Tarawa, Kiribati

4. november 2025, torek

Ob sedmih se odsidrava in odpraviva po sledeh Maxa v Bairiki k imigracionistom. Ampak, ko sva tam in malo kroživa po morju pred lučico, je dno povsod koralno ali v najboljšem primeru koralni drobir. Našega rezervnega aluminijastega sidra v tako ne bova spuščala. Plan B. Nadaljujeva v Betio in se bova do imigracionistov odpravila z busom.

Danes je sidrišče pred luko Betio precej mirnejše, kot je bilo ob prihodu. Oddingirava na obalo in se nameniva na Port Authority plačat pristaniško takso. Kje se plača taksa? Coastguardovec je stgrumen: tam. In greva "tam". In tam je varnostnik. Kje plačava? Spet vse ve: tukaj ne, tam. Pokaže pot med kontejnerji. In greva "tam". In "tam" nama razložijo, da »tam« se ne plača, ampak je treba iti tam, ker oni to vedo za prgmej. Tretjič greva "tam". Pa spet ni nič. Spet vedo, da morava iti drugam. Kam? Tam. Pa greva spet "tam". V četrtič gre rado. Ah, ja. Vsi so nama zagotovili, da točno vedo, kje se plača taksa. Varnostnik naju je celo popisal na vhodu in pospremil do šalterja, ki pa seveda ni bil pravi. Neverjetno je, kako neizobraženi so in kako povsem drugačne miselne vzorce imajo, kot jih imamo mi.

Tukaj sva hotela vprašati za nadaljnji postopek in se malo glihati, da nama ne bi bilo treba na immigration office z busom, pa je bila to mission impossible. Oni ne govorijo njihovega uradnega jezika, angleščine. Potem sva nekako prišla do customs po metodi "tam" in se pri njih zmenila, da organizirajo tisto, kar bi sicer moral organizirati Port Authority (da pridepelje customse in immigrationarje na barko, da naredijo papirje za clear out).

Kakorkoli, po kosilu ne pridejo s pilotnim čolnom na barko. Točneje, po kosilu ni ne duha, ne sluha o čemurkoli, kar bi spominjalo na kliranje. Pa pokliče Vesna Tarawa Radio in ti se celo javijo. Sploh nič ne vedo o tem, da bi se midva danes klirala. Ajoj! Ampak, bodo oni organizirali. In organizirajo. Čez pol ure naznanijo, da naju uradniki čakajo na pontonu. Čakaj, čakaj, ... zmenjeni smo na Mali, ne na pontonu, tako nama je naročila teta carinica. Midva sva dingija že spakirala. Jes-jes-kopi-det-dej-ar-vejting-on-d-pontun. Nič ni pomagalo, na vsak najin stavek je bil enak odgovor. Tudi če bi kaj rekla v slovenščini, bi bil. Pilotski čoln ni na voljo, očitno danes ne pride nobena ladja. Pa sva dala dingija v vodo, našraufala motor, se odpeljala, dobila papirje, se vrnila in našraufala motor nazaj na ograjico. Za pasaže ga dava vedno na ograjico. Res ljudje tukaj nimajo enakega miselnega vzorca, ko mi. Kar nekaj se zmenijo, ne glede na to, ali je dogovor možen ali ne. Glavno, da so prijazni in da ne rečejo »ne«. Ostalo ni več njihov problem. Ah, ja...