Kudat, Sabah, Malezija

19. oktober 2026, ponedeljek

Že jutro je vroče, preko dneva je še bolj. Moja nova vremenska postaja ima tudi funkcijo dejanskega občutka temperature. Popoldne mi sporoča "feels like 46 deg." Celziusa, ne Farenheita, da ne bo pomote. Šele proti večeru se malo ohladi in pade nekaj kapelj dežja.

Povsem rutinsko pogledam sidrno verigo preden gremo jutri v vodo. Vseh 100 m spustim na tla in jih nato pospravim nazaj v sidrni locker. Verigo bo potrebno ob prvi priliki zamenjati, vsa je zarjavela. In temu ustrezno se slabo prebija skozi gipsy. No, to je pričakovano, ampak, da se pa sidrni vinč vsakič, ko sta dva člena verige malo zapletena, zatrese pa ni po planu. Sledi inšpekcija od spodaj. A-joooj! Reduktor je skoraj razpadel. Celo popoldne mi vzame, da ga popravim in spet sestavim vinč. No, to je pa nov štos, običajno so crkavale električne žice, ko naju ni bilo na barki, sedaj je crknil reduktor. Povsem v redu sva se odsidrala in premaknila na kopno. Po petih mesecih mirovanja pa tole. Čudno.

Vesna je nabavila še nekaj hrane in ostalih malenkosti, pa je tudi njej šel popoldan mimo. Podarjeni popoldan. Rentakarovec je namreč sporočil, da danes ne more priti po avto in da bo prišel jutri. En dan najema nama pa podari. Lepo. Saj avta pravzaprav niti ne potrebujeva, je pa praktično, če ga imava.