Miri, Sarawak, Malezija

17. november 2026, torek

Danes je dan za kliranje. Jutri na vse zgodaj bo dovolj vode za izplutje, potem pa nič več. Po zajtrku se torej odpraviva z Grabom do carinikov. Osem minut vožnje je do tja, prispeva ob dvanajstih. Kdo bi si mislil, da sva tako počasna. Cariniki so hitri, imigracionisti v sosednji stavbi pa še bolj. Petnajst minut čez dvanajsto imava dva od treh papirjev. Tretjega, pri port kapitanu lahko dobiva šele po kosilu. No, še bolje, tudi midva morava na kosilo. Hiter pri delu, hiter pri jelu. Ampak, za naju velja počasen pri delu, počasen pri jelu. Ura je tri popoldan, ko prideva. In malo čez tri, ko odideva še z zadnjim papirjem.

V shopping mallu sva se med kliranjem najprej ustavila na kavici (ker sva imela veliko časa) in sva ga kmalu zapustila z ledeno mrzlimi nogami v japankah. Na kosilu v sosednji korejski restavraciji je bilo malo bolje, a ko sva stopila na plano, je bilo prijetno toplo in vse je kazalo na prijeten sprehod. Zadnjo etapo sva zato prepešačila. Ampak. Dvajset minut hoje naju je zmočilo. Od znotraj. Akumulacija hladu ni trajala dovolj dolgo. Take napake ne bova več ponovila.

V šoping hrane (za Vesno) in na kavico (za mene) sva se raje odpeljala z Grabom, spet lepo ohladila in proti večeru prepustila Grabovcu, da naju je pripeljal na Malo, kjer se je spet ponovila zgodba z vročino. V notranjosti je bilo slabih 39 stopinj in hladu v najinih obilnih telesih ni bilo dovolj niti za minuto.