncu sva poraženca. Dava trideset fidžijancev (enajst evrov) in ko kasneje narediva miselno pokalkulacijo, vidiva, da sva dala premalo.

Potem se prestaviva na dve milji oddaljen nenaseljen otoček Vorulevu. Na otočku imajo mante svoje zavetišče. Včeraj sva tukaj videla jadrnico in Will pove, da so mu povedali, da so videli celo jato mant. Ob pol devetih zjutraj morava biti tam, pojasni. Takoj se nasmehneva, spomin na ogled geparda je še vedno živ. Takrat, v Keniji, smo se ob 17:45 postavili na razgledno ploščad, predse posadili teleobjektive in se ob 17:50 jezili, da gepard zamuja. Zamudil je toliko, da ga tisti dan sploh ni bilo na ogled. Divja žival, pač. Tudi mant danes ni bilo. Tudi mante so neukročene, netrenirane in nečipirane.

Je bila pa Vesna zato po dveh in pol urah navdušena nad reefom. Če ravno ni srečala mant, je pa zato srečala veliko rib na bogato obraslem grebenu. Bilo je vredno ogleda.