Pohnpei, Mikronezija

6. januar 2026, torek

Vesna dopoldan službuje, jaz menjam olje v motorju in pretočim gorivo iz dveh kanistrov v tanke. Kanistri so skupaj z oljem na samem dnu globokega lockerja.

Potem bi si midva omislila avto. V recepciji ga naročijo. Rentar naj bi ga pripeljal v marino. Pa čakava in čakava. Povprašava kdaj bo? Kmalu. Kdaj točno pa ne vedo. Po uri in pol čakanja (še na uradnike se ne čaka toliko časa) in novih telefonskih klicih je situacija jasna. Nikogar nimajo, da bi avto pripeljal, danes avta še ne bo. Ah, ja... Tale miselnost, da nikoli ne rečejo "ne", je včasih kar malo utrujajoča. Potem se zmenimo z drugim rentarjem, malo cenejšim, vendar je treba do njih s taksijem. Lahko bi to storili že uro in pol prej, če bi mojstri znali reči, da avta ne morejo pripeljati.

Avto torej imava. Končno greva lahko na kosilo. Vendar. Ob treh popoldan je veliko birtij zaprtih. Končava v hotelski restavraciji na hribu nad marino. Hrana je bila - hotelska. Sledi Vesnin šoping hrane in moj šoping filtrov, olja in goriva.

Ko sva spet enotna ekipa, se prestaviva le še v lokalno restavracijo na pijačko in sashimi (poke) mezico. Za lahko noč.