Funafuti, Tuvalu

11. oktober 2025, sobota

Izlet na obalo je v popoldanskih urah. Najprej greva po kruh. To je itak edini vzrok, zakaj morava na obalo. Kruha ne dobiva, izveva pa kje lahko pustiva smeti. Še bolje. Kruh lahko v končni fazi spečeva sama, smeti ne moreva uničiti sama. To naju je tako izčrpalo, da se usedeva v edinem, nama poznanem baru s pivom. Kar neklaj jih spijeva, da nadoknadiva s kože izhlapeli primanjkljaj vlage.

Potem se odpraviva na kosilo. Ampak. Vmes srečava barček, poln lokalne mladeži. Barček, kjer imajo tajvansko pivo. Najina reakcija je jasna., Ampak. Imajo tajvansko pivo s šestimi različnimi okusi. Spet je reakcija po pričakovanju. In v barčku je množica mladeži, ki kar tekmuje v dveh kategorijah. Prva je, koliko lahko posameznik popije in druga, kaj vse se lahko pogovori z Evropejcema. Šele po mnogih rundah in mnogih omaganih članih lokalne ekipe končno uspeva nadaljevati pot do oštarije s kosilom. Oštarije, ki je uradno zaprta in se v konkretnem primeru odpre samo za naju.

Potem pa po kruh. Prva pekarna je zaprta, druga pekarna je zaprta. In ko tako sediva kot kup nesreče pred vrati (zaprte) tretje pekarne, se pripelje Berlinčan in naju pobara, zakaj sva tako žalostna. Razgovor se nadaljuje čez cesto. V Beer Gardnu. In konča tik pred mrakom, ko se sogovornik usede na moped in odpelje v nekaj sto metrov oddaljeno pekarno in vrne s kruhom za naju. Voila!